Polarizacija na trgu dela: Je kriva tehnologija ali globalizacija?

Če slučajno koga zanima, pri OECD je bil objavljen nov delovni zvezek z našo raziskavo “Labour Market Polarization in Advanced Countries: Impact of Global Value Chains, Technology, Import Competition from China and Labour Market Institutions” na aktualno temo izginjanja srednjega razreda, ki bo naslednje leto (v nekoliko dopolnjeni verziji) objavljen v reviji Industrial and Corporate Change.

Koen Breemersch, Jože Damijan & Joep Konings

The past two decades have witnessed new global trends that shaped the economic fabric of developed economies and transformed their labor markets. One such trend is rapid technological change and the threat it poses to routine jobs through mechanization of the production process and computerization. A second trend is globalization which has manifested itself in the rise of new foreign economic powers, in particular China, and has led to increased import competition in developed economies and the restructuring of production processes in global value chains (GVCs). The emergence of China and GVCs in international trade and the swift changes in technology have led to a reexamination of the traditional way of thinking about the impacts of trade and technological change on labor markets. For instance, the ILO (2015) reports that one in five workers are estimated to work in global value chains indicating increased fragmentation of production into different activities and tasks, which is likely going to affect the relative demand and wages for skilled and unskilled workers. Similarly, Brynjolfsson and McAfee (2014) predict that in the second machine age the growth in productivity has been decoupled from jobs and income as in the digital economy a set of goods and services can be provided at a cost that is often close to zero. New technology does not inevitably reduce the overall demand for labor, but shifts demand to different kinds of work. In this context, labor markets of advanced countries have experienced substantial job polarization, with employment ‘polarizing’ into relatively high-skill, high-wage jobs and low-skill, low-wage jobs (Autor et al., 2006; Goos et al., 2009).

Nadaljujte z branjem→

Weekend reading

 

Kako dober bo najbogatejši predsednik Feda doslej do najbolj premožnih?

Kako dober bo Jerome Powell kot najbogatejši predsednik Feda doslej in član kluba zgornjega 0.01% do najbolj premožnih? To je dobro vprašanje. Predvsem za tiste premožne Američane, ki imajo veliko dolgov. Denimo, hitrejša dinamika dvigovanja FFR obrestnih mer in posledični prenos v pribitek k bančnim obrestnim meram lahko prizadene imperij Donalda Trumpa, ki samo Deutsche Bank dolguje 320 mio $.

In vprašanje je, če za Trumpa iz tega vidika ponovno imenovanje “golobice” Yellenove za predsednico Feda ne bi bila boljša izbira. Vendar se bosta Trump in Powell v svojem bogataškem klubu že zmenila…

Vir: Bloomberg

Kako privatizacija nenadoma ni več v modi

Tim Harford (najbolj cenjen britanski ekonomski kolumnist in avtor številnih bestsellerjev) je v Financial Timesu lepo opisal ciklusoido evolucije naklonjenosti privatizaciji v zadnjem stoletju. Po Veliki Depresiji, ko se je zasebni kapital big time zaplezal in ko se je pokazalo, da je zaradi večje enakosti dostopa do osnovnih storitev, ki edine lahko zagotovijo tudi pravo ekonomsko svobodo in zmanjšajo drastično ekonomsko neenakost, je nacionalizacija javnih storitev v Evropi postala zelo moderna. Tudi Velika Britanija kot najbolj protržna država je nacionalizirala skoraj vse – od železnic, komunale do zdravstva. V ostalih evropskih državah je bila “normala” še bolj radikalna, saj so mnoge države ob javnem zdravstvu, šolstvu in visokem šolstvu nacionalizirale tudi velike industrijske komplekse, celo avtomobilsko industrijo v Franciji.

Po nekaj desetletjih se je kolo obrnilo v prid ponovne privatizacije. Pobudnik je bila V. Britanija v zgodnjih 1980-ih z Margaret Thatcher na čelu, ki je začela privatizirati skorajda vse – od industrije, komunale, železnic do železniške infrastrukture. Privatizacija je v dveh desetletjih, sploh pa po padcu železne zavese, postala univerzalni hit. Ko smo mi delali predlog reform leta 2005, je bila privatizacija oziroma “umik države iz gospodarstva” vsepovsod. In zaradi tega, ker Janez Janša v začetku leta 2006 ni želel držati obljube o zmanjšanju deleža države v lastništvu NLB pod 50%, sem tudi odstopil kot minister. Takrat se je to zdelo logično in načelno dejanje.

Nadaljujte z branjem→

Uporaba vedenjske ekonomije v makroekonomskih modelih lahko vodi k boljši napovedni moči

Vedenjska ekonomija, za katero sta Nobelovo nagrado dobila Daniel Kahneman (2002) in letos Richard Thaler, vse bolj prodira tudi v makroekonomijo. Sicer še vedno kraljujejo diskreditirani DSGE modeli, v katerih se kriza lahko zgodi le, če pride šok od zunaj, vendar je kar nekaj makroekonomistov naredilo velik korak naprej k večji realnosti teh neokeynesianskih makro modelov (ki sicer s Keynesom nimajo nobene zveze) – predvsem Roger Farmer z vključitvijo “živalskih nagonov” in Xavier Gabaix  vključitvijo “omejene racionalnosti”.

De Grauwe in Yi sta v zadnjih dveh letih testirala tak behavioristični makro model na primeru prenašanja makro šokov med državami in na primeru monetarne politike v okolju, kjer strukturne reforme povečujejo fleksibilnost gospodarstva (če podjetja prilagodijo cene, zaposleni pa plače navzdol). V slednjem primeru seveda ugotovita, da so v bolj fleksibilnem gospodarstvu šoki manjši in ima monetarna politika manj dela. In to je ključna prednost te nove generacije modelov – da je mogoče modelirati šoke, ki nastanejo znotraj gospodarstva.

(Jaz imam sicer določene težave s temi teoretskimi predpostavkami, saj se v realnem svetu plače in in cene v času krize vedno pokažejo kot rigidne navzdol, medtem ko strukturne reforme na trgu dela v času krize le še poglobijo krizo. Kar pomeni, da bo preteklo še nekaj vode do večje realističnosti makro modelov. Toda nekje je treba začeti).

Nadaljujte z branjem→

Prava ekonomska svoboda je mogoča šele ob enakem dostopu do zdravstvenih (…) storitev

Metem ko libertarci pridigajo o ekonomski svobodi, ki naj bi bila največja, ko je intervencija države najmanjša, pri čemer imajo v mislih predvsem višino davkov, pa je resnica nasprotna: ekonomska svoboda sploh ni možna, če si je posameznik ne more privoščiti, torej če si ne more privoščiti kvalitetnega šolanja in kvalitnih zdravstvenih storitev. V svetu, kjer je premoženje neenakomerno porazdeljeno in kjer je državna intervencija minimalna, so ekonomsko svobodni le tisti, ki so dovolj premožni.

In tukaj spet pride Bernie Sanders, ki je šel na ekskurzijo v Kanado, da bi primerjal njihov sistem univeralnega zdravstvenega zavarovanja (podoben evropskemu) z arhaičnim in dvakrat dražjim ameriškim. V spodnjem super videu (nujno poglejte!) je v podporo svojim reformističnim prizadevanjem ven potegnil čudovito izjavo Franklina D. Roosevelta iz leta 1944: “Moramo se zavesti dejstva, da prava ekonomska svoboda ne more obstajati brez ekonomske varnosti in neodvisnosti […] Med temi ekonomskimi pravicami so pravica do ustreznega zdravstvenega varstva in uživanja dobrega zdravja”.

Nadaljujte z branjem→

David Glasner o neprimernosti Johna Taylorja za predsednika Fed

Za neposvečene: John Taylor iz Stanforda je avtor t.i. Taylorjevega pravila (iz leta 1993), ki določa, kakšna naj bi bila vodilna obrestna mera centralne banke glede ne odstopanje od cilje stopnje in flacije in glede na fazo v gospodarskem ciklu. In Taylor kot inflacijski jastreb od takrat vedno teži, da bi moral Fed slediti njegovemu pravilu in da če bi to delal v obdobju 2001-2006, bi bila monetarna politika bolj pravilna. Ne pove pa, če bi se s hitrejšim zategovanjem monetarne politike (višanjem obrestne mere) ZDA izognile finančni krizi (večina nekonzervativnih ekonomistov sicer meni, da bi s sledenjem monetarnemu pravilu ZDA še prej zašle v krizo).

No, ta John Taylor je sedaj eden izmed dveh glavnih Trumpovih kandidatov za vodenje Feda. David Glasner v spodnjem postu pa dokazuje nesmiselnost sledenja nekemu mehanskemu pravilu, pač pa da je treba spremljati gibanja in uporabljati presojo na podlagi podatkov in intuicije.

David Glasner's avatarUneasy Money

It seems that an announcement about who will be appointed as Fed Chairman after Janet Yellen’s terms expires early next year is imminent. Although there are sources in the Administration, e.g., the President, indicating that Janet Yellen may be reappointed, the betting odds strongly favor Jerome Powell, a Republican currently serving as a member of the Board of Governors, over the better-known contender, John Taylor, who has earned a considerable reputation as an academic economist, largely as author of the so-called Taylor Rule, and has also served as a member of the Council of Economic Advisers and the Treasury in previous Republican administrations.

Taylor’s support seems to be drawn from the more militant ideological factions within the Republican Party owing to his past criticism of Fed’s quantitative-easing policy after the financial crisis and little depression, having famously predicted that quantitative easing would revive dormant inflationary pressures, presaging a return…

View original post 3,814 more words

“Davek na mrtve” kot učinkovita zaščita za demokracijo?

Moram priznati, da rad pogledam video spote, ki jih redno pripravlja štab Bernieja Sandersa. Tale spodaj nazrno kaže, kako davke na dediščino, popularno imenovan “davek na mrtve”, preprečuje pretirano koncentracijo družinskega bogastva skozi rodove. S tem pa seveda zmanjšuje moč družinskih oligarhij in njihov vpliv na politiko.

Weekend reading