Wolfgang Münchau v Financial Timesu piše, da je italijanski izhod iz evra le vprašanje časa, kdaj bo na oblast prišla populistična vlada. Takrat se bo začel “samoizpolnjujoč” proces izstopa – zaradi bega denarja iz bank in ponorele cene zadolževanja. Edini način, da do tega ne pride, je kredibilna grožnja Italije Nemčiji, naj slednja spremeni svoj gospodarski kurz.

One day Italy will be led by a party in favour of withdrawal from the euro. When that happens, euro exit would turn into a self-fulfilling prophecy. There would a run on Italy’s banks and its government’s bonds.

Italy’s fate in the eurozone and the possibility of a President Marine Le Pen of France are two large threats to the eurozone and the EU. If Italy wants to stay in the euro, it needs to send a clear warning to Germany and the other northern European countries that the eurozone is set on a path of self-destruction unless there is a change of parameters.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjih nekaj let se je ustvarila psihoza, da bosta avtomatizacija prizvodnje in roboti povsem izrinili večino manualnih del srednje kvalifikacije (glejte razvpitost knjig Martina Forda “Rise of the Robots” ter Erika Brynjolfssona in Andrewa McAfeeja “The Second Machine Age”). Jasno, delno se bo to zgodilo, tako kot je prva industrijska revolucija odpravila mnogi manualnih del. Toda ni odpravila služb. Nasprotno ustvarila je mnogo novih spremljajočih služb – denimo služb v dizajniranju in proizvodnji novih strojev na eni ter v operaterjih na strojih v proizvodnji in spremljajočih se dejavnosti (logistika) na drugi strani. Prva industrijska revolucija je ustvarila velik bazen novih zaposlitev, ki jih prej nismo poznali.

Podobno velja za sedanjo IT revolucijo, ki sicer z avtomatizacijo odpravlja nekaj tipov poklicev, vendar hkrati ustvarja nove – ena tretjina vseh služb, ustvarjenih v zadnjega četrt stoletja, ni obstajala pred tem, predvsem v IT sektorju. Hkrati s povečevanjem produktivnosti (in globalizacijo) se odpravlja intenzivnost zaposlovanja v industriji, povečuje pa se krepi delež služb v storitvenih dejavnosti. Nastajajo nove vrste služb zaradi spremenjenih potreb in načina življenja. Ker se življenjska doba podaljšuje, je velik potencial v storitvah in proizvodih za kvalitetno bivanje, dobro počutje in nego starejših.

Nadaljujte z branjem→

• New research suggests we need to stop worrying about robots taking our jobs – Lydia Dishman
• The Geopolitics of Populism – Danny Quah & Kishore Mahbubani
• The Economics of Regional Self-Esteem – Paul Krugman
• Make globalisation more inclusive or suffer the consequences – VoxEU
• The American Dream, Quantified at Last – David Leonhardt
• Severe Inequality Is Incompatible With the American Dream – Alana Semuels
• What Would It Take to Replace the Pay Working-Class Has Lost? – New York Times
• A Dilemma for Humanity: Stark Inequality or Total War – New York Times
• Don’t Cry Over Dead Trade Agreements – Dani Rodrik
• Economists Are Out. Goldman Is Back In – Justin Fox
• Economists Pretend They Don’t Pick Winners and Losers – Noah Smith
• A Plea for Semi-Permanent Government Deficits – Francesco Saraceno
• Best Economics Books of 2016 – Five Books interview

Spodnja slika kaže verjetnost povprečnega Američana, rojenega v različnih obdobjih, da doseže enak dohodek kot njegovi starši. In kot lahko vidite, če je Američan, rojen leta 1940, še imel skoraj 100-odstotono (92%) možnost, da bo dosegel dohodek staršev, se je rojenim leta 1980 ta možnost zmanjšala le še na polovico. Drugače rečeno, polovici Američanov bo šlo slabše kot njihovim staršem. Ameriške sanje, da lahko vsakdo, če le dovolj trdo dela, uspe, so statistično mrtve.

Vir: David Leonhardt, New York Times

Nadaljujte z branjem→

• Arkolakis et al (2012), Innovation and Production in the Global Economy
• Arkolakis et al (2016), The Elusive Pro-Competitive Effects of Trade
• Autor et al (2012), The China Syndrome: Local Labor Market Effects of Import Competition in the United States
• Autor et al (2013), The Geography of Trade and Technology Shocks in the United States
• Autor et al (2013), Untangling Trade and Technology: Evidence from Local Labor Markets
• Autor et al (2013), Trade Adjustment: Worker Level Evidence
• Autor et al (2014), Import Competition and the Great U.S. Employment Sag of the 2000s
• Autor et al (2015),  The Labor Market and the Marriage Market
• Autor et al (2016), The China Shock: Learning from Labor Market Adjustment to Large Changes in Trade
• Autor et al (2016), Importing Political Polarization? The Electoral Consequences of Rising Trade Exposure
• Autor et al (2016), Foreign Competition and Domestic Innovation: Evidence from U.S. Patents
• Bombardini & Li (2016), Trade, Pollution and Mortality in China
• Pierce & Schott (2012), The Surprisingly Swift Decline of U.S. Manufacturing Employment
• Pierce & Schott (2016), Trade Liberalization and Mortality: Evidence from U.S. Counties
• Pierce & Schott (2016), Does Trade Liberalization with China Influence U.S. Elections?
• Obstfeld (2016), Get on Track with Trade

… to be continued

Ta teden so Autor, Dorn, Hanson, Shu & Pisano (2016) lansirali novo “bombo”: ameriške panoge in podjetja, ki so bolj izpostavljena kitajski konkurenci, znižujejo inovativnost (merjeno s številom patentov). Pa ne samo to, kitajska konkurenca znižuje tudi globalni obseg prodaje in zaposlenosti izpostavljenih ameriških podjetij, rast dobičkov in vlaganja v R&R. Do sedaj je veljalo, da je teoretično možno, da uvozna konkurenca bodisi spodbuja bodisi zavira inovativnost domačih podjetij, vendar pa je zelo vplivna raziskava Bloom, Draca, and Van Reenen (2008, 2016) pred leti na vzorcu evropskih podjetij pokazala, da kitajska konkurenca res uničuje delovna mesta v podjetjih v nekaterih (delovno intenzivnih) panogah, vendar pa v drugih spodbuja inovativnost, kar naj bi pomenilo dolgoročno prestrukturiranje gospodarstva v pozitivno smer. In večina ekonomistov, tudi jaz, smo tej pozitivni zgodbi zaupali. Zato gre pri ugotovitvah Autorja in ostalih za takšen šok. Obe raziskavi zaradi različne metodologije med seboj nista primerljivi, zato bo treba na podlagi iste metodologije ovrednotiti učinke kitajske konkurence tudi v Evropi.

Nadaljujte z branjem→

Pred dvema tednoma sem objavil dva komentarja (tukaj in tukaj) opravljene analize “Preveritev ocenjene vrednosti ter vse možne racionalizacije in optimizacije za projekt drugega tira nove železniške proge Divača – Koper“, ki jo je po naročilu ministrstva za infrastrukturo (oziroma DRSI) izdelala italijanska družba Geodata s.r.l. Tista analiza, ki je bila datirana z dnem 30.9.2016 in je nosila podnaslov “Končno poročilo”, je bila narejena izjemno površno, nestrokovno in v nasprotju z izdanim naročilom. Kot njeno edino kvaliteto je bilo mogoče šteti le to, da je nehote razkrila mnoge napake in šlamparije, ki jih je naredil DRI kot vodja projekta pri pripravi investicijskega programa za drugi tir (denimo, da je bil teren 20% sondiran, da so nepredvidene stroške kaskadno upoštevali večkrat, da so uporabili za 2-krat višje cene na m3 pri gradnji predorov itd.).

No, takrat je bila obramba predstavnikov naročnika, da ne gre za končno poročilo oziroma da so dali izvajalcu številne kometarje, ki jih mora še upoštevati. Prejšnji petek je bila na spletni strani ministrstva (DRSI) objavljena ta končna verzija revizijskega poročila (ki pa je tudi datirana z dnem 30.9.2016 in tudi nosi podnaslov “Končno poročilo”). To drugo “končno” poročilo je sicer 19 strani daljše, vendar ne vsebuje bistvenih sprememb glede na prejšnjo verzijo (6 strani tega dodatka namreč prinese že samo dodan povzetek itd.). Poročilo je še vedno narejeno nestrokovno in v nasprotju z izdanim naročilom, ocene vrednosti alternativnih variant pa so narejene “prek palca”.

Nadaljujte z branjem→

Gavin Kelly je napisal dokaj podoben komentar glede učinkov globalizacije kot jaz v Delo ni samo plača, delo je temelj dostojanstva in Trump to očitno razume, le da precej bolj sočno. Pravi, da je zdaj zelo moderno priznavati, da ima globalizacija lahko tudi negativne učinke in nato nakladati o tem, da je treba “luzerjem” zaradi globalizacije “kompenzirati” njihove izgube. Pri tem pa se nihče v resnici noče ukvarjati s tem, kako bi to zares naredili, ali pa preprosto predpostavijo, da bo vse v redu, če jih dajo na socialne transferje. Ampak kot smo že ugotovili, življenje na socialni pomoči ne vrača človeškega dostojanstva, samospoštovanja in spoštovanja okolice. Človeško dostojanstvo se napaja iz tega, da se nekdo kot posameznik čuti koristnega kot član družbe, da ima občutek, da dela koristne stvari, da je primerno dobro plačan za svoje delo in da lahko s svojo plačo ustvari dostojen standard zase in svojo družino in si zagotovi varno starost. Dostojanstveni posamezniki pa tvorijo zadovoljno in stabilno družbo. In dostojanstveni posamezniki, ki se ne bojijo prihodnosti, ne volijo za Trumpa, za Brexit, za LePenovo ali Hitlerja.

Treba je torej nehati nakladati in začeti razmišljati, kako omejiti kapitalske tokove, kako prosto trgovino narediti malce manj prosto, s katerimi industrijskimi politikami spodbujati nastanek novih dejavnosti in novih delovnih mest in koliko skrajšati delovnike (ob isti plači), da bo več ljudi imelo delo.

Ah, zdaj se bo bo predvsem glede zadnjega vsulo jamranje direktorjev, da je to nemogoče, da bi to stroškovno ugonobilo podjetja etc. Toda produktivnost je do danes tako narasla, da to sploh ni več problem. V zgodnjem 19. stoletju je bil delovnik dolg 15 ur dnevno, leta 1819 so ga (za otroke) skrajšali na 12 ur dnevno, leta 1847 so ga (samo za ženske in otroke) skrajšali na 10 ur, po drugi svetovni vojni na 8, danes pa so ga nekatere države že skrajšale na 7 ur, nekatere razmišljajo o 6-urnem. Zelo kmalu to ne bo več noben tabu.

Nadaljujte z branjem→

V ponedeljek je bilo v Bruslju redno srečanje predstavnikov držav ob Baltsko-Jadranskem koridorju (BAC), kjer je koordinator (Evropska komisija) predstavil dosedanji napredek pri izgradnji povsem novega Ten-T koridorja, ki so ga leta 2008 zlobirali Avstrijci. Sedaj na koridorju, ki povezuje Ravenno z Gdanskom (in se širi proti Baltskim državam) poteka 250 projektov, ki naj bi železniške povezave uredili na raven Ten-T standardov. Vrednost zaključenih projektov je 5.5 milijard €, trenutno poteka za 36 milijard € investicij, do leta 2030 naj bi bilo dokončano 532 projektov v skupni vrednosti 70 milijard €. Bilo je tudi rečeno, da bo Avstrija svoja dva največja projekta, zaradi katerih je tudi zlobirala nastanek novega koridorja in obvoz okrog Slovenije (predor Semmering in Koralpska proga med Gradcem in Celovcem), v skupni vrednosti 8.5 milijard €, dokončala po načrtu in bosta začela obratovati leta 2023 oziroma 2026.

Vse to ni nič posebnega, posamezne države pač razumejo pomen železniške infrastrukture in so vanjo pripravljene – zgolj na BAC koridorju – vložiti 70 milijard €. Razlog, da to sploh pišem, je v odnosu slovenskih vladnih predstavnikov do teh zadev. Eno izmed glavnih ozkih grl na tem koridorju je namreč slaba železniška povezava med Koprom in Divačo oziroma manjkajoči drugi tir. No, naši vladni predstavniki na teh srečanjih evropskim kolegom razlagajo, da ‘v bistvu Slovenija tega drugega tira ne potrebuje, zase potrebuje le 30% njegovih kapacitet, preostalih 70% kapacitet je namenjeno za transport do ostalih držav, zato bi te morale biti zainteresirane za gradnjo drugega tira‘. Se ne hecam.

Nekaj tako bedastega lahko izjavi samo popolni bebec ali nekdo, ki čisto nič ne razume transportne infrastrukture in logistike. Kot razvojnega stimulansa in kot posla.

Infrastrukture nobena država ne gradi za to, da pač tam je in da se neko blago pač prevaža sem in tja po njej, če že mora, pač pa (ob okoljskih in drugih motivih) predvsem zato, da (1) z njo omogoči razvoj in delovna mesta industrijskim in storitvenim podjetjem in celim dejavnostim, ki se locirajo ob transportnih žilah, in (2) da omogoči logističnim podjetjem, da na tej infrastrukturi delajo posel, ustvarjajo delovna mesta in posredno fiskalne prihodke za proračun. Nadaljujte z branjem→

Tja, na nastop nobenega glasbenika ali skupine nisem tako dolgo čakal. Letos decembra bo minilo natanko 24 let, odkar sem se zaljubil v Iztoka Mlakarja in jadranje. (Zahvala Dušanu, ki mi je predstavil oboje). Mlakarjeva kaseta, njegov prvenec “Štorije in baldorije” in primerna doza alkohola nas je dan in noč spremljala na tistem vremensko nič kaj prijaznem decembrskem jadranju. In rodila se je fatalna ljubezen do Mlakarja in jadranja.

Nadaljujte z branjem→