Bine Kordež

V zadnjih priporočilih OECD je bil dan poseben poudarek rasti produktivnosti kot ključnemu kazalcu gospodarskega razvoja ter posledično blagostanja države in državljanov. Kljub zastoju v zadnjih letih dolgoročno Slovenija dosega okoli 1,5 % letno rast produktivnosti, kar je nekje na povprečju EU, upoštevaje doseženo stopnjo razvitosti. Ne glede na posamezne odklone se države glede nivoja razvitosti postopno vseeno zbližujejo. Razvitejši tako rastejo počasneje (v povprečju so dosegli le pol odstotka letne rasti produktivnosti zadnjih 15 let), vzhodne, manj razvite članice EU okoli 2,5 %, mi pa nekje vmes. Ob takšnem gibanju pa je vsekakor zanimivo nekoliko podrobneje pogledati, na katerem področju v Sloveniji zagotavljamo omenjen poldrug odstotek letne rasti produktivnosti in kje so omejitve, da rast ni hitrejša.

Nadaljujte z branjem→

Globalizacija in globoka integracija sta zanimivi zadevi. Na eni strani nudita skoraj popolno harmonizacijo iz vidika (skoraj ali povsem) proste trgovine in prostega pretoka kapitala, po drugi strani pa se ohranjajo globoke razlike v ekonomskih politikah, predvsem v davčnih ureditvah, ki spodbujajo davčno konkurenco med državami. To je raj za multinacionalna podjetja. Podjetja z operacijami v več državah so se temu perfektno prilagodila in pustijo svoje prihodke obdavčiti v državah z najbolj ugodno davčno regulativo. Nekateri to imenujejo davčna optimizacija, drugi pa s tem, kar te aktivnosti dejansko so – davčna evazija. Po podatkih Bloomberga izpred dveh let je 22 največjih multinacionalk v tujini skrivalo za skoraj 1,000 milijard dolarjev neobdavčenih dobičkov, naslednjih 280 multinacionalk pa še enkrat toliko.

Kot razkriva najbolj znan slovenski preiskovalni novinar Blaž Zgaga s kolegoma v Der Spieglu, se je tem velikim davčnim utajevalcem leta 2014 pridružil tudi nemški Volkswagen. Volkswagen je sedmo največje svetovno podjetje s proizvodnjo v več kot 30 državah. Razen v Luksemburgu. In prav v Luksemburgu je leta 2014 odprl podjetje, ki ima za 15 milijard evrov sredstev in samo 5 zaposlenih. Ukvarjajo se s finančnim inženiringom oziroma služijo kot zasebna davčna oaza matičnemu koncernu iz Wolfsburga.

Nadaljujte z branjem→

Naša vlada (no, finančna ministrica) nadaljuje pogajanja z evropsko komisijo o odlogu zahtevane prodaje75% deleža v NLB. Kot veste, je tedanja vlada pred štirimi leti dala zavezo evropski komisiji (EK), da bo v primeru državne sanacije (državne pomoči) NLB in ostalih bank le-te prodala v roku treh let. Tovrstna zaveza se je v obdobju šibkega okrevanja in depresivnih tečajev delnic bank pokazala kot strel v koleno. Kot smo lahko videli na primeru prodaje NKBM, vlada s takšno izsiljeno hitro prodajo v neugodni gospodarski situaciji iztrži zgolj bagatelo in samo oškoduje davkoplačevalce, ki dobijo nazaj le majhen del (manj kot tretjino) zneska, ki so ga vložili v sanacijo banke.

Zato ta vlada, povsem upravičeno, ni želela prodati tudi NLB po nizki ceni. Vendar pa se, zelo zvito, pri tej odločitvi ni sklicevala na prenizko doseženo kupnino (saj s tem argumentom ne bi pridobila niti milimetra sočutja do slovenskih davkoplačevalcev s strani čistunskih evropskih birokratov), pač pa se je in se še sklicuje na potencialni negativni vpliv potrebne kompenzacije nekdanjih hrvaških varčevalcev v NLB. Vlada v Bruslju zatrjuje, “da je treba za uspešno izvedbo prodajnega postopka NLB odpraviti ali vsaj minimizirati tveganje iz naslova prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem, saj znižanje kupnine zaradi tega tveganja za Slovenijo ni sprejemljivo” (vir: Delo).

Nadaljujte z branjem→

Naš stari znanec, John Ioannidis s Stanforda, ki je pred dobrim desetletjem šokiral akademsko javnost z raziskavo, ki je dokazovala, da je večina rezultatov znanstvenih študij napačnih (ker ne upoštevajo v zadovoljivi meri moči statistične povezave) in ki je lani dokazoval, da je večina kliničnih testov v medicini napačno ocenjenih, se je v še sveže objavljeni raziskavi lotil ekonomije. In tudi tukaj je ugotovil podobno: izmed 6,700 empiričnih študij jih približno polovica prikazuje pretirane rezultate. Poenostavljeno rečeno, ker je delež pojasnjene variance prenizek (prenizek determinacijski koeficient), je vrednost ocenjenih koeficientov nepravilno (pretirano) ocenjena. V povprečju za faktor 2, v eni tretjini študij pa za faktor 4 ali več.

Nadaljujte z branjem→

Če bi sklepali po prvem razpisu za gradnjo 2. tira, in sicer pri razpisu za gradnjo dostopnih cest, bi lahko bila končna investicijska vrednost gradnje 2. tira bistveno cenejša. DRI je za pripravljalna dela, izgradnjo dostopnih cest, v investicijskem programu (IP) namenil 23.31 mio evrov (brez DDV). Ponudbe, ki so prispele na razpis, pa se (brez DDV) gibljejo med 11.87 mio in 18.45 mio evrov (glejte tabelo spodaj). Najugodnejši ponudnik (konzorcij Kolektor CPG + Euroasfalt BiH) je glede na ocenjeno investicijsko vrednost teh del ponudil kar 50% diskont (11.87 mio glede na predvidenih 23.31 mio evrov). Tudi večina ostalih ponudb je v tem rangu. Najvišja ponudba (Mapri Proasfalt) je za četrtino (26%) nižja od v IP predvidenih stroškov.

Je ta 25% do 50% diskont pri pripravljalnih delih za 2. tir že indikator pocenitve celotnega projekta?

Nadaljujte z branjem→

Da ne bo pomote: nogomet imam rad, vendar kvalitetnega. Naše slovenske “vaške” lige enostavno ne morem spremljati, ker mi želodec ne prenese tako slabega nogometa (vem, vem, kaj boste rekli na to “arogantno” izjavo). Rad pa gledam ligo prvakov ter evropska in svetovna prevenstva, ker pač dosegajo določen minimalni standard kvalitete, ki ne škodi mojemu dobremu počutju in zdravju.

Prejšnji teden, ko je Maribor proti Liverpoolu naredil rezultat 0 : 7, mi je bil ta rezultat povsem logičen. Pač takšna ali še večja je razlika v kakovosti. (ki pa je korelirana s proračuni obeh klubov: Liverpool je imel lani proračun dobrih 400 mio evrov, Maribor pa le 8 mio (v najboljšem, “evropskem” letu 2014 pa skoraj 19 mio evrov). Torej je v najboljšem primeru razmerje v potencialu 1 proti 20).  In kot je rekel trener Maribora (navajam po spominu): po prvi podaji je bilo jasno, da se to ne bo dobro končalo. Prav iz tega vidika sem prejšnji teden na twitterju zapisal: “Dajmo že enkrat nehat zapravljat čas s tem fuzbalom, ker pač ne znamo. Znamo pa biti konkurenčni v košarki, rokometu, odbojki, smučanju…”. In potem se je začelo…

Nadaljujte z branjem→

Malce punkovsko obarvanega heca na lasten račun s strani finančnikov

• A Stock Market Panic Like 1987 Could Happen Again – Robert Shiller
• Economists: too much ideology, too little craft – Simon Wren-Lewis
• How Neoliberals weaponise the concept of an ideal market – Simon Wren-Lewis
• Oil Price Pass-Through into Core Inflation – FRB
• Figuring out various income inequalities – Branko Milanovic
• Bail-ins and bailouts: Incentives, connectivity, and systemic stability – VoxEU
• The U.S. Economy and Monetary Policy – Janet Yellen
• Has the Wage Phillips Curve Gone Dormant? – FRBSF
• The spread of populism in Western countries – VoxEU
• The Frontman – Economic Principals
• The Incidence of the Obamacare Subsidies – EconoSpeak
• The 1970s Origins of Too Big to Fail – FRB Cleveland

Ženska populacija bralcev tega bloga naj prosim preskoči ta post. Ker sem glih v eni taki družbi, kjer se radi v kvazi-znanstvenem načinu pogovarjamo o preprostih in kompliciranih plateh življenja, je pač nanesla debata tudi na to temo. In spodaj je ena dobra, nazorna razlaga, kaj sploh je na voljo na trgu in kako optimizirati v tem zamejenem polju omejenih možnosti. Ni lahko. Sploh, ker je zadeva dinamična in se vsakih nekaj trenutkov “osveži”.

(No, obstaja še moška verzija tega problema, ampak tam so stvari zelo, ampak res zelo preproste)

Moj prvi največji idol med glasbeniki, Bruce Springsteen, se je odločil, da bo šel po isti poti kot moj drugi največji glasbeni idol, Đorđe Balašević. Springsteen se je odločil, da gre na Broadway predstavljat svojo življenjsko pot, začinjeno z najbolj ganljivimi pesmimi iz svojega repertoarja. Podobno kot je naredil Đole pred dvema letoma.

Na žalost bom ostal samo pri tem, da sem lahko užival Đoletovo življenjsko pot in zgodbe o njegovem dedu, Sprinsteenovega nastopa na Broadwayu pač očitno ne bom videl (šmrc). Mi je pa zelo všeč, ko Bruce (poet delavskega razreda) uvodoma pove, da v življenju ni imel spodobne službe, službe od 9 do 5, kljub temu pa so vse njegove pesmi prav o tem… Težko bolje začneš slačenje pred gledalci.

Nadaljujte z branjem→