Ta teden je ameriški Bureau of Economic Analysis (BEA) objavil podatek, da je ameriški BDP v drugem četrtletju (Q2) upadel na letni ravni za 32.9%. Ta podatek je seveda šokanten. Prevzela ga je večina medijev in praktično skoraj nihče v medijih tega podatka ni problematiziral.

Problem pa je seveda v podrobnostih: in sicer, prvič, dejansko je ameriški BDP v drugem četrtletju (glede na prvo!) upadel le za 9.5%, in drugič, ta upad BDP v drugem četrtletju je “anualiziran“, pri čemer ta preračun predvideva, da bi se vsako naslednje četrtletje BDP zmanjšal za dodatnih 9.5% glede na prejšnje četrtletje.* In tako pridemo do modrih stolpičev v spodnji sliki, ki kažejo ta šokantni upad BDP na letni ravni (vključno s Q1 2021) za skoraj 33%.

Nadaljujte z branjem→

Ne se zgražat…

Ko so se pred desetimi dnevi končala maratonska pogajanja med članicami v Svetu EU glede razreza 7-letnega proračunskega okvirja EU in posebnega sklada za okrevanje, so vsi voditelji držav nemudoma sporočili domov, da je prav njihova država zmagovalka pogajanj. Vsi so bili videti srečni z izidom pogajanj. Tako “varčna četverica”, ki je bila nasploh proti kakršnimkoli nepovratnim subvencijam, tako tisti, ki so slednjih dobili manj, kot je bilo predvideno v predlogu Komisije, kot tudi Nemčija in Francija. Še nasmeh predsednice Evropske komisije se je zdel ne preveč grenak.

Takšno zadovoljstvo vseh nad izpogajanim je seveda možno samo v primeru povečane vsote, ki se deli. V tem primeru se je ob 1,074 milijardah evrov 7-letnega proračuna pač delilo dodatnih 750 milijard evrov, namenjenih za okrevanje po pandemiji. Tukaj že v osnovi ne more biti veliko osmoljencev, pač pa so razlike lahko samo v stopnji zadovoljstva posameznih članic. In razlike so v stopnji zadovoljstva nad tem, kar je predlagala Komisija in kar je bilo na koncu dogovorjeno. In prav glede slednjega imamo zunanji opazovalci lahko največ pomislekov.

Nadaljujte z branjem→

Večina članic EU že poroča prve ocene dinamike BDP v drugem letošnjem četrtletju. Nemški statistični urad je danes sporočil, da je nemški BDP v drugem četrtletju glede na isto četrtletje lani upadel za 11.7%. Naš statistični urad bo oceno BDP za drugo četrtletje objavil šele sredi avgusta. Glede na ostale dosegljive kazalce, kot so poraba električne energije (podatek do konca junija) in dinamika industrijske prodaje (do konca maja) ter dinamika prodaje storitev (do konca aprila), utegne biti padec slovenskega BDP v drugem četrtletju bistveno večji od nemškega – in sicer nekje v razponu med 18% in 22% glede na isto četrtletje lani.

Vir: SURS; SODO; lastni preračuni in projekcije.

Nadaljujte z branjem→

Užitek

Ekonomija ima sicer hude vsebinske težave, ki so jih v zadnjem desetletju podrobneje obdelali mnogi nepravoverni ekonomisti, čisto na koncu še Binyamin Appelbaum v “The Economists’ Hour: False Prophets, Free Markets, and the Fracture of Society” in Robert Skidelsky v “What’s Wrong with Economics?”.

Vendar pa ima ekonomija podobno velike težave z diskriminacijo. Natančneje, ima težave z diskriminacijo vseh, ki bi se želeli akademsko ukvarjati z ekonomijo, pa niso moški oziroma niso beli moški. Ekonomija ima blazne probleme z belim supermačizmom. Tako velike, da se je Claudia Sahm (do nedavnega vodja oddelka v Boardu ameriškega Feda, sicer pa znana po t.i. Sahminem pravilu glede recesije) odločila o tem javno spregovoriti (glejte spodaj). Spregovorila je o svoji boleči, skorajda tragični izkušnji in o osebnih tragedijah mnogih “ne-belih ne-moških”, ki se niso uspeli prebiti skozi šikaniranja, mobinge in diskriminacijo na svoji karierni poti.

Ekonomija je res sramota.

Bine Kordež

Primerjava poslovanja RTV Slovenija in Slovenskih železnic-Potniški promet kaže, da problem v bistvu ni v številkah in da se vsako poslovanje lahko upraviči, če je volja. A vsako poslovanje je lahko tudi predmet kritike, ne glede na rezultate. In to velja tudi za ocenjevanje poslovanja RTV, kjer so očitno finančni kazalci samo izgovor za druge načrte.

Razprava o medijskih zakonih je nedvomno postala prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah, so se pogledi močno polarizirali in oblikovala sta se dva tabora:

Na eni strani so predstavniki bolj desne provenience, ki zagovarjajo predlagane spremembe. Te naj bi bile nujne predvsem na področju financiranja, ker po mnenju vlade RTV porabi in neracionalno potroši preveč (davkoplačevalskega) denarja, a v ozadju tega predloga je v bistvu ocena, da je poročanje preveč protivladno usmerjeno (kot pravi dr. Dimitrij Rupel: (“… RTV je v resnici blizu … politiki opozicije“[1]). Čeprav naj bi bil predlog zmanjšanja obsega financiranja RTV posledica ocene o neracionalnem poslovanju, gre najbrž bolj za oceno, da bi finančna oslabitev RTV, torej pritisk z omejitvijo sredstev, najbrž vodila v bolj “uravnoteženo” poročanje (po mnenju predlagateljev).

Nadaljujte z branjem→

Ta vlada je imela vse možnosti. Dobila je izvrstno priložnost. Priložnost v obliki krize, ki si je njen vodja tako zelo želi, da jo ustvarja, če je ni. Ta vlada je imela sanjsko priložnost, da se izkaže kot učinkovit krizni menedžer in da na tej osnovi dobi še en mandat. Kot denimo Plenković.

Toda po nerodnem začetku z arhaičnim, muzejskim pristopom, kot da bi njeni akterji še vedno živeli v letu 1991, se je začela vedno bolj zapletati. Na gospodarskem področju je bil začetek obetaven. Toda če je bil prvi protikoronski zakon z ukrepi za zaščito delovnih mest korak v pravo smer, izvedba pa se je lovila še en mesec, preden je stekla, pa je bil drugi protikoronski zakon glede kreditnih poroštev polomija. Tako vsebinsko kot izvedbeno. Zadnji pozitiven ukrep so bili turistični boni, vmes pa je vladi zmanjkalo idej in sape.

Namesto tega je začela vedno pogosteje, in povsem neizvana, inicirati ideološke bitke. Namesto boja proti koronski krizi je začela s kulturno vojno. Na domači in mednarodni ravni. Če uporabim izraz iz tenisa – politični modus operandi te vlade so postale neizvane napake. Pri tenisu usodo preveč ihtavega igralca običajno pokopljejo prav te. Navzven se zdi, kot da želi najmočnejša stranka zagotoviti, da skupaj s koalicijskimi partnerji krepko izgubi na naslednjih volitvah. Zdi se, kot da gledamo reprizo kratkoživeče Bajukove vlade iz leta 2000.

Nadaljujte z branjem→

Odlična kolumna Ervina  Hladnika Milharčiča o zgodovinskem revizionizmu, kjer fašistična desnica krvavih rok z igranjem vloge žrtve žanje simpatije in dobiva bitko za bitko. Enako kot v post-osamosvojitveni Sloveniji, kjer desnice ne samo, da ni sram zgodovinske kolaboracije s Hitlerjem in nacističnih zločinov, pač pa zgodovinsko krivdo ob pasivnosti sredine prevaljuje na levico.

Ob pogovoru o požigu Narodnega doma in antifašizmu na Tržaškem na Odprtem odru na Muzejski ploščadi na Metelkovi v Ljubljani prejšnjo soboto je na trenutke postalo jasno, da je desnica v Sloveniji in Italiji veliko bolje razumela zmagovito strategijo uporabe retorike žrtve kot levica, ki zagotavlja, da so resnične žrtve na njeni strani, na drugi pa namišljene. Desnica se pri tem ne boji biti hudobna kot hudič, levica pa hoče biti dobra. Zveni narobe. Iz dvourne razprave vrhunskih govorcev je bilo mogoče izluščiti neprijetno sporočilo.

Ob podpisu protokola o začetku postopka za predajo Narodnega doma slovenski manjšini v Trstu je na slovesnosti v Bazovici v italijanskem javnem mnenju prevladalo sporočilo, da so bili Italijani na Tržaškem in Goriškem nedolžne žrtve komunistov, ki so jih med okupacijo obmejnih ozemelj pobili samo zato, ker so bili Italijani. Komunisti so zagrešili nacionalistični zločin. Za 4000 ubitih in pogrešanih Tržačanov in Goričanov iz maja 1945 velja konsenz med zgodovinarji. Poklon predsednika Slovenije pri bazoviški fojbi je bil razumljen kot priznanje zločina. Vse drugo je bila lepa, vendar ne preveč pomembna državniška scenografija.

Sporočilo Slovencev, da – pardon – je bila partizanska vojska v Trstu 40 dni, fašisti pa so Slovence ubijali 25 let, da ni šlo za nacionalni spopad, ampak za vojno proti fašistični oblasti v zavezništvu s Hitlerjem, je ostalo v italijanskih medijih bolj ali manj neopaženo.

Nadaljujte z branjem→