Bine Kordež

V okviru predvidenih davčnih sprememb ima zelo pomembno mesto ukinitev plačevanja dohodnine od regresa do višine povprečne slovenske bruto plače. To pomeni, da bodo podjetja svojim zaposlenim po novem popolnoma legalno lahko izplačala kar 1.700 evrov popolnoma neobdavčenih prejemkov. Glede na ugodnosti, ki jih predlog prinaša, so ga seveda podprli vsi socialni partnerji in ni dvoma, da bo tudi sprejet.

Ker gre za izplačilo brez davčnih obremenitev, lahko realno pričakujemo, da bodo podjetja ta del izplačila celo povečala (kar je vseskozi tako predlog gospodarstva kot sindikatov), mogoče tudi na račun kakega dodatnega povečanja plače, ki je davčno bolj obremenjena. Regres praviloma dobivajo vsi zaposleni v enaki višini, včasih nižje plačani celo nekaj višjega, tako da je ta rešitev dodatno zanimiva za večino zaposlenih. Ukinitev plačila dohodnine na regres (prispevkov ni potrebno plačevati že danes) ima samo eno “lepotno” napako. Prejemniki regresa z visokimi plačami danes plačujejo tudi do 50 % dohodnine, nekdo z minimalno plačo pa samo 16 %. Učinki oprostitve bodo zato za slednjega seveda precej nižji. Ob tisoč evrih regresa bodo tisti v prvem razredu na boljšem za 160 evrov, tisti z najvišjo plačo pa celo za 500 evrov neplačila dohodnine po novem, a temu se pač ne da izogniti.

Nadaljujte z branjem→

Adair Turner, avtor knjige “Between Debt and the Devil“, ki sem jo tukaj večkrat navajal, se sprašuje dvoje. Prvič, je obdobje nizkih (ničelnih) obrestnih mer in nizke gospodarske rasti “nova normalnost”? In drugič, lahko z monetarnim financiranjem fiskalnega stimuliranja gospodarske rasti (ki ga lahko imenujemo tudi helikopterski denar, vendar v obliki, da centralne banke odkupujejo obveznice, ki jih vlade izdajajo z namenom fiskalnega spodbujanja rasti) spodbudimo rast?

Njegov odgovor je, da je monetarno financiranje fiskalnega stimuliranja gospodarske rasti lahko zelo učinovit (in najbrž v tej situaciji edini delujoč) ukrep cikličnega menedžiranja rasti. Pod pogojem, ki ga je postavil Ben Bernanke (da imajo kontrolo nad obsegom odkupov državnih obveznic neodvisne centralne banke), tovrstno monetarno financiranje rasti ne prinaša s seboj velikih tveganj glede inflacije. Vendar se je treba zavedati, da to ne more biti normalni ukrep, ki bi moral postati del “normalne normalnosti”, pač pa ukrep, ki se uporablja v izjemnih razmerah, ko drugi standardni ukrepi ekonomskih politik odpovedo. To je ukrep, ki lahko spodbudi gospodarsko rast v času močno depresivnega agregatnega povpraševanja, nato pa morajo povpraševanje gnati običajne komponente agregatnega povpraševanja – predvsem zasebno trošenje in investicije, običajne javne investicije in zunanje povpraševanje.

Problem, ki se tukaj zastavlja in na katerega najbrž nihče nima zadovoljivega odgovora, pa je, kako se izviti iz te “nove normalnosti”. Kdaj bomo spet prišli nazaj v  “staro normalnost”, ko se je gospodarska rast v razvitih državah gibala na ravni med 2 in 3% obrestne mere pa med 3 in 5%? Japonski se izteka tretje desetletje življenja v “novi normalnosti” in nič ne kaže, da bi se znala iz nje izviti v naslednjem desetletju.

Ključno vprašanje je: Kaj je v razvitih državah strukturno narobe?

Nadaljujte z branjem→

V neoklasičnih modelih gospodarske rasti sta trend (rast) potencialnega outputa in rast produktivnosti eksogeno določena – s tehnologijo in institucionalnim okoljem. Se pravi oba naj bi bila neodvisna od fluktuacij dejanskega BDP, od kriz in konjunktur, odvisna sta le od faktorjev na strani ponudbe. Vendar pa raziskave v zadnjih dveh desetletjih kažejo na to, da poslovni cikli pomembno vplivajo na potencialni output. Če so krize globlje in trajajo dlje časa, mnogi resursi (delovna sila, stroji) ostanejo trajno nezaposleni, kar znižuje trajektorijo potencialnega outputa (učinek histereze). Hkrati pa depresivno povpraševanje odvrača podjetja od novih investicij in inovacij, kar spet znižuje trend potencialnega outputa in rast produktivnosti.

Povpraševanje je torej lahko ključni dejavnik bodoče rasti potencialnega BDP in bodoče produktivnosti. Številni ekonomisti na to že nekaj časa opozarjajo. Zdaj pa sta Benigno and Fornaro (2018) (Fed v New Yorku in CREI & BGSE) oblikovala model, imenujeta ga Keynesian Growth Framework, ki kot faktorje bodoče rasti BDP vključuje dejavnike tako povpraševanja kot ponudbe. Njun model pomaga razumeti, zakaj nam v zadnjih desetletjih produktivnost trendno upada. Pomaga pa tudi razumeti, kako lahko ekspanzivna monetarna politika v času kriz pomaga k ublažitvi negativnih faktorjev na strani povpraševanja in kako je monetarna politika v času ničelnih obrestnih mer pri tem omejena in so potrebne druge ekonomske politike za stimuliranje gospodarstva (predvsem fiskalna).

Spodaj je njuna zelo poljudna in lepo berljiva razlaga.

Nadaljujte z branjem→

• What if Zero Interest Rates Are the New Normal? – Adair Turner
• “Economics Now Points Away From the Laissez-Faire Approach” – ProMarket
• Ten Years Later: Reflections on the 2008–09 Financial Crisis – Larry Summers
• Inequality of opportunity, income inequality, and economic growth – Aiyar & Ebeke
• The Keynesian Growth Approach to Macroeconomic Policy and Productivity – Benigno & Fornaro
• Examining an MMT model in detail – Noahpinion
• Why rent matters – Chris Dillow
• Moving Macroeconomic Analysis beyond Business Cycles – FRB Richmond
• Local fiscal multipliers and spillovers in the US – Auerbach, Gorodnichenko & Murphy

Kolega Igor Masten, kolumnist Požareporta, me je danes v taistem mediju obtožil, da sem si izjavo Marcellina in Musse glede merjenja output gapa (“output gap useless (and dangerous) for structural analysis or economic policy making in the euro area“) izmislil. Takole pravi:

Vendar si Damijan v podporo te udarne retorike sam izmisli napačne sklepe študij znanstvenih avtoritet in zavaja bralce z lažnim navajanjem v angleškem jeziku. 

No, resnica je seveda na moji strani. Marcellino in Musso sta zgornjo izjavo (“output gap useless (and dangerous) for structural analysis or economic policy making in the euro area“) v predstavitvi svojega članka na konferenci, ki jo je organiziral Eurostat 29.9.-1.10.2008 v Luksemburgu, v svoji prezentaciji zapisala kar dvakrat. Najprej na strani 15 in nato še enkrat v povzetku na strani 25.

Nadaljujte z branjem→

Povzamem ga lahko v enem samem stavku:

Dokler imamo opravka z neenakostjo možnosti, bo (še tako) striktni meritokratski sistem zgolj (re)produciral dohodkovno in premoženjsko neenakost.

Preprosto rečeno, v razviti sodobni kapitalistični demokraciji, kjer obstajajo prohibitivno visoki stroški za dostop do kvalitetnih zdravstvenih, predšolskih, šolskih in študijskih storitev, bodo teh storitev deležni le tisti, rojeni v premožnejših družinah in le tisti bodo kasneje zaradi formalno boljše izobrazbe in zdravja imeli dostop do najboljših služb. Elita se zgolj reproducira. Rojeni v revnih družinah imajo ekstremno majhne možnosti, da se povzpnejo po socialni lestvici (le tisti z redkim talentom – šport, umetnost – in veliko dozo sreče).

Drugače rečeno, problem ni v neenakosti dohodkov, pač pa v neenakosti možnosti. Določena mera dohodkovne neenakosti je nujna kot stimulans za vlaganje v izobrazbo in večje delovne napore.

Nadaljujte z branjem→

Darko Kutoš

Glede zahteve po ukinitvi študentskih servisov in nameri po selitvi izvajanja dejavnosti posredovanja študentskega dela na Zavod za zaposlovanje, se nam zdi nujno prikazati nekatera bistvena dejstva.

Študentsko delo ima  koristne in pozitivne implikacije tako na šolajoče mlade, kot na podjetja in ustanove – naročnike. Na to temo so opravljene številne, tudi akademske raziskave. Tudi v praksi se potrjujejo pozitivni učinki te oblike dela.

Primarni namen študentskega dela je enostavno in učinkovito zagotoviti študentom in dijakom s statusom, dostopnost do začasnih in občasnih del za omejeni čas, ki ga imajo zaradi šolanja na razpolago.

Ker imajo študenti in dijaki v obdobju šolanja omejeno količino prostega časa, morajo dobiti začasno delo hitro in enostavno. Študentsko delo je oblika pozitivne afirmacije (afirmativna akcija) najmlajše starostne skupine na trgu dela z jasnimi cilji.

Sama fleksibilna narava te ureditve dela, ki ji nekateri ji pravijo tudi »prekarna«, čeprav to zaradi svojih specifičnih okoliščin ni, je za mlado populacijo ravno zaradi  učinkov pozitivne afirmacije sprejemljiva, v primeru morebitnih zlorab pa je seveda potrebna normalna kontrola inšpekcijskih služb, ki se dejansko tudi že izvaja.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V zadnjem času večkrat slišimo, predvsem s strani podjetnikov in njihovih združenj, da bi zmanjševanje davkov pozitivno vplivalo na razvoj, češ, da bodo tako pridobljeno dodatno akumulacijo podjetniki uporabili za razvoj svojih podjetij in tako na daljši rok zagotovili razvoj celotne družbe. Lani se je to omenjalo v povezavi z dodatnimi davčnimi bremeni, ki naj bi jih prinesla koalicijska pogodba z Levico. Letos se ti predlogi pojavljajo pri obdavčevanju dela, predvsem v smislu razbremenjevanja stroškov dela najproduktivnejših delavcev, inženirjev in menedžerjev.

Postavlja se vprašanje, koliko ta teza o razbremenjevanju podjetnikov kot stimulusu razvoja  sploh drži. To lahko ugotavljamo iz primerjav med ustvarjeno akumulacijo (amortizacija + neto dobiček) in investicijami kot realizacijo razvoja v podjetjih (finančne in nefinančne družbe) v zadnjih 18 letih, kar podajam v naslednji sliki.

Nadaljujte z branjem→

Progresivna Laibsson in Furman sta odlična zamenjava za konzervativnega Mankiwa, ki je napovedal, da bo nehal poučevati osnove ekonomije na Harvardu.

Furman said the change will provide him and Laibson more instruction time, which they said they hope to use to incorporate more real-world applications into the material they cover.

“We want to get across sort of standard textbook analytical economics, but also be able to spend time on how that gets applied to issues like inequality or tax policy, or the latest policies that the Fed[eral Reserve] is doing, and think that’s better if we’re spending more time in lecture,” Furman said.

Laibson added that the two hope to attract students across disciplines to the course by increasing its “breadth of topics.”

“It’s not an abstract exercise and a starting point for becoming an economist,” Laibson said. “It’s rather an introduction to foundational ideas that can be applied everywhere in their lives, whatever they do, certainly if they become an economist, but also on any other paths they choose.”

“Economics is not just about finance and consulting — it’s about inequality; it’s about discrimination; it’s about issues in gender,” he added.

Vir: The Harvard Crimson

Ni kaj dodati, tudi nemškim politikom se občasno zgodi, da njihove izjave zadanejo bistvo problema.

Germany’s Europe minister has accused “90 percent” of the British cabinet of having “no idea how workers think, live, work and behave”, as politicians in the union are finding Westminster turmoil to be a useful argument in the campaign for upcoming elections.

At the Social Democratic party’s (SPD) conference on Saturday, Michael Roth dispensed with diplomatic etiquette to condemn what he called the “big shitshow” of Brexit.

UK politicians “born with silver spoons in their mouths, who went to private schools and elite universities” were responsible for the current impasse in parliament, but were unlikely to suffer the direct consequences of their actions, he said.

“I don’t know if William Shakespeare could have come up with such a tragedy but who will foot the bill?” asked Roth, 48, who has been Europe minister since 2013.

Nadaljujte z branjem→