Zakaj se Evropa muči že šesto in ji nikakor ne uspe iziti iz krize? Zakaj države v nesmiselni ihti režejo državne izdatke, da bi zmanjšale deficite, medtem pa nezaposlenost in dolg rasteta? Odgovor se skriva v ordoliberalizmu – mešanici klasičnega liberalizma in strogih pravil s strani države – ki predstavlja ideološki okvir politike varčevanja za vsako ceno. Ordoliberalizem je super filozofija – kadar je povpraševanja dovolj in kadar ga zganja samo ena ali nekaj držav. Problem pa nastane, kadar postane ideologija, ki zahteva, da se teh pravil za vsako ceno držijo vsi. In to v recesiji. Denimo, če v času recesije vsi varčujejo, ni dovolj povpraševanja. Dobimo to, kar poznamo kot “paradox of thrift“. Nekaj, kar je optimalna strategija za posameznika (podjetje), je smrtonosno za državo kot celoto. Posledično namreč gospodarska aktivnost še bolj pade, brezposelnost raste in dolg se veča. Bolj kot se države držijo pravil in bolj kot varčujeo, višja je brezposelnost in večji je dolg. Ordoliberalna ideologija varčevanja v času krize je self-defeating. Je v diametralnem nasprotju z učbeniki makroekonomije in zato daje tako katastrofalne rezultate.

Zelo dober opis razvoja ordoliberalizma in njegovih implikacij za današnji čas preberite v Mark Blyth “Great Transformations: Economic Ideas and Institutional Change in the Twentieth Century“. Spodaj pa je kratek šnelkurz in diskusija v The Economistu, kako bi se Evropa lahko potegnila iz krize, če bi le prekršila (v tej situaciji) nesmiselna pravila ordoliberalizma.

Nadaljujte z branjem→

[…] But what lurks behind these reproaches is another, much deeper conflict. The Greek prime minister, Alexis Tsipras, recently remarked that if he were to meet alone with Angela Merkel for dinner, they would find a formula in two hours. His point was that he and Merkel, the two politicians, would treat the disagreement as a political one, in contrast to technocratic administrators such as the Eurogroup president, Jeroen Dijsselbloem. If there is an emblematic bad guy in this whole story, it is Dijsselbloem, whose motto is: “If I get into the ideological side of things, I won’t achieve anything.”

This brings us to the crux of the matter: Tsipras and the former finance minister Yanis Varoufakis, who resigned on 6 July, talk as if they are part of an open political process where decisions are ultimately “ideological” (based on normative preferences), while the EU technocrats talk as if it is all a matter of detailed regulatory measures. When the Greeks reject this approach and raise more fundamental political issues, they are accused of lying, of avoiding concrete solutions, and so on. It is clear that the truth here is on the Greek side: the denial of “the ideological side” advocated by Dijsselbloem is ideology at its purest. It masks (falsely presents) as purely expert regulatory measures that are effectively grounded in politico-ideological decisions.

Nadaljujte z branjem→

V sosednjem postu sem linkal na odprto pismo, v katerem vodilni ekonomisti s srcem, na čelu s Thomasom Pikettyjem, trkajo na mrtvo nemško dušo naj zaustavi kaznovalni in spodleteli program mučenja Grčije. Trkajo zaman. Za Angelo Merkel stojijo desetine milijonov nemških volilcev, ki želijo še več krvi od “lenih Grkov”. Ne glede na lastno zgodovino, ne glede na to, da se iz kamna ne da iztisniti več vode in ne glede na to, da bo izsiljen izstop Grčije iz evra za njihove denarnice bistveno dražji. Ne glede na to, da to pomeni začetek konca evropske integracije in še kaj hujšega.

In nemškim volilcem v kolektivni zaslepljenosti glasno prikimava še 250 milijonov drugih Evropejcev, ki jh podpihujejo mediji in “šuntajo” politike v pilatovski ukaz “Križaj ga!”. Tudi pri nas. Poglejte si “lahovniško” reakcijo našega predsednika vlade in finančnega ministra na grško krizo (v komentarju Vojka Flegarja). Naši mediji, forumi in večina javnosti so glede grškega vprašanja, kot v odličnem komentarju pravi Miha Mazzini, večinoma “potonili v odpadne vode“. Čustva so že zdavnaj zaslepila ekonomsko logiko, racio in čut humanosti. Prevladali sta le še kratkovidna in samopogubna “računovodska vizija” tehnokratov in populističen bes raje.
Nadaljujte z branjem→

Vodilni ekonomisti s srcem, na čelu s Thomasom Pikettyjem, v odprtem pismu trkajo na mrtvo nemško dušo naj zaustavi kaznovalni in spodleteli program mučenja Grčije.

The never-ending austerity that Europe is force-feeding the Greek people is simply not working. Now Greece has loudly said no more.

As most of the world knew it would, the financial demands made by Europe have crushed the Greek economy, led to mass unemployment, a collapse of the banking system, made the external debt crisis far worse, with the debt problem escalating to an unpayable 175 percent of GDP. The economy now lies broken with tax receipts nose-diving, output and employment depressed, and businesses starved of capital.

Nadaljujte z branjem→

[…] Če ste kdaj iskali službo ali zdravnika, tako ali tako veste, da se na sistem ne morete zanesti, in če ste obnavljali vsaj kopalnico, računa niste videli. Spotoma, tudi po podatkih Svetovne banke smo na lestvici sive ekonomije z odstotkom razlike zraven Grčije (vir).

In od tu izvira ta višek besa, ki ga del prebivalstva čuti do Grkov: pogledali smo se v ogledalo in zagledali sebe. Zdaj vpijemo in zmerjamo svojo podobo, ker z ropotom izganjamo hudiča iz nas. Da bo ta Mediteranec in Balkanec šel, izginil in pustil le to, kar si mislimo, da smo: mali Nemci.

In ko bodo Nemci obrnili pogled proti nam, bomo popolnoma šokirani, ko bomo slišali enake očitke, kot jih zdaj posluša Grčija. Ampak saj mi nismo, mi nismo, bomo jecljali, se klanjali in moledovali, mi smo vi, bomo vpili, ampak trojka nas bo jezdila še mrtve, tako kot jezdi Grke. Ne bomo vedeli, kaj nas je zadelo, zato naj zapišem kar zdajle: tisto, kar vedno zadene ljudi brez strategije, vizije in načrta, ki bi radi le ubogali in mislijo, da jih bo Gospodar ščitil tudi takrat, ko jih ne bo več potreboval.

Vir: Miha Mazzini

Pozabimo za trenutek na Grčijo in se spomnimo na veliko zmago ekonomista v vlogi gospodarskega ministra Mateja Lahovnika, ki si je davnega leta 2009 ponosno pripenjal zasluge, ko je vlada Boruta Pahorja državnim bankam ukazala, naj nemudoma zaprejo vse pipe »tajkunskim podjetjem« in njihovim finančnim satelitom. »Inkriminirana« podjetja so se začela sesedati drugo za drugim: Istrabenz, Merkur, Infond Holding, celotna gradbena industrija… in konec leta je bilo slovensko gospodarstvo za skoraj desetino manjše kot leto prej. Drugi večji del še nedokončnega računa je prišel na mizo štiri leta kasneje v obliki dokapitalizacije bank, medtem pa ves čas počasi prodajamo: Drogo Kolinsko, Mercator, Fructal, Pivovarno Laško, NKBM…

…

Drži, vsa Evropa, no, vsaj celotna prevladujoča (ne le vladajoča) politična elita evrske skupine se že pet let obnaša precej podobno. Kot Lahovnik tako tudi Angela Merkel ne bo nikoli mogla zadovoljivo, torej z ekonomskimi argumenti, pojasniti, zakaj je bilo treba leta 2010 in 2012 na hitro reševati upnike (beri: francoske in nemške banke) namesto dolžniku pomagati, da se okrepi in čez čas sam rešuje svoje težave z upniki.

Nadaljujte z branjem→

ZEIT: Many Germans believe that the Greeks still have not recognized their mistakes and want to continue their free-spending ways.

Piketty: If we had told you Germans in the 1950s that you have not properly recognized your failures, you would still be repaying your debts. Luckily, we were more intelligent than that.

Vir: Die Zeit

Dobra poteza Yanisa Varoufakisa: po razglasitvi rezultatov so nekateri “partnerji” iz evroskupine izrazili “preferenco po njegovi odsotnosti” na srečanjih evroskupine, zato se je, da bi pomagal do lažje in hitrejše sklenitve sporazuma s kreditodajalci, umaknil iz ministrske pozicije. Zelo častna poteza. Varoufakis:

Soon after the announcement of the referendum results, I was made aware of a certain preference by some Eurogroup participants, and assorted ‘partners’, for my… ‘absence’ from its meetings; an idea that the Prime Minister judged to be potentially helpful to him in reaching an agreement. For this reason I am leaving the Ministry of Finance today.

Ostanejo pa nam seveda zgodovinske slike. Tista denimo, kjer Wolfgang Schaeuble na prvem srečanju s pogledom ubija kolega iz Grčije. In pogrešali bomo prizore, kjer Varoufakis nizozemskega uniformiranega kolega in predvsem politika Dijsselsbloma na srečanjih evroskupine uči osnov makroekonomije v monetarni uniji. Neuspešno sicer. In prav veliko talenta za politiko Varoufakis tudi ni pokazal. Toda Dijsselsblomu et co. je dal lekcijo iz taktike. Iz izgubljene situacije je Grčija s tvegano potezo izvlekla veliko politično (in moralno) prednost. No, počakajmo še na izid pogajanj glede novega sporazuma…

Kot kažejo prvi rezultati, evropskim politikom in ECB ni uspelo dovolj prestrašiti in disciplinirati grških volilcev z zaprtjem bank in grožnjami, da “ne pomeni ne evru in ne EU”. Seveda grški “Ne” ultimatu iz Bruslja ne pomeni ne enega ne drugega. Odprte so vse opcije, poglejte tole lepo grafiko:

Nadaljujte z branjem→

Za spremembo razumen članek v Financah. Prevod članka Michaela Berneggerja iz Deutsche Wirtschafts Nachrichten.

V očeh zgodovine bodo vodilni posamezniki nastopali kot tragične figure. Predpisati državi, ki trpi za zunanjim deflacijskim šokom še notranjo deflacijsko terapijo lahko smatramo kot zgodovinsko napako. To spominja na srednjeveško puščanje krvi ali najhujše politične zmote 30-ih let. …

Nadaljujte z branjem→