Neprodaja NLB: Simultanka med vlado in evropsko komisijo s srečnim koncem?

Naša vlada (no, finančna ministrica) nadaljuje pogajanja z evropsko komisijo o odlogu zahtevane prodaje75% deleža v NLB. Kot veste, je tedanja vlada pred štirimi leti dala zavezo evropski komisiji (EK), da bo v primeru državne sanacije (državne pomoči) NLB in ostalih bank le-te prodala v roku treh let. Tovrstna zaveza se je v obdobju šibkega okrevanja in depresivnih tečajev delnic bank pokazala kot strel v koleno. Kot smo lahko videli na primeru prodaje NKBM, vlada s takšno izsiljeno hitro prodajo v neugodni gospodarski situaciji iztrži zgolj bagatelo in samo oškoduje davkoplačevalce, ki dobijo nazaj le majhen del (manj kot tretjino) zneska, ki so ga vložili v sanacijo banke.

Zato ta vlada, povsem upravičeno, ni želela prodati tudi NLB po nizki ceni. Vendar pa se, zelo zvito, pri tej odločitvi ni sklicevala na prenizko doseženo kupnino (saj s tem argumentom ne bi pridobila niti milimetra sočutja do slovenskih davkoplačevalcev s strani čistunskih evropskih birokratov), pač pa se je in se še sklicuje na potencialni negativni vpliv potrebne kompenzacije nekdanjih hrvaških varčevalcev v NLB. Vlada v Bruslju zatrjuje, “da je treba za uspešno izvedbo prodajnega postopka NLB odpraviti ali vsaj minimizirati tveganje iz naslova prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem, saj znižanje kupnine zaradi tega tveganja za Slovenijo ni sprejemljivo” (vir: Delo).

Slovenska in bruseljska stran tudi včeraj, vsaj navidez, nista približali stališč nit za ped. Bruselj zahteva izpolnitev zaveze, sicer grozi z odprodajo hčerinskih družb NLB na Balkanu, naša vlada pa ponuja denarne kompenzacije namesto prodaje teh hčerinskih družb. In zadeva se je zaustavila. Bruselj – kljub nesmiselnosti vztrajanja pri izpolnitvi zaveze, čeprav je ta izpolnitev škodljiva za davkoplačevalce – ne sme popustiti pri svoji zahtevi, saj s tem izgubi kredibilnost v ostalih podobnih primerih. Naša vlada pa ne sme popustiti, sicer si nakoplje bes volilcev.

Vendar pa se na obzorju kaže rešitev, ki bi utegnila zadovoljiti obe strani, da bi bil volk sit, koza pa ostala cela (ta metafora dejansko zelo dobro ocenjuje to stanje). Namreč naša finančna ministrica je v imenu vlade lansirala idejo, da bi se prodaje NLB lotili dvofazno prek t.i. pred-IPO prodaje. To pomeni, da bi zelo na hitro (do konca tega leta) v prvi fazi prodali manjšinski delež v NLB nekemu znanenou lastniku, v drugi fazi, kot se situacija na trgu za bančne prodaje izboljša, pa bi naredili še klasično IPO prodajo (prvo javno prodajo) preostanka do 75% lastniškega deleža . Zanimivo je, da se birokratom v EK ta ideja ne zdi tako slabo. V resnici pa gre za zelo dober manever naše strani. Zakaj?

Ta prikrita navdušenost Bruslja nad to idejo zgolj odraža dejstvo, da nekdo na Evropski komisiji ni dobro premislil tega, kar je bilo predlagano. Prvič, prodaje manjšega (ali večjega) deleža NLB do konca leta fizično ni mogoče izvesti, ker so postopki prodaje dolgotrajni. Drugič, interesentov za manjšinski delež v banki je izjemno malo ali nič, ker manjšinski delež ne omogoča kontrole nad upravljanjem banke. Pomeni le, da nekdo kupi delnice, s katerimi ne more imeti vpliva na poslovanje banke in ki jih ne more prodati, torej se zaklene v lastništvo banke. Spomnite se primera nesrečne KBC in njenega 34% deleža, ki ga je skoraj v celoti izgubila ter 4.5% deleža v rokah EBRD, ki se je srečno rešila iz NLB tako, da je avgusta 2008, tik pred začetkom finančne krize, svoj delež prodala družbi Poteza Naložbe in s tem slednjo potopila. Prav EBRD se danes spet omenja za nakup NLB v pred-IPO postopku.

Ta predlog slovenske vlade je torej nesmiseln oziroma neizvedljiv. Naša vlada ga lahko mirno ponuja, saj ve, da do prodaje deleža do konca leta ne more priti, nihče pa ji ne more očitati, da ni poskusila izpolniti zaveze do Bruslja. In če Bruselj pade na finto, bo vladi uspelo ohraniti celo kozo.

Naslednja vlada pa se bo nato v Bruslju dogovarjala o drugačnem modelu prodaje. Bolj smiseln in za davkoplačevalce optimalen predlog je, da se 50% (+ 1 delnica) lastništva NLB prenese na Demografski sklad, naslednjih 25% se razdeli polnoletnim državljanom, preostalih 25% pa se prek IPO proda na trgu. Posledično to pomeni, da je polovica delnic NLB zaklenjena v Demografskem skladu in se iz njihovega donosa dolgoročno financirajo pokojnine, druga polovica pa kotira na borzi in lahko v nekaj letih pride do njihove koncentracije v rokah nekaj ali enega lastnika. Seveda pa bodo ti večji lastniki morali z nakupom delnic na borzi plačati premijo prvotnim lastnikom, to je državljanom Slovenije. Torej tistim, ki so banko prek višjih davkov tudi prisilno sanirali.

Ta način prodaje bi bil pošten do davkoplačevalcev. In nihče nas ne more prisiliti, da ga ne uresničimo, kljub vsem grožnjam sankcij. Slovenska vlada se mora začeti zavedati, komu je zaprisegla in ali bo zasledovala interese slovenskih državljanov ali pa interese bruseljskih birokratov in interesov gospodarskih lobijev, ki stojijo za njimi.

One response

  1. Če prav razumem, je manevriranje vlade usmerjeno v cilj, da se do volitev ne zgodi nič pretresljivega, vroč knedl pa bo prešel v roke naslednjega mandatarja, ki verjetno ne bo iz SMC. Tipično izmotavanje politike brez jajc. Če bi jih imela, bi morala tožiti EK za povzročanje škode, ker z nesmiselnimi omejitvami škodi poslovanju saniranih državnih bank, medtem ko sveže sprivatizirana NKBM, preko katere smo podarili njenemu novemu lastniku Apollu zaradi izsiljene hitre prodaje 400 mio (kapitalsko prevrednotenje banke po nakupu), s pomočjo katerih sedaj kupuje konkurenco in širi poslovanje ravno na račun saniranih bank. Zelo prozorno in vredno tožbenega zahtevka, vprašanje je, ali ima kaka slovenska odvetniška pisarna in vlada dovolj poguma za to. Mogoče pa bi razlaščenci podrejenih obveznic, ki so jih izgubili pri bančni sanaciji, na tak način dobili nekaj denarja nazaj? Kaj pravi Kotnik?

%d bloggers like this: