Eight years after the collapse of Lehman Brothers advanced countries are still struggling to find a way to return to a stable and sustainable growth path. This episode of deep depression and/or prolonged stagnation clearly puts at odds Robert Lucas’ daring conclusions back in 2003 that the “problem of depression prevention” is off the table. Lucas, lulled by a period of Great Moderation with stable growth and low inflation, was referring to then glorified rational expectations approach to macroeconomics implying that with vertical Phillips curve all what monetary policy ought to do is to follow a monetary rule proposed by John Taylor (1993). For monetary authorities, macroeconomic stabilization is relatively simple by following the monetary rule relating the nominal interest rate to inflation gap and output gap. The rule recommends an increase in interest rate when inflation is above its target or when output is above its full-employment level, and vice versa during the economic downturn. Agents with rational expectations will recognize these signals and react by decreasing investments and consumption during the period of tight monetary policy, which in turn will tend to reduce future inflationary pressure. To stimulate the economy during a downturn central bank will cut the interest rate, resulting in agents to react to cheaper money by investing and spending more and contribute to economic recovery by closing the output gap.

Nadaljujte z branjem→

Naslovna trditev je sociologom seveda že dolgo jasna, medtem ko jo mnogi ekonomisti in politični analitiki šele zdaj spoznavajo. Mnoge je najbrž to spoznanje udarilo šele po Trumpovi presenetljivi zmagi, dobljeni predvsem po zaslugi glasov bele “delavske” populacije. Nekako je dozorelo spoznanje, da sta globalizacija in pomanjkanje socialnih politik pustili globoke rane v ameriški družbi in volilne preference volilcev premaknile proti ekstremom. Prva je odnesla delovna mesta, druga pa ni kompenzirala te izgube delovnih mest. Vendar to ni nujno vsa resnica. Tudi če bi socialne politike posameznikom v celoti nadomestile izpad prihodkov zaradi izgube delovnega mesta, pa njihovo počutje ne bi bilo enako. Volilci na socialnih transferjih ne bi nujno glasovali enako, kot če bi bili zaposleni in prejemali ekvivalentne prihodke. Ekonomisti to težko razumejo.

Nadaljujte z branjem→

Heh, Trump ima sicer plemenite cilje – obdržati ali celo vrniti delovna mesta nazaj v ZDA, vendar si malce po svoje predstavlja mednarodne pogodbene obveznosti. Tudi sicer Trump ne posveča veliko pozornosti formalnostim in preudarnemu pristopu, svoj načrt, kako bo obdržal delovna mesta v ZDA, je objavil kar na twitterju. Proglasil je, naj ameriška podjetja, ki načrtujejo investirati v tujino, dobro premislijo, kajti ko bodo želela svoje proizvode uvažati nazaj za prodajo na ameriškem trgu, jih čaka 35% davek.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V povezavi s sporno sanacijo bank se danes pogosto pojavlja očitek o nekritičnem sprejemanju takratnih priporočil Evropske komisije. Beremo kako smo s strani tretjerazrednih birokratov dobivali usmeritve, ki smo jim brez zadržkov sledili in jih vključevali v naš pravni red. Kako točna in obvezna so bila navodila in koliko je bilo naše servilnosti, seveda ne bomo nikoli vedeli. Toda zanimivo je, kako smo pogumni pri ocenah za nazaj, pri aktualnih ocenah pa so priporočila iz Evrope še vedno nekaj »svetega«, o čemer se ne dvomi. Ob sprejemanju proračuna za prihodnje leto smo tako zopet dobili opozorilo, kako naj bi se kljub večinoma ugodnim kazalcem pomikali v smer povečanih tveganj. Celo »naša« komisarka Bulčeva, sicer zadolžena za transport, izpostavlja težave javnofinančnih gibanj Slovenije. Nedvomno teh ni malo, toda vendarle naj izpostavim nekaj poudarkov, ki kažejo tudi drugo, pozitivnejšo plat položaja naše države in o katerih le redkokdaj kaj preberemo ter večini ljudi niso poznane.

Nadaljujte z branjem→

Anne Case in lanski nobelovec Angus Deaton sta v zadnji raziskavi opozorila na zanimiv fenomen povečane morbidnosti med ameriško belo nešpansko populacijo v srednji življenjski dobi (45-54 let). Kot lahko vidite na spodnji sliki, povsod v razvitih državah smrtnost v srednji generaciji močno upada, upada tudi med špansko (USH) in črnsko populacijo v ZDA, močno pa se je povečala med belo nešpansko populacijo (USW) po letu 1998.

Kaj se dogaja?

Slika 1: Število smrti na 100,000 prebivalcev, 1988-2013

Nadaljujte z branjem→

Nathan Lane je naredil odlično novo raziskavo “Manufacturing Revolutions: Industrial Policy and Networks in South Korea” o razvojni učinkoviutosti industrijske politike v Južni Koreji. Pokazal je, da je tedanja (sicer vojaška) oblast v 1970-ih s ciljanim razvojnim spodbujanjem posamičnih industrijskih panog uspela ne samo spodbuditi razvoj v ciljanih panogah s statičnimi primerjalnimi prednostmi, pač pa tudi spodbuditi razvoj tudi v drugih, vertikalno povezanih industrijskih panogah. Uspešnost industrijske politike v Južni Koreji, Japonski in Tajvanu – za razliko od podobnih denimo v Latinski Ameriki – je bila ključno odvisna tudi od determiniranosti inštitucij, ki so v razvojno uspešnih državah trdno podpirale ta razvoj. To pa pomeni, da za kaj takšnega potrebujete denimo prosvetljeno diktaturo ali pa vsaj modrega voditelja na čelu trdne politične koalicije.

Ta raziskava v veliki meri diskreditira široko uveljavljeno kritiko industrijskih politik v mainstream ekonomski vedi zadnjih desetletij, ki je kljub empirični neosnovanosti kritike, svarila pred ciljanjem (“cherry-picking”) posameznih panog – češ da je trg bolj učinkovit pri izbiri propulzivnih panog in da država z vmešavanjem zgolj ustvarja problem moralnega hazarda. Seveda je ta mainstream ekonomija pozabila, da je industrijski razvoj velike večine OECD držav temeljil prav na državni industrijski politiki in da ameriškega tehnološkega buma po drugi svetovni vojni ne bi bilo brez industrijske politike (v veliki meri zaradi potreb vojne in vesoljske industrije).

Nadaljujte z branjem→

Zanimiva grafika: High-tech industrija se na daleč izogiba okrožjem, kjer vladajo republikanci. Če je še leta 2000 36 izmed 100 okrožij z največ zaposlenimi v high-tech industriji volilo za republikance, jih je leta 2016 le še 19 okrožij. V “demokratskih okrožjih” se je v tem obdobju zaposlenost v high-tech industriji povečala za 35%, v “republikanskih” pa zmanjšala za 37%. Nad 70% vseh visoko-tehnoloških dejavnosti, na čelu s proizvodnjo računalnikov, IT storitvami, razvojem softverja in R&R dejavnostjo, je lociranih v “demokratskih okrožjih”.

Kaj se dogaja?

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed zanimivih fenomenov v razvojni ekonomiki je, kaj je najboljši odziv na krizo, ki doleti neko regijo. Ko podjetja, katerih poslovni model v spremenjenih razmerah (zaradi trgovinske liberalizacije, novih tehnologij itd.) ne deluje več, bankrotirajo in za njimi ostanejo stotine ali tisoči brezposelnih, se te regije čez noč pogreznejo v dolgo depresijo. Ni služb, ni prihodnosti. Tradicionalni odgovor ekonomistov na ta problem je – “Do nothing” oziroma mobilnost delovne sile. Ljudje naj si najdejo službe drugod. Denimo, če propade Mura, naj se pač nekaj tisoč nekdanjih Murinih delavk preseli v Novo mesto in se zaposli v Revozu. Treba je pustiti ljudem, da najdejo delo drugod, ne pa depresivnim regijam. In vse bo spet v redu. Kajti če pomagate posameznikom, ste v agregatu na istem, saj je vseeno, kje živijo, mar ne?
Nadaljujte z branjem→

Tim Duy je napisal enega najboljših komentarjev o izidu amerških predsedniških volitev in težavah Demokratske stranke z razumevanjem realnosti. Gre za popolno nerazumevanje sentimentov belega delavskega razreda. OK, najbrž se mi zdi to najboljši komentar, ker tudi sam enako razmišljam. Tudi meni je šel Paul Krugman zadnje leto dni precej na živce s svojim povsem enostranskim navijaštvom za Hillary Clinton, z dokaj nizkotnimi napadi na Bernieja Sandersa in na koncu s kopico “zbunjenih” komentarjev o nerazumevanju, zakaj se je razočarana bela delavska populacija v “Rust beltu” odločila, da voli za Trumpa. Jasno, Krugman jih ne more razumeti, ker pač spada v belo, urbano, liberalno intelektualno elito, ki ji tudi materialno ni prav hudo.

No, Duy lepo napiše, da je razočarana bela delavska populacija pač razočarana nad vsemi. Nihče ne zastopa njenih interesov. Bogati konzervativci imajo republikansko stranko, bogati liberalci in revni imajo demokratsko stranko, bela delavska sredina pa nima nikogar, ki bi zastopal njihove interese. Glasovali so za Trumpa, ker je govoril drugače kot desni in kot liberalni establishment. Govoril je proti tistim procesom, ki jih razočarana bela delavska populacija krivi za svojo mizerijo – proti globalizaciji, proti kitajskemu uvozu, proti novim trgovinskimi sporazumom, proti izvozu delovnih mest v Mehiko in proti mehiškim in islamskim imigrantom.

Jih bo Trump razočaral? Ja, skoraj gotovo. Toda razočarala sta jih že konzervativna in liberalna elita. Kaj lahko še izgubijo?

Nadaljujte z branjem→