Tim Harford (najbolj cenjen britanski ekonomski kolumnist in avtor številnih bestsellerjev) je v Financial Timesu lepo opisal ciklusoido evolucije naklonjenosti privatizaciji v zadnjem stoletju. Po Veliki Depresiji, ko se je zasebni kapital big time zaplezal in ko se je pokazalo, da je zaradi večje enakosti dostopa do osnovnih storitev, ki edine lahko zagotovijo tudi pravo ekonomsko svobodo in zmanjšajo drastično ekonomsko neenakost, je nacionalizacija javnih storitev v Evropi postala zelo moderna. Tudi Velika Britanija kot najbolj protržna država je nacionalizirala skoraj vse – od železnic, komunale do zdravstva. V ostalih evropskih državah je bila “normala” še bolj radikalna, saj so mnoge države ob javnem zdravstvu, šolstvu in visokem šolstvu nacionalizirale tudi velike industrijske komplekse, celo avtomobilsko industrijo v Franciji.

Po nekaj desetletjih se je kolo obrnilo v prid ponovne privatizacije. Pobudnik je bila V. Britanija v zgodnjih 1980-ih z Margaret Thatcher na čelu, ki je začela privatizirati skorajda vse – od industrije, komunale, železnic do železniške infrastrukture. Privatizacija je v dveh desetletjih, sploh pa po padcu železne zavese, postala univerzalni hit. Ko smo mi delali predlog reform leta 2005, je bila privatizacija oziroma “umik države iz gospodarstva” vsepovsod. In zaradi tega, ker Janez Janša v začetku leta 2006 ni želel držati obljube o zmanjšanju deleža države v lastništvu NLB pod 50%, sem tudi odstopil kot minister. Takrat se je to zdelo logično in načelno dejanje.

Nadaljujte z branjem→

Vedenjska ekonomija, za katero sta Nobelovo nagrado dobila Daniel Kahneman (2002) in letos Richard Thaler, vse bolj prodira tudi v makroekonomijo. Sicer še vedno kraljujejo diskreditirani DSGE modeli, v katerih se kriza lahko zgodi le, če pride šok od zunaj, vendar je kar nekaj makroekonomistov naredilo velik korak naprej k večji realnosti teh neokeynesianskih makro modelov (ki sicer s Keynesom nimajo nobene zveze) – predvsem Roger Farmer z vključitvijo “živalskih nagonov” in Xavier Gabaix  vključitvijo “omejene racionalnosti”.

De Grauwe in Yi sta v zadnjih dveh letih testirala tak behavioristični makro model na primeru prenašanja makro šokov med državami in na primeru monetarne politike v okolju, kjer strukturne reforme povečujejo fleksibilnost gospodarstva (če podjetja prilagodijo cene, zaposleni pa plače navzdol). V slednjem primeru seveda ugotovita, da so v bolj fleksibilnem gospodarstvu šoki manjši in ima monetarna politika manj dela. In to je ključna prednost te nove generacije modelov – da je mogoče modelirati šoke, ki nastanejo znotraj gospodarstva.

(Jaz imam sicer določene težave s temi teoretskimi predpostavkami, saj se v realnem svetu plače in in cene v času krize vedno pokažejo kot rigidne navzdol, medtem ko strukturne reforme na trgu dela v času krize le še poglobijo krizo. Kar pomeni, da bo preteklo še nekaj vode do večje realističnosti makro modelov. Toda nekje je treba začeti).

Nadaljujte z branjem→

Metem ko libertarci pridigajo o ekonomski svobodi, ki naj bi bila največja, ko je intervencija države najmanjša, pri čemer imajo v mislih predvsem višino davkov, pa je resnica nasprotna: ekonomska svoboda sploh ni možna, če si je posameznik ne more privoščiti, torej če si ne more privoščiti kvalitetnega šolanja in kvalitnih zdravstvenih storitev. V svetu, kjer je premoženje neenakomerno porazdeljeno in kjer je državna intervencija minimalna, so ekonomsko svobodni le tisti, ki so dovolj premožni.

In tukaj spet pride Bernie Sanders, ki je šel na ekskurzijo v Kanado, da bi primerjal njihov sistem univeralnega zdravstvenega zavarovanja (podoben evropskemu) z arhaičnim in dvakrat dražjim ameriškim. V spodnjem super videu (nujno poglejte!) je v podporo svojim reformističnim prizadevanjem ven potegnil čudovito izjavo Franklina D. Roosevelta iz leta 1944: “Moramo se zavesti dejstva, da prava ekonomska svoboda ne more obstajati brez ekonomske varnosti in neodvisnosti […] Med temi ekonomskimi pravicami so pravica do ustreznega zdravstvenega varstva in uživanja dobrega zdravja”.

Nadaljujte z branjem→

Moram priznati, da rad pogledam video spote, ki jih redno pripravlja štab Bernieja Sandersa. Tale spodaj nazrno kaže, kako davke na dediščino, popularno imenovan “davek na mrtve”, preprečuje pretirano koncentracijo družinskega bogastva skozi rodove. S tem pa seveda zmanjšuje moč družinskih oligarhij in njihov vpliv na politiko.

• When econ models potentially mislead – Jared Bernstein
• Surviving in a Post-Truth World – Daniel Blumstein
• The Case Against Free-Market Capitalism – Ngaire Woods
• The Simple and Misleading Analytics of a Corporate Tax Cut – Paul Krugman
• Missing Growth from Creative Destruction – FRBSF
• Where did all the investment go? – Growth Economics
• Elusive inflation and the Great Recession – VoxEU
• Budget 2018: French youth sacrified – Thomas Piketty
• A European Monetary Fund – mainly macro
• Is Taylor a Hawk or Not? – Carola Binder
• Enough. It is time to stand up to Trump. – Jeff Flake
• Does domestic uncertainty really matter for the economy? – Bank Underground
• Expelling Immigrant Workers May Also Send Away the Work They Do – NYTimes
• Intergenerational social mobility – Understanding Society
• In Defense of the Conventional Wisdom – Tim Duy

Bine Kordež

V zadnjih priporočilih OECD je bil dan poseben poudarek rasti produktivnosti kot ključnemu kazalcu gospodarskega razvoja ter posledično blagostanja države in državljanov. Kljub zastoju v zadnjih letih dolgoročno Slovenija dosega okoli 1,5 % letno rast produktivnosti, kar je nekje na povprečju EU, upoštevaje doseženo stopnjo razvitosti. Ne glede na posamezne odklone se države glede nivoja razvitosti postopno vseeno zbližujejo. Razvitejši tako rastejo počasneje (v povprečju so dosegli le pol odstotka letne rasti produktivnosti zadnjih 15 let), vzhodne, manj razvite članice EU okoli 2,5 %, mi pa nekje vmes. Ob takšnem gibanju pa je vsekakor zanimivo nekoliko podrobneje pogledati, na katerem področju v Sloveniji zagotavljamo omenjen poldrug odstotek letne rasti produktivnosti in kje so omejitve, da rast ni hitrejša.

Nadaljujte z branjem→

Globalizacija in globoka integracija sta zanimivi zadevi. Na eni strani nudita skoraj popolno harmonizacijo iz vidika (skoraj ali povsem) proste trgovine in prostega pretoka kapitala, po drugi strani pa se ohranjajo globoke razlike v ekonomskih politikah, predvsem v davčnih ureditvah, ki spodbujajo davčno konkurenco med državami. To je raj za multinacionalna podjetja. Podjetja z operacijami v več državah so se temu perfektno prilagodila in pustijo svoje prihodke obdavčiti v državah z najbolj ugodno davčno regulativo. Nekateri to imenujejo davčna optimizacija, drugi pa s tem, kar te aktivnosti dejansko so – davčna evazija. Po podatkih Bloomberga izpred dveh let je 22 največjih multinacionalk v tujini skrivalo za skoraj 1,000 milijard dolarjev neobdavčenih dobičkov, naslednjih 280 multinacionalk pa še enkrat toliko.

Kot razkriva najbolj znan slovenski preiskovalni novinar Blaž Zgaga s kolegoma v Der Spieglu, se je tem velikim davčnim utajevalcem leta 2014 pridružil tudi nemški Volkswagen. Volkswagen je sedmo največje svetovno podjetje s proizvodnjo v več kot 30 državah. Razen v Luksemburgu. In prav v Luksemburgu je leta 2014 odprl podjetje, ki ima za 15 milijard evrov sredstev in samo 5 zaposlenih. Ukvarjajo se s finančnim inženiringom oziroma služijo kot zasebna davčna oaza matičnemu koncernu iz Wolfsburga.

Nadaljujte z branjem→

Naša vlada (no, finančna ministrica) nadaljuje pogajanja z evropsko komisijo o odlogu zahtevane prodaje75% deleža v NLB. Kot veste, je tedanja vlada pred štirimi leti dala zavezo evropski komisiji (EK), da bo v primeru državne sanacije (državne pomoči) NLB in ostalih bank le-te prodala v roku treh let. Tovrstna zaveza se je v obdobju šibkega okrevanja in depresivnih tečajev delnic bank pokazala kot strel v koleno. Kot smo lahko videli na primeru prodaje NKBM, vlada s takšno izsiljeno hitro prodajo v neugodni gospodarski situaciji iztrži zgolj bagatelo in samo oškoduje davkoplačevalce, ki dobijo nazaj le majhen del (manj kot tretjino) zneska, ki so ga vložili v sanacijo banke.

Zato ta vlada, povsem upravičeno, ni želela prodati tudi NLB po nizki ceni. Vendar pa se, zelo zvito, pri tej odločitvi ni sklicevala na prenizko doseženo kupnino (saj s tem argumentom ne bi pridobila niti milimetra sočutja do slovenskih davkoplačevalcev s strani čistunskih evropskih birokratov), pač pa se je in se še sklicuje na potencialni negativni vpliv potrebne kompenzacije nekdanjih hrvaških varčevalcev v NLB. Vlada v Bruslju zatrjuje, “da je treba za uspešno izvedbo prodajnega postopka NLB odpraviti ali vsaj minimizirati tveganje iz naslova prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem, saj znižanje kupnine zaradi tega tveganja za Slovenijo ni sprejemljivo” (vir: Delo).

Nadaljujte z branjem→