… kar sem jih doslej slišal:
Evro je ultra-fiksirana valuta: države so se zaklenile v začetne menjalne tečaje med nacionalnimi valutami in nato vrgle ključe v globoko travo. Danes pa vse več držav prečesuje to travo in tiho išče ključe.
Ali po domače rečeno, zaklenili smo se v nevzdržni zapor in zdaj nihče ne ve, kako bi iz njega pobegnil.
So Olivier Blanchard – whom I respect very much in his role as a research director of IMF – keeps saying, what we (IMF and the troika) did in Greece, in particular the forced fiscal adjustment, was absolutely necessary given the circumstances and real time information, but Greece’s governments failed to deliver reforms and we underestimated the fiscal multipliers. Greece debt is increasingly unsustainable, but we have to continue with this medication, more reforms are needed, taxes should be increased and pensions slashed. Failing to do this would require higher amount of haircut for EU governments, which is not politically feasible.
Eeee, this amounts to saying ‘Nevermind our great research over the past 4 years showing that fiscal austerity has a contractionary impact on GDP and that structural reforms have neutral or negative impact on growth over the short or medium term, we should impose even more fiscal austerity and more structural reforms on Greece, otherwise the creditors would be unhappy‘.
Is this a clash between the academic honesty and policy making in the world of politics?
All eyes are on Greece, as the parties involved continue to strive for a lasting deal, spurring vigorous debate and some sharp criticisms, including of the IMF.
In this context, I thought some reflections on the main critiques could help clarify some key points of contention as well as shine a light on a possible way forward.
The main critiques, as I see them, fall under the following four categories:
View original post 1,328 more words
Nerodna stvar. Se spomnite, kako je Grčija pred desetletjem in pol goljufala pri prikazovanju višine javnega dolga, da je lahko prišla v evro? Takrat ji je pomagal predvsem Goldman Sachs. Denimo leta 2001 je z grško vlado naredil zamenjavo (swap) dolga (v višini 2.8 mlr €), nominiranega v dolarjih in jenih v evre – vendar po zgodovinskem tečaju. S tem je grški javni dolg izpadel manjši kot v resnici. Kdo naj bi takrat nadzoroval in osebno podpiral to operacijo? Mario Draghi, takratni podpredsednik in izvršni direktor Goldman Sachs International.
Ni še konec. Leta 2012 je Bloomberg bil pravno bitko z ECB, naj dovoli dostop do dveh dokumentov, ki opisujeta mehanizme, kako je Grčija z različnimi triki prek mednarodnih finančnih inštitucij frizirirala javni dolg. Takrat je ECB zavrnila dostop do dokumentov, rekoč:
the European Central Bank said it can’t release files showing how Greece may have used derivatives to hide its borrowings because disclosure could still inflame the crisis threatening the future of the single currency.
Kdo je bil takrat predsednik ECB? Mario Draghi.
Zanimivo. In nerodno hkrati. Spodaj so podrobnosti, objavljene na portalu Zerohedge:
Kot sem zapisal v prejšnjem postu, je ECB glede Grčije ravnala izrazito politično, ko je grške banke odrezala od običajne likvidnosti, ko je grški vladi de facto onemogočila tekoče refinanciranje prek zakladnih menic in ko je grškim bankam zaprla tudi izredno likvidnostno pomoč. Si predstavljate, da bi se kaj takšnega lahko zgodilo denimo Škotski v primeru zmage SNP in potencialne možnosti referenduma o neodvisnosti Škotske? Bi Bank of England škotske banke odrezala od likvidnosti? Simon Wren-Lewis iz univerze v Oxfordu pravi, da ne.
ECB je ravnala politično. Ravnala je kot ena izmed “strank v postopku”, kot članica trojke, z namenom prisiliti Grčijo v podpis vsiljenega in škodljivega sporazuma. ECB ni ravnala kot neodvisna inštitucija, ampak motivirana s političnimi interesi. In to ni naredila prvič, kot pravita monetarna strokovnjaka Paul De Grauwe in Charles Wyplosz ter prekoračila svoj mandat. Nadaljujte z branjem
Če ste spremljali kriminalne metode mučenja ameriških ujetnikov v Guantanamu, ste zasledili tudi metodo “waterboardinga“. Gre za simulacijo utapljanja ujetnika na deski, da bi ga telesno in psihično zlomili. No, takšni metodi fiskalnega in finančnega waterboardinga sta Grčijo od februarja letos, kot v intervjuju razkriva eden izmed grških pogajalcev, podvrgli Evropska komisija (EK) in ECB. Grčijo sta podvrgli simulaciji finančnega utapljanja. S to razliko, da zvezani žrtvi nista polivali vode po glavi, pač pa ste zvezani žrtvi odrekli tekočino – finančno likvidnost. Takoj ko je bila imenovana nova vlada pod vodstvom Syrize, so vladi in bankam zaprli (skoraj) vse finančne pipice in jih podvrgli finančni suši. Poglejte si metode.
No, to se sicer ne bo zgodilo, ker je bila Grčija prej prisiljena v kapitulacijo pred trojko, pa tudi tehnično bi bilo lahko problematično. Toda Američani so znani v svoji neidološkosti in pragmatičnosti, kadar zasledujejo višje cilje. Joseph Stiglitz predlaga, da Fed odpre posebno linijo za Grčijo, pri čemer bi Fed namesto ECB služil kot posojilodajalec v skrajni sili:
The U.S. was generous with Germany as we defeated it. Now, it is time for the U.S. to be generous with our friends in Greece in their time of need, as they have been crushed for the second time in a century by Germany, this time with the support of the troika. At a technical level, the Federal Reserve needs to create a swap line with Greece’s central bank, which—as a result of the default of the ECB in fulfilling its responsibilities—will have to take on once again the role of lender of last resort. Greece needs unconditional humanitarian aid; it needs Americans to buy its products, take vacations there, and show a solidarity with Greece and a humanity that its European partners were not able to display.
Vir: Joseph Stiglitz, Time
Nov predlog sporazuma, ki ga je grška vlada včeraj zvečer poslala v Bruselj, je vsebinsko kopija zadnjega predloga “inštitucij”. Torej vsebinska kopija tega, zaradi česar je Tsiprasova vlada sklicala referendum in na katerem so volilci ta predog večinsko zavrnili. To pomeni popolno kapitulacijo Grčije.
V predlogu je grška vlada pristala na vse zahteve trojke: postopna ukinitev solidarnostne pomoči upokojencem, dvig DDV na 23% tudi za restavracije, ukinitev olajšav za prebivalce na otokih (razen za najbolj oddaljene), pristanek na takojšnjo privatizacijo, odpovedala se je enkratnemu dodatnemu davku na dobiček podjetij. In še več, če je v prejšnjem sporazumu bilo “samo” za dodatnih 8 milijardah evrov (4.3% BDP) varčevanja, prinaša ta predlog kar za 12 milijard evrov (6.5% BDP) dodatnega varčevanja. In v ta namen se je v predlogu vlada zavezala k doseganju primarnega presežka v višini 1%, 2%, 3% in 3.5% do leta 2018. To pomeni, da bo v teh letih morala za toliko zmanjšati javne izdatke oziroma dvigniti davke, kar v času recesije pomeni, da se bo zaradi dodatnega varčevanja BDP še bolj pogreznil v brezno. Če v času recesije privarčuješ za 1% BDP, to približno pomeni padec BDP za 3%. Ali z drugimi besedami, ta predlog Grčijo pošilja še globlje v brezno.
Ameriški finančni minister Jack Lew je, po pisanju Deutsche Wirtschafts Nachrichten, včeraj na Brookingsu izjemno ostro kritiziral evropsko diletantsko reševanje krize v Grčiji rekoč: “Nihče, ki se je kdaj pogajal glede proračuna oziroma sodeloval v fiskalnih diskusijah, ne bi tvegal stotin milijard dolarjev zaradi majhne luknje v višini nekaj milijard.” Pravi, da je je grška kriza povsem nepotrebna in da bo povzročila škodo v višini nekaj sto milijard dolarjev. EU bi morala vprašanje zapreti takoj in Grčiji odpisati del dolga.
Jasno, ZDA so v takšnih situacijah bistveno bolj odločne, v roku nekaj ur znajo stopiti skupaj in definirati njihov strateški interes ter nato bliskovito in neideološko delovati. Leta 2008 so, v osrčju najbolj kapitalističnega centra, bliskovito podržavili najbolj izpostavljene finanče inštitucije in jih rešili. Enako so naredili z tremi avtomobilskimi podjetji iz Detroita. V EU pa se pogovarjajo o morali in načelih, medtem ko vse propada.
As I have previously written, the Greek “debt crisis” was an orchestration from the beginning. The European Central Bank is printing 60 billion euros per month, and at any time during the “crisis” the ECB could have guaranteed the solvency of any remaining creditor banks by purchasing their holdings of Greek debt, just as the Federal Reserve purchased the troubled mortgage backed “securities” held by the “banks too big to fail.” This easy solution was not taken.
The orchestration was a benefit to Western financial interests in general by enabling enormous speculations on the euro and gambling with derivative bets on sovereign debt and everything connected to it. Each successive “crisis,” such as Sunday’s No vote, became cover for an attack on oil or other commodities. The rigging and manipulation of markets can be hidden by pointing fingers at the latest “crisis.”
By 
You must be logged in to post a comment.