Bine Kordež

V zadnjih priporočilih OECD je bil dan poseben poudarek rasti produktivnosti kot ključnemu kazalcu gospodarskega razvoja ter posledično blagostanja države in državljanov. Kljub zastoju v zadnjih letih dolgoročno Slovenija dosega okoli 1,5 % letno rast produktivnosti, kar je nekje na povprečju EU, upoštevaje doseženo stopnjo razvitosti. Ne glede na posamezne odklone se države glede nivoja razvitosti postopno vseeno zbližujejo. Razvitejši tako rastejo počasneje (v povprečju so dosegli le pol odstotka letne rasti produktivnosti zadnjih 15 let), vzhodne, manj razvite članice EU okoli 2,5 %, mi pa nekje vmes. Ob takšnem gibanju pa je vsekakor zanimivo nekoliko podrobneje pogledati, na katerem področju v Sloveniji zagotavljamo omenjen poldrug odstotek letne rasti produktivnosti in kje so omejitve, da rast ni hitrejša.

S produktivnostjo sicer praviloma merimo uspešnost v podjetniškem sektorju. To računamo s količinsko proizvodnjo ali prihodki na delavca, na nivoju države pa prek ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega. S stališča merjenja blagostanja državljanov ima ta kazalec podobne omejitve kot BDP na prebivalca. Zajema namreč ustvarjeno vrednost, ki pripada ljudem za njihovo delo (v širšem smislu) ter tudi tisti del dodane vrednosti, ki pripada na primer kapitalu skupaj z davki. Značilno je namreč, da je delež BDP za zaposlene v vzhodnih državah nižji (le okoli 40 %, medtem ko znaša okrog 50 % v razvitejših državah in tudi v Sloveniji). Kljub morda nekaj višjemu BDP dobijo ljudje na koncu manj. A ta vidik v nadaljevanju ni posebej izpostavljen, ker so analizirane samo strukture v Sloveniji.

Kot omenjeno, je produktivnost v Sloveniji na daljši rok (upoštevano je obdobje 2002-2016) rasla po stopnji 1,6 odstotka letno. Po letu 2008 je prišlo sicer do zastoja zaradi krize, a tudi zaradi pospešene rasti v letih pred tem kot posledice zadolževanja v tujini, kar se v takšni obliki ni moglo nadaljevati. Takšno gibanje dodane vrednosti na zaposlenega (produktivnosti) prikazuje črna črta na spodnjem grafikonu. Po stalnih cenah je tako en zaposlen v letu 2016 ustvaril v povprečju 42,5 tisoč evrov dodane vrednosti, pred dvajsetimi leti pa na primer le 26 tisoč.

V Sloveniji je trenutno zaposlenih skupaj 960 tisoč ljudi (2016), kar je nekaj deset tisoč več kot pred denimo petnajstimi leti. Od tega jih je bila dobra polovica zaposlenih v gospodarskih in drugih družbah (515 tisoč), 17 % odstotkov v javnem sektorju (166 tisoč), samozaposlenih ali zaposlenih pri podjetnikih je 150 tisoč,130 tisoč ljudi pa je zaposleno po ostalih statusih. Ta delitev je pomembna za izračunavanje produktivnosti, torej ustvarjanju dodane vrednosti ali dodatno ustvarjenega zaslužka na enega zaposlenega. Na spodnjem grafikonu je tako ločeno prikazano gibanje produktivnosti v javnem sektorju, v predelovalnih dejavnosti (industriji) ter ostalih, pretežno storitvenih dejavnostih.

Izstopa seveda produktivnost javnega sektorja (dejavnosti javne uprave, šolstva in zdravstva), ki je danes približno podobna kot pred dvajsetimi leti. Dodana vrednost teh sektorjev znaša danes kljub rasti števila zaposlenih manj kot 17 % celotnega BDP glede na nekdanjih skoraj 20 %. V ostalih dejavnostih je produktivnost zato naraščala hitreje (2 % povprečno), posebno na primer v predelovalnih dejavnostih (industriji), kjer je bila realna rast kar 3,6 %. Takšni rezultati so seveda hitro dodaten argument kritikom delovanja javnega sektorja, da se celotna ekonomija razvija počasneje zaradi rigidnosti in neučinkovitosti javnega sektorja.

Vendar se v teh podatkih skriva nekaj drugega. Produktivnost se meri z obsegom ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega. Če v podjetjih naredijo več ali boljše izdelke, so večji zaslužki ter produktivnost in to neodvisno, kako potem podjetnik zato nagrajuje zaposlene. Vrednost opravljenih del javnega sektorja (učne ure ali zdravstvenega pregleda) pa je definirana večinoma s plačo teh zaposlenih. Nižje ko so plače zaposlenih v javnem sektorju, nižji so javni izdatki, a tudi nižja vrednost njihovega dela. Zaradi pritiska na njihove prejemke (omejevanje plač), se je statistično po letu 2008 zniževala tudi izmerjena produktivnost tega sektorja. Njihova produktivnost se ne meri npr. s številom opravljenih pregledov temveč v obliki izdatkov države za te namene (predvsem plač) in ti realno niso veliko naraščali. Z avtomatizacijo najhitreje narašča produktivnost v industriji, v marsikateri storitveni dejavnosti pa niti ne, a tam so to nadomestili z višjimi cenami. V javnem sektorju opravljenih storitev ne vrednotimo, temveč spremljamo samo izdatke in to je imelo kar pomemben vpliv na nižjo rast produktivnosti celotne države.

Seveda s tem ne trdim, da bi morali v Sloveniji dvigati produktivnost (primerjalno z drugimi državami EU) z višjimi plačami javnega sektorja, saj bi se to potem odrazilo v večjem primanjkljaju javnih financ. Vseeno pa se moramo zavedati, da ima tudi nivo plačevanja (in opravljenih storitev) zaposlenih v javnem sektorju vpliv na celotno produktivnost države in obseg ustvarjenega domačega proizvoda. Da k gospodarski rasti in obsegu BDP prispeva vrednost opravljenih zdravstvenih pregledov najmanj enako kot dodana vrednost prodane kave v bifejih pred kliničnim centrom, kar se sicer uvršča med gospodarstvo.

V informacijo bi dodal še nekaj podatkov o strukturi zaposlenih javnega sektorja, ki jih običajno razumemo kot nekakšne zajedavce uspešnega gospodarstva. Od omenjenih skupaj 960 tisoč zaposlenih, jih je v javnem sektorju 166 tisoč. Od tega (podatki za leto 2016) pa:

• 62 tisoč v izobraževanju od osnovnošolskega do univerzitetnega vključno z vrtci,
• 1 tisoč v zdravstvu skupaj s socialnim varstvom, zavodi in domovi upokojencev ter
• 49 tisoč v dejavnosti javne uprave, kjer jih je največ v policiji (8 tisoč), vojski (6,3 tisoč), občinskih upravah (4,8), pravosodju (4,7), finančni upravi (3,4), upravnih enotah 2,2) in tako naprej.

Omenjam zato, ker je glede tega v javnosti prisotno veliko napačnega razumevanja in predimenzioniranih ocen o izdatkih ter zaposlenosti v javnem sektorju

Na produktivnost v državi ima torej kar nekaj vpliva produktivnost javnega sektorja, a ključni so seveda ostali sektorji in ostali zaposleni. Podrobneje lahko pogledamo predvsem produktivnost zaposlenih v gospodarskih družbah, kjer je bilo lani 460 tisoč zaposlenih. Na spodnji sliki je tako zopet prikazano gibanje skupne produktivnosti v državi (črna črta), pri čemer je zaradi primerljivosti pri izračunih upoštevana dodana vrednost brez neto davkov na proizvode ter tudi brez vračunanih najemnin za lastna stanovanja. Od leta 2002 je skupna produktivnost v Sloveniji tako naraščala po 1,8 % letno oz. 28 % skupaj.

Kot je zgoraj podrobneje pojasnjeno, je v tem obdobju odstopalo predvsem gibanje produktivnosti javnega sektorja, kjer rasti praktično ni bilo. Ne toliko zaradi neučinkovitosti teh zaposlenih, temveč ker se obseg njihovega dela definira z višino plač, ki pa realno večje rasti niso imele. Zaradi tega je dodana vrednost na zaposlenega v tej skupini (17 % vseh zaposlenih) že za desetino pod povprečjem, medtem ko so bili do leta 2006 “uspešnejši” od povprečja.

Nekaj višjo skupno povprečno rast produktivnosti pa beleži 460 tisoč zaposlenih v gospodarskih družbah, torej v vseh podjetjih v Sloveniji. Ta po letu 2002 narašča s povprečno stopnjo 1,9 % letno. Slika pokaže, da je ta rast pravzaprav dokaj konstantna, če izločimo nekaj večji skok pred 2008 in posledični padec v 2009. Seveda pa je potrebno opozoriti, da govorimo o rasti produktivnosti in da je zaradi znižanja zaposlenih, padec ob nastopu krize manj izrazit. Še bolj to velja, če pogledamo samo predelovalne dejavnosti ali industrijo, kot običajno poimenujemo ta del gospodarstvu. Ta predstavlja blizu 40 odstotkov celotnega gospodarstva in je zadnja leta tudi najbolj propulzivni del. Produktivnost teh dejavnosti je že prehitela povprečje (predvsem storitvene dejavnosti) in tudi najhitreje narašča (po 2,6 odstotka letno).

Kot vidimo iz grafikona pa po produktivnosti največ odstopa segment vseh ostalih zaposlenih. Skoraj tretjina zaposlenih v Sloveniji ali 280 tisoč v letu 2016 dosega bistveno nižjo dodano vrednost na zaposlenega. Zaradi nizke osnove je bila tu rast sicer nekaj višja (2,7 % letno), a dosega le dobro polovico produktivnosti zaposlenih v gospodarskih družbah. Značilno je, da tu zadnjih deset let kakšnega napredka ni bilo, da je dodana vrednost na zaposlenega realno še vedno enaka kot leta 2006. Takšno gibanje ima seveda tudi največji vpliv na nižjo skupno rast produktivnosti.

Seveda se takoj postavi vprašanje, kdo so pravzaprav vsi ti zaposleni. Dobrih sto tisoč je samostojnih podjetnikov ter zaposlenih pri njih, homogenejša skupina je tudi 70 tisoč kmetov, potem pa imamo še okoli sto tisoč zaposlenih v drugačnih statusih registrirane zaposlitve. Od tega jih je največ (50 tisoč) v dejavnostih z oznako M in N po standardni klasifikaciji NACE (Strokovne, znanstvene, tehnične in druge raznovrstne poslovne dejavnosti).

Podrobnejši podatki so na voljo za samostojne podjetnike ter tamkaj zaposlene in njihova dodana vrednost na zaposlenega je več kot za polovico nižja od podatka v gospodarskih družbah. To je sicer deloma pogojeno s slabšo kapitalsko opremljenostjo teh podjetnikov, prav tako je v ta status prešlo veliko ljudi, ki imajo resnično minimalne prihodke. Verjetno pa je v tem segmentu v večji meri prisotno tudi izogibanje prikazovanju vseh zaslužkov in plačevanju davka, zaradi česar je nižja tudi izkazana dodana vrednost in s tem produktivnost. Povprečna bruto plača zaposlenih delavcev pri samostojnih podjetnikih je bila lani na primer le 950 evrov mesečno (60 % siceršnje povprečne plače), samostojni podjetniki pa so si v obračunali prispevke od plače, ki ne dosega niti polovice povprečja. Zaradi tega znaša dodana vrednost zaposlenih v samostojnem podjetništvu le tretjino tiste, ki jo dosegajo zaposleni v gospodarskih družbah. Še več razlik pa je pri registriranih zaposlenih v kmetijstvu, kjer znaša dodana vrednost za zaposlenega (produktivnost) še manj, le 28 % povprečja v podjetjih. Seveda niso kmetje tako “neproduktivni”, a statistika zajema pač samo toliko njihovih dohodkov in to znižuje tako produktivnost v državi kot tudi celotni BDP.

Produktivnost oz. dodana vrednost na zaposlenega v gospodarskih družbah je torej blizu evropskega povprečja, skupna produktivnost pa je nižja zaradi manjših dohodkov zaposlenih v ostalih statusih. Deloma zaradi slabše evidence (siva ekonomija?), deloma pa so tu zajeti zaposleni, ki dejansko ustvarijo manj. Seveda pa je to še vedno bolje, kot da bi bili brezposelni oz. da ne bi delali in zaslužili niti tega.

Vseeno pa je ob dodani vrednosti potrebno omeniti še nekaj. V gospodarskih družbah, kjer se dosega bistveno večja dodana vrednosti in produktivnost, predstavljajo plače okoli 60 %, ostalo pa je seveda “dohodek kapitala”. Na enega zaposlenega je v podjetja vloženega okoli 100 tisoč evrov kapitala in za ta vložek tudi kapital “dobi” 15 tisoč evrov letno (skupaj z amortizacijo). Podatek o dva ali celo trikrat višji dodani vrednosti na zaposlenega zato še ne pomeni nujno, da imajo od tega sorazmerno več tudi ljudje za svoje vloženo delo. Višja stopnja avtomatizacije zahteva tudi večje vložke, kar je potrebno nadomestiti in dodana vrednost je v teh primerih pač pričakovano višja. Ključno je potem, kako se to potem razdeli med delo in kapital.