Popoldne sem retvital Koširjevo najavo Dežulovićeve kolumne, kjer se je – na sebi lasten, vrhunski in žmohten način – poklonil slovenski sposobnosti, da cenimo in na piedestal postavimo samotne, tihe trubardurje tipa Vlado Kreslin. Nato pa se je v nadaljevanju začudil, da smo hkrati sposobni pri izboru športnika leta dati prednost in na piedestal postaviti samotnega, tihega trubadurja … na kolesu (Primož Roglič), pred vzhajajočo globalno zvezdo v enem izmed najbolj popularnh in moštvenih športov (Luka Dončič).

Meni se to zdi sicer lepo. Tudi to, da za športnico leta dvakrat zapored izberemo tiho, samotno  šampionko … v balvanskem plezanju (Janja Garnbret). V športni panogi, za katero večina Slovencev ne bi slišala, če ne bi ob nedeljah popoldne, ko drugje prenašajo tekme prve nogometne lige, poslušala prenosov iz tekmovanj v balvanskem plezanju na Valu 202.

In potem se je vsulo…

Ampak preberite si Dežulovića. Za prste polizati.

Nadaljujte z branjem→

Tako bančno luknjo vidijo mladi. Maraya Vlaj Koščak je posnel vrhunski komad kot svoj prispevek v okviru tekmovanja za najboljši študentski video na temo korupcije v sklopu Mednarodnega tedna ozaveščanja o prevarah.

Bravo, Maraya!

Bine Kordež

Povzetek prvega dela

V prvem delu analize smo ugotavljali, da je obdavčitev prejemkov in naslova plač seveda progresivna in sicer med 32% in 42% za večino zaposlenih, odstopajo le najvišji prejemki s tudi do 60% obdavčitvijo. Ko pa k temu dodamo še davke, ki jih plačamo ob potrošnji (DDV, trošarine), pa je naraščanje stopnje obdavčitve z večanjem plač precej manj izrazito. Ta izračun pa smo potem “popravili” še za plačilo prispevka za pokojninsko zavarovanje (seveda samo tisti del, ki bi bil potreben za izplačevanje pokojnine v višini 65% neto plače do največ 2.000 evrov). Prispevek za pokojnino je v bistvu pravzaprav neto prejemek, le da ga prejemamo po upokojitvi. Po tej korekciji se obdavčitev giblje med 32% in 38% od skupnega prejemka, le pri desetini najbolje plačanih se na koncu dvigne tudi na 60%.

Slika pa se spremeni, če k tej obremenitvi dodamo še obdavčitve iz naslova prejemkov iz kapitala.

Nadaljujte z branjem→

Ta članek v The Economistu mi je všeč:

The phenomenon of technological pessimism: Many people look to technology for a vision of a brighter future. But as the 2020s dawn, optimism is in short supply. The new technologies that dominated the past decade seem to be making things worse. Social media were supposed to bring people together. In the Arab spring of 2011 they were hailed as a liberating force. Today they are better known for invading privacy, spreading propaganda and undermining democracy. E-commerce, ride-hailing and the gig economy may be convenient, but they are charged with underpaying workers, exacerbating inequality and clogging the streets with vehicles. Parents worry that smartphones have turned their children into screen-addicted zombies.

Are things really so bad?

The technologies expected to dominate the new decade also seem to cast a dark shadow. Artificial intelligence (AI) may well entrench bias and prejudice, threaten your job and shore up authoritarian rulers (see article). 5G is at the heart of the Sino-American trade war. Autonomous cars still do not work, but manage to kill people all the same. Polls show that internet firms are now less trusted than the banking industry.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Povzetek prvega dela

Kadar obravnavamo nivo obdavčitve posameznikov, imamo praviloma vedno v mislih predvsem obdavčitev prejemkov iz dela. Pri tem pa zanemarjamo dejstvo, da državljani plačujemo tudi druge davščine. Država pobere veliko davkov z davki na potrošnjo (DDV, trošarine) ter z davki na premoženje. Če pogledamo plačilo vseh navedenih davkov skupaj, ugotovimo, da je razporeditev davčnih stopenj precej drugačna. Obdavčitev prejemkov iz dela je skoraj v vseh državah progresivna, davčne stopnje na vse prejemke skupaj pa s povečevanjem prejemkov večkrat celo padajo.

Takšni rezultati izhajajo iz raznih analiz tujih avtorjev (primeri za Francijo in ZDA v dokumentu “Can a Wealth Tax Work?”, Gabriel Zucman), medtem ko kakšnih podobnih izračunov za Slovenijo ni zaslediti. V pričujoči analizi smo poskušali skupni nivo obdavčitve izračunati tudi za Slovenijo in v prvem delu tega pregleda je predvsem prikaz obdavčitve potrošnje ter prejemkov iz dela, v nadaljevanju pa bomo pogledali še skupno obdavčitev.

V prvem delu smo ugotovili, da so prejemki večine ljudi obdavčeni po stopnjah od 32% do 42%, le zgornji odstotek najbolje plačanih ljudi plačuje davke tudi po 60%.Ko pa smo k tej obdavčitvi dodali tudi davke, ki jih plačamo ob potrošnji naših zaslužkov, pa je bila progresivnost že precej nižja, saj se pri večini giblje v razponu med 48% in 55%.

Nadaljujte z branjem→

V zadnjem desetletju po začetku velike finančne krize se je gospodarska realnost v razvitih državah dramatično spremenila. Iz obdobja optimizma po razcvetu globalizacije in velike mednarodne mobilnosti finančnega kapitala, iz časov visokih stopenj gospodarske rasti, ko je bil edini strah nevarnost inflacije, so razvite države zdrsnile v sekularno stagnacijo. Zdrsnile so v obdobje upadajoče rasti produktivnosti, stagnirajoče demografije, posledično anemične gospodarske rasti, ničelnih obrestnih mer ter lovljenja makroekonomskega ravnotežja na robu deflacije. »Japonsko izgubljeno desetletje«, ki lahko traja v nedogled, je nova normalnost večine razvitih držav.

S to spremembo pa se je enako drastično spremenil tudi svet makroekonomskih politik. Situacije, ko so evropske države sprejele Pakt o stabilnosti in rasti, fiskalno vzporednico skupni monetarni politiki, ni več. Pakt o o stabilnosti in rasti je bil ustvarjen za svet, ki ga že dolgo ni več. Bil je ustvarjen za svet pozitivnih in visokih obrestnih mer, ko je bila glavna nevarnost visoka inflacija in ko se je fiskalna politika lahko prepustila luksuzu lenarjenja, saj je za ciklično stabilizacijo gospodarstva skrbela monetarna politika.

Nadaljujte z branjem→

Tudi v Britaniji se je zgodil “Trumpov paradoks” – zanj je volila predvsem bela nizkokvalificirana delovna sila, ki je čutila posledice prostotrgovinskih sporazumov (NAFTA), globalizacije, t.j. relokacije proizvodnje (in delovnih mest) v Azijo in Latinsko Ameriko. Zanj so volili tisti, ki so nasedli, da bo Trump vrnil ta izgubljena delovna mesta. V Britaniji je bila po petkovih volitvah najbolj razširjena razlaga dramatičnega zasuka v desno (ali bolje: stran od levice, saj so konzervativci pridobili le 1 ot, laburisti pa izgubili 8 ot) v opredeljenosti volilcev za Brexit. Če gremo korak globlje, pa opredeljenost volilcev za Brexit določa njihov socialni položaj. Nizkokvalificirani delavci so se čutili frustrirane zaradi EU ter ogrožene zaradi pritoka cenejše delovne sile iz vzhodnih članic EU. In celi močno delavski okraji, ki so bili od leta 1930 laburistični, so zdaj volili za konzervativce.

Drugače rečeno, za cilje bogatih konzervativcev, ki so si zaželeli samostojnosti Britanije,  so volili obupani, slabo plačani nizkokvalificirani delavci. Tisti, ki bodo z Brexitom izgubili še več.

Vir: Financial Times

John Van Reenen, eden izmed ekonomskih zvezdnikov (prej London School of Economics, zdaj MIT) s kolegoma (Moretti, Steinwender) v novem working paperju razkriva pomen javnih investicij v raziskovalno-razvojno dejavnost (R&R) in njihov pomen za spodbujanje inovacij v zasebnem sektorju. 

Van Reenen in kolegi ugotavljajo, da vsak 1% javnih investicij v R&R letos spodbudi za skoraj 0.5% zasebnih investicij v R&R v naslednjem letu:

In both datasets, we uncover evidence of “crowding in” rather than “crowding out,” as increases in government-funded R&D for an industry or a firm result in significant increases in private sector R&D in that industry or firm. A 10% increase in government-financed R&D generates 4.3% additional privately funded R&D. An analysis of wages and employment suggests that the increase in private R&D expenditure reflects actual increases in R&D employment, not just higher labor costs. […] We also find evidence of international spillovers, as increases in government-funded R&D in a particular industry and country raise private R&D in the same industry in other countries. Finally, we find that increases in private R&D induced by increases in defense R&D result in significant productivity gains.

Nadaljujte z branjem→

To, kar se je včeraj zgodilo v Veliki Britaniji (ko je Boris Johnson iz praktično izenačenega položaja z laburisti še pred dobrim mesecem dni pripeljal konzervativce do velike absolutno večinske zmage na volitvah), ni zgodovinsko nič novega. Takšna sprememba volilnega sentimenta v tako kratkem času  se je zgodila že velikokrat skozi zgodovino. Zanjo je tipično, da se zgodi v populistični maniri. Ko je nacija razklana zaradi drugih razlogov, kot je socialno nezadovoljstvo po veliki krizi, in ko (se zdi, da) politična elita neodločno išče rešitve, se javni sentiment nenadoma obrne v korist tistega, ki najglasneje kaže krivce in ponuja najbolj enostavne rešitve. Ki so lahko povsem nepomembne in napačne glede na vzrok in obseg samega problema (pogrom nad Židi, zaustavitev pritoka migrantov, ali izhod iz EU itd. kot odgovor na povečano brezposelnost, vladno varčevanje in socialno mizerijo po krizi).

V času negotovosti javnost išče mesijo, odrešitelja. Negotovega povprečnega volilca ne zanima, ali je ta mesija pravi ali lažen, zanima ga le konec negotovosti. Boris Johnson (BoJo) ima težave z dejstvi, koherentnostjo in konsistentnostjo, toda ponuja enostavne rešitve. Tako kot je Hitler, Thatcherjeva, Orban ali Janša.

Nadaljujte z branjem→