Izjemno dobra kolumna Stephena M. Walta, profesorja na Harvard University, glede prelomnosti obdobja, ko se odloča o novi svetovni ureditvi. V bistvu je zadeva zelo enostavna. Imamo dve vodilni sili in dve opciji. Ena zahteva, da morajo vse države sprejeti sklop liberalnih načel (med drugim volitve, pravna država, človekove pravice, tržna ekonomija) in se pridružiti različnim institucijam pod vodstvom ZDA. In slednje se ne pomišljajo z uporabo orožja tak ameriško definiran “svetovni red” tudi prisilno uvesti v neposlušni državi. Druga, Kitajska, se ne vmešava v notranje zadeve drugih držav, zanima jo trgovina, sugerira moto “živi in pusti živeti”, ne inicira vojn, pač pa promovira mir in stabilnost. Ker je to dobro za posel. No, in ker je na svetu več avtokracij kot demokracij in ker večina vlad na svetu želi mir in noče, da se tujci vmešavajo v njihov posel in jim govorijo, kaj naj naredijo, kaj mislite, za katero opcijo se bo v prihodnje odločilo več držav?

Očitno se politična elita v Washingtonu ne zaveda prelomnosti tega obdobja in vztraja na politiki vojaške sile pri prepričevanju, naj države sledijo njej. In to bo spodkopalo ameriško hegemonijo. Pešajoči hegemon ne razume, da v boju z mlajšimi tekmeci ne more več staviti na agresijo, pač pa na modrost in obojestransko koristno sodelovanje.

The détente between Saudi Arabia and Iran—with China playing a facilitating role—is not as momentous as Richard Nixon’s visit to China in 1972, Anwar Sadat’s trip to Jerusalem in 1977, or the 1939 Molotov-Ribbentrop Pact. Even so, if the agreement sticks, it’s a pretty big deal. Most importantly, it is a wake-up call for the Biden administration and the rest of the United States’ foreign-policy establishment, because it exposes the self-imposed handicaps that have long crippled U.S. Middle East policy. It also highlights how China is attempting to present itself as a force for peace in the world, a mantle that the United States has largely abandoned in recent years.

Nadaljujte z branjem→

V zvezi s propadom Silicon Valley Bank (SVB) je najbolj očitno dejstvo, da je bila, milo rečeno, banka slabo regulirana. Njeni upravi je uspelo od zakonodajalca izposlovati (2015), da čeprav njena bilančna vsota presega 50 milijard dolarjev, pa ne predstavlja sistemskega tveganja za bančni sistem, ker je majhna in ker ima najbolj varne naložbe (no, prejšnji vikend je najvišja finančna trojka v ZDA propad SVB razglasila za sistemsko tveganje). Zdaj pa vprašanje: če se SVB ne bi izmuznila regulatornemu nadzoru, bi FED s stres testi lahko zaznal njena tveganja?

Thomas Philippon, profesor na New York University, pravi, da ne. Iz preprostega razloga, ker obstoječi stres testi niso sposobni zaznati tveganj, ki so jim banke podvržene danes. Namreč scenariji šokov v obstoječih stres testih so narejeni za negativne šoke v povpraševanju: padec BDP, povečanje brezposelnosti, povečanje obrestnih spreadov, pri čemer pa se obresti na državne obveznice znižajo. Toda zdaj imamo opravka z negativnim ponudbenim šokom in pozitivnim šokom v povpraševanju. Posledica obojega je povišana inflacija, na katero se centralne banke odzovejo z dvigom obrestnih mer, kar pa vpliva na povečanje obrestnih mer državnih obveznic in posledično zniža njihove cene. To pa povzroči, da “zavarovanja” depozitov v banki z državnimi obveznicami postanejo premajhna. Natanko to, kar se je zgodilo v SVB.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem pisal o ugotovitvah izvršilnega odbora ECB, da naj bi v evrskem območju v obdobju Q1 2021 – Q3 2022  rast dobičkov imela dvakrat večji prispevek k porastu BDP deflatorja kot rast plač (1.33% vs. 0.67%), rast davkov pa 0.92%. Drugače rečeno, porast dobičkov in davkov je prispevala k inflaciji BDP več kot tri četrtine (77%), rast plač pa manj kot četrtino (23%). Je v Sloveniji podobno?

Na žalost slovenski statistični urad (SURS) ne objavlja dekompozicije deflatorja BDP po dohodkovni metodi na rast cen treh faktorjev BDP: dobičkov, plač in davkov. Kljub temu pa je mogoče vsaj posredno oceniti, kateri izmed obeh glavnih proizvodnih dejavnikov je bolj vplival na porast inflacije. To lahko naredimo tako, da vzamemo četrtletne podatke SURS o dekompoziciji BDP po dohodkovni metodi na sredstva za zaposlene (bruto stroške dela), bruto poslovni presežek (amortizacija + dobički), davke in neto subvencije. V spodnji sliki sem preračunal te podatke v nominalnih zneskih (nepopravljenih za inflacijo, ker SURS ne objavlja deflatorjev za posamezne kategorije) v medletne stopnje rasti (glede na isto četrtletje pred enim letom). Kot sledi iz podatkov, je v času nizke inflacije (2019-2020) rast bruto poslovnega presežka gospodarstva zaostajala za rastjo bruto plač, po izbruhu inflacije (v Q2 2021) pa rast bruto poslovnega presežka močno presega rast bruto plač. Kot je razvidno, je bila v zadnjem četrtletju 2021 rast bruto poslovnega presežka za dvakrat višja od rasti bruto plač (11.7% proti 5.6%), v prvih treh četrtletjih 2022 pa je bila rast bruto poslovnega presežka hitrejša od rasti bruto plač celo za 3- do 4.4-krat!

Slika 1: Rast stroškov dela, bruto poslovnega presežka in BDP glede na isto četrtletje prejšnjega leta (v %)

Vir: SURS, lastni preračuni.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž spremljate kolaps Silicon Valley Bank (SVB), banke, katere poslanstvo je financiranje tehnoloških start-upov (zagonskih podjetij). Najbolj fascinantno pri tej zgodbi je paradoks, da je propadla banka, ki se je “kopala” v presežni likvidnosti in ki je to svojo likvidnost zaradi varnosti naložila v najbolj varne možne naložbe – večinoma v ameriške državne obveznice (treasuries). Za razliko od denimo Lehman Brothers iz leta 2008, ni propadla investicijska banka, ki je zbrana sredstva investirala v rizične obveznice, ki so temeljile na “poolih” slabih kreditov za nakupe nepremičnin, pač pa banka, ki je svoje obveznosti (depozite tehnoloških podjetij) zavarovala z investiranjem v najbolj varne možne naložbe. Kako je to mogoče?

Nadaljujte z branjem→

Ne vem, če ste opazili, ker je tako zelo očitno. Zagovorniki militantne opcije v Ukrajini so izjemno agresivni do vseh mirovnih pobud. Na vse mirovne pobude in na pobudnike teh pobud reagirajo izjemno agresivno, z žalitvami in diskvalifikacijami. Torej na vse mirovne pobude, ki nikogar ne žalijo ali diskvalificirajo, pač pa zgolj predlagajo začetek pogovorov glede mirne rešitve vojne v Ukrajini, zagovorniki militantne opcije v medijih naredijo totalni pogrom s serijo žaljivih člankov, javnih pisem in intervjujev.

Koga ogrožajo mirovniki? Od kdaj je poziv k mirnemu reševanju sporov grožnja stabilnosti in miru, zagovarjanje vojaške eskalacije pa pot k miru?

In kaj nam ta javno izkazana agresivnost zagovornikov militantne opcije pove o teh posameznikih?

Several high-profile opinion writers have recently taken issue with Washington’s increasingly adversarial stance toward China.  It’s about time. As I noted a couple of weeks ago, the accelerating escalation of a long simmering Sino-American conflict is especially worrisome. Starting with the balloon fiasco of early February, followed by the Blinken-Wang confrontation in Munich, the blatant war mongering threats at the first hearing of the US House Select Committee on China, and continuing with Xi Jinping’s uncharacteristically blunt assessment of the US threat at this week’s National People’s Congress, the Sino-American conflict is now in the danger zone.

Enough says, Ed Luce of the Financial Times. In two recent columns he stresses America’s growing tendency not only to demonize China but to finally come clean on an explicit China containment policy that Washington has long denied as being the operative stance of the US government. Similarly, both Max Boot and Fareed Zakaria have warned in the Washington Post of the bipartisan fear-mongering and saber-rattling expressed at the first hearing of the new House Select Committee, echoing a similar point I made last week. Boot’s salient warnings of the historical perils of Washington groupthink — namely the Gulf of Tonkin Resolution as a trigger to the Vietnam War and blunders over weapons of mass destruction in Iraq — should not be lost on today’s bipartisan frenzy over China.

Nadaljujte z branjem→

Polona Frelih, nekdanja dopisnica Dela iz Rusije in Ukrajine, v analizi marca 2014:

> Kako spremljate dogajanje na Krimu?

“Tokrat ga ne spremljam kot poročevalka, pač pa predvsem kot bralka tega, kar o Ukrajini pišejo ruski, ukrajinski in drugi mediji. Na svojem blogu Polonafrelih.com dodajam tiste kamenčke k zapletenemu mozaiku ukrajinske krize, ki jih v slovenskih časopisih in na televizijskih postajah praviloma ni, ali pa so premalo izpostavljeni. Poročanje se mi zdi izrazito enostransko, seveda v prid zahodni agendi, precej odsotni pa so ruski argumenti, pogledi … Drži, da je v ruskih državnih medijih v tem trenutku ogromno propagande – nenazadnje gre za državo v ‘vojni’. Hkrati je napačna predpostavka, da je vse, kar pride iz Rusije, umazana propaganda, vse, kar pride z zahoda, pa čista resnica. Po šestih letih Rusije in številnih poteh po Ukrajini, virih na ukrajinski in ruski strani mislim, da znam vsaj približno ločiti zrno od plev. Teza o zlobni Rusiji in dobrem Zahodu je že zdavnaj preživeta, kar se je dokončno izkazalo prav v Ukrajini. V mednarodni politiki ni več ‘good in bad guys’, so samo še slabi fantje – vsi kršijo pravila. Igra velikih v Ukrajini je izjemno umazana. Najvišjo ceno bodo seveda plačali navadni Ukrajinci. Geopolitično preigravanje je skorajda tako umazano kot v Siriji, ki je tudi zaradi tega postala daleč najhujša človeška tragedija v 21. stoletju. Po drugi strani pa – če bi prej poslušali ruska opozorila o grožnji islamistov, stvari verjetno ne bi prišle tako daleč.”

Nadaljujte z branjem→