Intervju insiderja o ozadju grških “pogajanj”: kako so inštitucije fiskalno in finančno “waterboardale” Grčijo

Če ste spremljali kriminalne metode mučenja ameriških ujetnikov v Guantanamu, ste zasledili tudi metodo “waterboardinga“. Gre za simulacijo utapljanja ujetnika na deski, da bi ga telesno in psihično zlomili. No, takšni metodi fiskalnega in finančnega waterboardinga sta Grčijo od februarja letos, kot v intervjuju razkriva eden izmed grških pogajalcev, podvrgli Evropska komisija (EK) in ECB. Grčijo sta podvrgli simulaciji finančnega utapljanja. S to razliko, da zvezani žrtvi nista polivali vode po glavi, pač pa ste zvezani žrtvi odrekli tekočino – finančno likvidnost. Takoj ko je bila imenovana nova vlada pod vodstvom Syrize, so vladi in bankam zaprli (skoraj) vse finančne pipice in jih podvrgli finančni suši. Poglejte si metode.

Najprej je, nekaj dni po izvolitvi nove vlade in isti dan, ko je Varoufakis kot še svež finančni minister prvič obiskal ECB, ta bankam prepovedala običajen način zagotavljanja likvidnosti v evrskem območju – pridobitev likvidnosti v zameno za zastavitev vladnih zakladnih menic. S tem je ECB dosegla dva cilja: prvič, banke niso več mogle do sveže likvidnosti za normalno poslovanje, in drugič, vlada ni več mogla izdajati zakladnih obveznic, ki jih običajno kupujejo domače banke. S tem je vlado odrezala od kakršnegakoli refinanciranja  obstoječih obveznosti in svežega financiranja. Kajti Grčija je bila s tem hkrati odrezana od mednarodnih finančnih trgov, kamor se je malce prej uspešno vrnila. To je bila politična odločitev ECB, brez ekonomskih temeljev. Kajti v vmesnem času se situacija v bankah ni spremenila. So se pa zgodile volitve, na katerih je zmagala radikalna levičarska Syriza. In ECB jo je pričakala na nož.

Drugič, ECB je grškim bankam dovolila le dostop do izredne likvidnostne pomoči (ELA), ki pa je za banke dražja in omejena. Gre za pipico, ki jo ECB po svoji volji malce odpre ali zapre. Na koncu, ko je padla odločitev o referendumu, pa je ECB to pipico dokončno zaprla. In tretjič, Grčiji niso želeli sprostiti sicer že odobrene finančne pomoči iz bailout programa iz 2012 (17 milijard evrov).

Zdaj si pa predstavljajte situacijo, v kateri se je znašla nova grška vlada. Onemogočili so ji dostop do običajne likvidnosti za tekoče poslovanje z izdajanjem zakladnih menic, efektivno so jo izločili iz mednarodnih finančnih trgov in niso ji želeli sprostiti denarja, ki ga je imela odobrenega že tri leta. Hkrati so bankam omejili likvidnost.In hkrati je Grčija morala tekoče odplačevati obresti in kredite (IMF). V ta namen je morala postrgati vse finančne rezerve javnih agencij in podjetij.

Gre za metodo fiskalnega in finančnega waterboardinga, kot je v novejši zgodovini še nismo bili deležni. Doslej smo bili vajeni, da so kakšno državo podvrgli trgovinskemu embargu ali da zaradi bankrota ni imela dostopa do mednarodnih finančnih trgov. Toda ta država je še vedno lahko uporabljala domači bančni sektor za običajno tekoče financiranje proračuna. Grčiji pa so tudi to preprečili. (Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi leta 2013, ko so bile špekulacije o bankrotu Slovenije na vrhuncu, ECB prepovedala slovenskim bankam, da kupujejo vladne zakladne menice in jih uporabljajo kot zavarovanje. Slovenski proračun bi se sesul v pol leta).

Čemu vse to? Čemu to mučenje Grčije? Šlo je preprosto za to, da so “inštitucije” hotele zlomiti novo grško vlado. Hotele so, da radikalna levičarska vlada odstopi ali pa da podpiše kriminalni in škodljiv sporazum, ki je Grčijo pahnil v sedanjo bedo in ki je zahteval, da letno transferira v tujino 4.5% BDP upnikom (to efektivno pomeni zahteva po 4.5% primarnem presežku v proračunu). Nova grška vlada v to ni hotela privoliti, na tem je izgradila svoj program, ker je to Grčijo pripeljalo v najglobljo gospodarsko depresijo v novejših časih med razvitimi državami in v humanitarno katastrofo. Namesto tega je vlada hotela izpogajati nov sporazum, ki bi še vedno vključeval vse reforme, hkrati pa bi dač več “prostora za dihanje”, da bi grško ospodarstvo lahko začelo okrevati.

Toda do pogajanj nikoli ni prišlo, če odštejemo zadnji teden pred referendumom. V petih mesecih “inštitucije” ter predvsem vodja evroskupine Dijsselbloem niso želeli slišati o grških reformah. Želeli so le, da grška vlada podpiše kriminalno škodljiv sporazum, ki bi zaradi dodatnega varčevanja Grčijo še globlje pahnil v brezno. Če ne, “bomo zlomili vaše banke”:

In the beginning of February, [Dutch finance minister and Eurogroup president Jeroen] Dijsselbloem told Varoufakis “You either sign the memorandum that the others have signed too, or your economy is going to collapse”. How? “We are going to collapse your banks”.

In nato so jih lomili, vlado in banke. Vse do zadnjega tedna. Takrat se je grška vlada končno uklonila in pripravila predlog sporazuma, ki je prinesel še za 8 milijard evrov več varčevanja (prek rezanja izdatkov in povečanja davkov). Ta sporazum je bil slab za Grčijo, saj bi, kot sem zapisal tukaj, v letu 2015 dodatno zmanjšal BDP za 2.25%, z ukrepi v letu 2016 pa še za 4.2% BDP. To dodatno zahtevano varčevanje s strani trojke bi torej zmanjšalo grški BDP še za okrog 6.4% (ob tem, ko je BDP v zadnjih sedmih letih že padel za 25%). Toda “inštitucije” niso bile zadovoljne, hotele so še dodatno zmanjšati pokojnine (solidarnostno pomoč upokojencem z najnižjimi pokojninami) in hotele so dvig DDV na turizem, edino resno izvozno panogo Grčije.

Kot razkriva ta intervju insiderja, pogajanj nikoli ni bilo. Bila so le psevdo pogajanja. Navidezna pogajanja. Šlo je zgolj za enostranski ultimat “inštitucij” suvereni državi, podprt s fiskalnim in finančnim waterboardingom. Dokler se ne zlomi.

Irska, Španija, Porugalska in Italija so bile deležne podobnega tretmana, vendar v mnogo blažji obliki (glejte ta zapis Philippa Legraina). Dovolj je bila tajno pismo guvernerja ECB, da bo ECB zaprla pipico z ELA in države so se uklonile, Berlusconi je odstopil. Ciper in nato še Slovenija sta bili deležni nekoliko hujšega ultimata, ki je porezal domače zasebne lastnike in depozitarje. Toda nobena izmed njih ni bila deležna fiskalnega in finančnega waterboardinga, kot ga je bila Grčija. Nekateri pravijo, da bi Grčija morala EK in ECB obtožiti pred Evropskim sodiščem za človekove pravice zaradi zločinov nad grškim prebivalstvom.

Grčija je edina država, ki se je po petih letih nesmiselnega mučenja uprla in rekla “Dovolj”. Karkoli si osebno mislim o radikalnih levičarjih ali o Syrizi, toda v konkretnem primeru je Syriza z bojem za grški narod dejansko reševala evropske vrednote in demokracijo.

Vendar jih ni rešila. Kot kaže se je na koncu zlomila in popolnoma uklonila zahtevam trojke. Fiskalni in finančni waterboarding suverene države je torej bil uspešen. In to je žalostna novica za prihodnost Evrope.

6 responses

  1. Ljudje, začnite misliti malo širše. In si poglejte tekst, ki se v povezavi nanaša na Slovenijo. Še mislite, da se je kriza v Sloveniji začela zaradi grdih tajkunov?

    Slovenija je bila “waterboarded” sredi 2011, ko so ji naenkrat in sinhrono, kljub najboljšemu ratingu med VE državami odtegnili kredit, drugič spomladi 2013, ko so preko Moody’s a (in zakulisnih pritiskov) sistematično poskusili zaustaviti emisijo obveznic na mednarodnih trgih (tudi s potencialno sabotažo znotraj MF) in kasneje v 2.polovici 2013 z načinom vsiljene sanacije bank in posledične razprodaje bančnih terjatev (DUTB) in vsiljene razprodaje domačih bank – zaveze ECB-ju za prodajo NKBM in NLB. Pa zanimiva bo vloga BS in tudi vlade RS, ki je sistematično blokirala napore dr.Križaniča za dokapitalizacijo slovenskih bank v 2009 (Pahor, po mojih informacijah, predloga za 300 milijonsko dokapitalizacijo NLB, ki je bila po napornih mesecih pogajanj dogovorjena z KBC, naj bi sploh ne dovolil uvrstiti na sejo vlade)

    Zanimiva pri tem je vloga slovenskih Quisling-ov, ki so sistematično blokirali napore za sanacijo slovenskega gospodarstva. Najdete jih na najvišjih položajih v državi, državnem zboru, ministrstvih, političnih strankah in medijih. Manjši del jih to počne zavestno (simpatizerji, kupljeni, ustrahovani-izsiljevani), večina pa je koristnih bedakov, ki resnično verjame zgodbi o hudobnih tajkunih in korupciji. Največjega kriminala, tj. politiko “doktrine šoka”, ki jo je z vrhunsko učinkovitostjo izvajala vlada med 2004 in 2008 in ki ji je dajala štih Banka Slovenije predvsem pod guvernerjem Kranjcem, pa večina ne vidi

    Veliko širšo sliko, ki kaže na to, da je bila Slovenija načrtno napadena z namenom zlomiti hrbtenico njene gospodarske samostojnosti, je bilo dano videti le nekaterim.

    EU gre po poti Sovjetske zveze. Ta ni razpadla zaradi afganistanske vojne ali nizke cene nafte. Razpadla je zato ker je zgnila ideja, ki jo je držala skupaj. Podobno gnije evropska ideja. EU se zdi, da je mogoče zmagala v Grčiji. Vendar ni bilo ničesar rešeno. Nobene pozitivne točke niso pridobljene, ne v Italiji, ne Španiji, celo v severnih državah se cepi javno mnenje. EU se kaže javnosti čedalje bolj kot orodje finančnih elit in ne kot skupna evropska ideja. Samo vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do poka.

  2. Behind the scenes with “king” Schäuble, and when Dijsselbloem threatened to sink the Greek banks
    Of course, even to discuss Grexit is illegal since there is no legal provision in the Treaties to do that. […] There is no safeguard that a Grexit can happen in an orderly, negotiated, peaceful manner instead of disorderly, with people running to the foodstores. If you don’t have a process of exit from the euro, then exit is a weapon of mass destruction. If you threaten someone with Grexit, you push him to the limit of the banking system’s ability to withstand pressure. Then you destroy the banking system quickly and then you start from scratch to create new currency, which takes months to form.

    Instead of saying that Grexit is illegal, they [the creditors] say that it’s as destructive and disastrous for us as it is for you. That was wrong. First, I don’t agree with this position because it’s blackmail –”Be careful, I’m going to blow my brains out”– and it allows others to accuse us of blackmail. It’s ridiculous for the others to accuse a country destroyed over five years of blackmail. But anyway, it’s the wrong argument. The correct argument is that a Grexit and all the other measures that the Greeks have suffered are illegal under international law, under labour law, under the European treaties, the European Convention on Human Rights, European declaration of labour rights [contained in the European Social Charter].
    The funny thing is that in early 2014, the European Parliament and all of them started attacking the Troika, with statements that it is illegal, unaccountable, is following measures that are destroying human rights, labour rights. Of course, we had a [conservative] government that didn’t want to hear about this, because it wanted to attack the opposition and not the creditors. It failed to see that this was the greatest weapon we had.

    For the weak side, there are only two methods. One is the law – an appeal for legitimacy – and the other is an appeal for the truth – who is right and who is wrong in the arguments, and in terms of human rights. Under the law, everybody is equal. […] So, if you appeal to the European Court of Justice and say “I am not treated equally as a member of the EU, NATO” et cetera, they won’t be able to dismiss it. Especially if you have a fair period of time to make your case.

    If you go through the legal route – and I’m not saying to do that – you must aim [to establish the creditor institutions’] political delegitimisation. Let the whole world know the eurozone is committing a crime against humanity. Prove it in ten years, I don’t mind. But you make a case for the courts to say “until we examine the case, these measures must stop”.

    Today it’s too late. It is a matter of political and ideological hegemony. Varoufakis alone, with his appeal and arguments, managed to turn public opinion in Europe, even in Germany. The Eurogroup people stood back. In the beginning of February, Jeroen Dijsselbloem told Varoufakis “You either sign the memorandum that the others have signed too, or your economy is going to collapse”. How? “We are going to collapse your banks”. He had said that. In his last interview to ERT, the national [Greek public] TV [channel], two days ago, Varoufakis said: “I didn’t denounce that then, because I was hoping that reason would prevail in the negotiations with all of the Eurogroup”. So he went on with the numerous agreements. And credibility as well as money was lost.

%d bloggers like this: