O tem se bodo še pisali romani. Čakamo na novega Johna Le Carra, Roberta Ludluma, Grahama Greena ali vsaj Fredericka Forsytha.

Not sure why I want to weigh in on the Wagner operetta, with so many unknowns & a frankly bizarre scenography.

I find the idea of a Russia-initiated psyop implausible.

With everything already going RF’s way, militarily but also geopolitically–RF ideally positioned for a long war, economy & society humming along, positive vibes all round–there is *almost* no outcome of a successful op… (setting aside the potential downsides not just of failure but in success also–e.g., dead pilots) worth doing this. The one potential exception to this is perhaps that the Russia Civil War prospect might ensure that the ZNPP false-flag goes back on the shelf for a while.

The Civil-War scenario also makes more likely the continued & even increased levels of the same feckless NATO “equip, guide and train” strategy used to date (rather, say, than the more desperate coalition of the willing).

After taking in some perspectives–Johnson, Giraldi, @imetatronink–the most plausible hypothesis I can offer (myself):

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

“Nikoli ne oviraj nasprotnika, kadar dela napačen manever” (Napoleon Bonaparte)

Pred 2 mesecema, v aprilu 2023, je načelnik poljskega generalnega štaba Raymund Adrzeyczak omenil:

“War always was, is, and there is nothing to indicate otherwise – a matter of politics, and in its determinants has a substantial number of economic factors: finance, infrastructure issues, social issues, technology, food production and a whole set of problems that must be put into this box to understand this conflict,… “When I look at the conflict in Ukraine, I mainly see it through these political lenses, and unfortunately it does not look good,…,there is “nothing” to indicate that Russia will not have the resources to continue operations. ”

in v nadaljevanju:

many Western leaders still don’t seem to realize how far Ukraine is from “winning” against Russia, saying the Western bloc “just doesn’t have the ammunition, industry is not ready not only to send equipment to Ukraine, but to replenish our own stocks, which are melting. This awareness is not the same there as it is here on the Vistula River, and it must be communicated firmly, without an anesthetic, to everyone and in all forums, wherever possible, which is what I’m doing,”

Poljaki niso ravno poznani po rusofilstvu in težko bi kdo očital poljskemu generalu, da navija za rusko stran. Bolj verjetno je bila že takrata situacija tako akutna, da je zahtevala javno intervencijo iz mesta najvišje vojaške avtoritete. Povedano z drugimi besedami, general Andrzeyczak je začel biti plat zvona. Pa ni bil edini. Tudi tako rusofobni predstavnik, kot je upokojeni angleški general Sir Richard Shirreff bivši namestnik poveljnika Nata v Evropi pravi (Newsweek 13.6.2023 “NATO Has Switched to War Footing With Russia«, da NATO ni pripravljen na vojno z Rusijo, in zaključi :

“Am I confident that NATO will really be able to generate conventional forces ready for a conventional war with Russia? No, am not!”

Nadaljujte z branjem→

Tole prezentacijo sem imel aprila na EF Talku. Morda pride komu prav kakšna informacija glede delovanja sankcij proti Rusiji v praksi.

O tem sem zelo veliko pisal že pred desetimi leti (tukaj in tukaj) in napovedoval, da bo “globalizacija požrla svoje starše“. Torej, da bo globalizcija kot bumerang udarila nazaj predvsem ZDA, ki so svojo proizvodnjo preselile v tujino, saj se je veliko bolj splačalo živeti od visokih marž pri prodaji končnih izdelkov, kot so iPhoni ter od igračkanj na borzi, medtem pa je ta deindustrializacija izvotlila srednji razred, povečala neenakost in posledično na oblast naplavila populiste. To je bilo jasno že pred več kot desetletjem, vendar so me takrat malce nejeverno in sumnjičavo gledali, ko sem predaval in pisal o tem.

No, vmes se je zgodila še Kitajska – njen fenomenalni tehnološki vzpon, ker je Kitajska namesto v orožje (kot ZDA) 4-krat več vlagala v znanost, raziskave in razvoj. Desetletje kasneje je Kitajska prva na svetu na Nature indeksu najbolj kvalitetnih znanstvenih objav, prva je pri 34 od 43 najbolj kritičnih tehnologij, absolutno dominira tako v proizvodnji solarnih panelov kot inštalaciji jedrskih elektrarn, prva je pri izvozu avtomobilov in prva pri izvozu električnih avtomobilov. Danes, paradoksalno, Japonci uvažajo kitajske električne avtomobile, jih razstavljajo in prek reverse inženiringa ugotavljajo, kako so narejeni.

In Kitajska ima načrt. Ima grand plan. Pred 30 leti je bilo to zavzetje ključnih virov surovin povsod po planetu, od 2012 pa je to ojačano z iniciativo Belt & Road, ki ustvarja tesno gospodarsko sodelovanje v Evraziji in Afriki. Kitajska je razvila svojo globalno integracijo, brez da bi kdo to zares opazil.

No, in ker je Kitajska dramatično prehitela ZDA tako glede obsega industrijske proizvodnje (31% svetovni delež) kot tehnoško ter tudi vojaško (razvila je nadzvočne rakete srednjega in dolgega obsega, o katerih lahko v ZDA samo sanjajo), ker ima Kitajska svojo globalno integracijo, imamo danes to hladno vojno, ki so jo uvedle ZDA. Namesto ameriško sponzorirane globalizacije imamo ameriški protekcionizem in se bojimo vojne glede Tajvana, konflikt, ki so ga absolutno enostransko in iz nič sprovocirale ZDA.

Globalizacija, ameriški otrok, je pojedla svoje starše in zdaj bi se ZDA, tako kot od leta 1865 naprej s Careyevim protekcionizmom, rade reševale s tehnološkim protekcionizmom. Takrat proti Veliki Britaniji, danes proti Kitajski. Vendar je to šele začetek padca ZDA. Kajti ZDA so v paničnem strahu hegemona, ki je izgubil prevlado začele s serijo sprovociranih konfliktov (Sirija, Ukrajina, Tajvan), pri čemer pa so na svojo nesrečo naletele na zid držav v razvoju, ki se pod vodstvom Kitajske (industrija, tehnologija, grand plan) in Rusije (energija, vojska, hrana, surovine) ter njunega projekta BRICS+ ne boji grizenja in brcanja oslabelega hegemona in ki si aktivno želi ustvariti protipol, ki bo močnejši od ZDA. Ker imajo od tega večje koristi kot od globalizacije ameriškega tipa.

Spodaj je dober kratek povzetek dogajanja. Nekaj, kar se lahko da na 3 strani powepoint prezentacije o ameriškem padcu z globalnega prestola ter paničnem grizenju in brcanju in iskanju oprimka. Ki ga ni.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V nedavnem tekstu o obsegu bruto domačega proizvoda na prebivalca sem ocenjeval, da bi lahko Slovenija ob nadaljevanju dosedanjih gibanj, razvitejše države po BDP dosegla čez petnajst, dvajset let, Avstrijo pa še kasneje. Dobil sem vprašanja, kdaj konkretno, zato v nadaljevanju še nekaj dodatnih podatkov in ocen.

Pri tem je na začetku potrebno izpostaviti, da je vsako takšno dolgoročno napovedovanje gibanj s stališča matematike dokaj enostavno, precej bolj vprašljivi pa so izračunani rezultati. Vemo, da je npr. BDP na prebivalca Slovenije od leta 2005 realno (v stalnih cenah) naraščal po 1,8 % letni  stopnji, avstrijski pa po 0,8 % na leto in če bi se takšni trendi nadaljevali, bi Avstrijce ujeli okoli leta 2080, torej čez več kot 50 let. Vprašljivost takšnih izračunov pa lepo pokaže dogajanje v Italiji.

Nadaljujte z branjem→

“Prskanje komaraca prethodnog vikenda, dalo je određene rezultate, tako da sada komaraca ima još više, plus su još besniji. Poprskali su ih nekim jeftinim sranjem, pa su podigli i one mamurne, koji nisu imali u planu da izađu ovog vikenda. Sad ujedaju kao terijeri.

Za vreme Tita, kad sam ja bio klinac, preleti onaj avion iz 2. svetskog rata, sav u rupama, obarali ga i Nemci i Rusi i lovci iz okolnih sela jer im tera divljač, u njemu budženi motor od Lade Samare, a kad pusti onaj “trag” iz krila, druže ono je bio neki bugarski suzavac, pomešan sa WC sanitarom i nekim zaplenjenim švapskim brojnim otrovom.

Nadaljujte z branjem→

Dobro leto po začetku vojne v Ukrajini in po začetku ameriškega zaostrovanja s Kitajsko glede Tajvana lahko ocenimo, da gospodarske in geopolitične posledice obojega ne gredo v prid zahodnim državam. Obe vojni, prava in hladna, sta v temelju zamajali dosedanjo svetovno politično ureditev.

Če hočemo razumeti sedanje dogajanje, moramo razumeti vzroke zanje in soočiti moramo strateške cilje največjih sil. Pri tem moramo začeti s strateškimi cilji ZDA, ki so po koncu hladne vojne prevzele vlogo prvega in edinega svetovnega hegemona. Ameriški strateški cilji so definirani v Wolfowitzevi doktrini, ki pravi: »Naš prvi cilj je preprečiti ponoven pojav novega tekmeca, bodisi na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze ali drugje, ki predstavlja grožnjo v takšnem obsegu, kot je prej predstavljala Sovjetska zveza. To je prevladujoč dejavnik, ki je osnova nove regionalne obrambne strategije in zahteva, da si prizadevamo preprečiti, da bi katera koli sovražna sila prevladala nad regijo, katere viri bi pod konsolidiranim nadzorom zadostovali za ustvarjanje svetovne moči.«

Nadaljujte z branjem→

Po skoraj treh tednih spodletele (proti)ofenzive in po dramatičnih žrtvah naj bi se generalštab ukrajinske vojske, končno, modro odločil, da za “nedoločen čas” prekine ofenzivo. Kot sem zapisal že pred dvema tednoma – ukrajinski vojski je grozilo, da bo v spodleteli  ofenzivi izgubila še evojo tretjo armado in s tem postala ranljiva za rusko ofenzivo. Prejšnji teden je ruski predsednik Putin na razgovoru z novinarji slednjo tudi napovedal – v smislu, da bo Rusija preučila ukrajinske izgube in se nato odločila za ustrezne ofenzivne aktivnosti.

Preknitev ofenzive in čakanje na lovce F-16, ki naj bi prišli morda čez 6 mesecev, ter na zahodne sisteme protizračne obrambe pa ne bo dovolj. Zahodni vojaški analitiki ukrajinski vojski svetujejo, da se iz ofenzive umakne v defenzivo in začne po vzoru ruske vojske graditi globoko obrambno fronto s 3 ali 4 linijami obrambe. Če ji Rusija pusti pol leta miru za postavljanje tovrstne obrambe, lahko ukrajinska vojska zdrži morda še eno leto, preden bodo ruske sile z absolutno premočjo v zraku prebile obrambne linije.

Ta strategija “iz ofenzive v defenzivo” temelji na dveh velikih “če-jih”. Prvič, da bodo ruske sile dale pol leta miru ukrajinski vojski, da fortificira obrambne linije. In drugič, da lahko Ukrajina to vojno zmaga. Če Ukrajina to vojno izčrpavanja izgubi, v kar ne dvomi nihče od vojaških analitikov (razen nekaj Natovih propagandistov), pa lahko ostane z bistveno manj ozemlja, kot ga (še) ima danes. Iz tega vidika bi bilo modro, če bi ukrajinsko vodstvo začelo z aktivnostmi glede mirovnih pogovorov. Sicer se mu ta poker oziroma špekuliranje z boljšim izidom utegne sprevreči v podobno katastrofo kot lani, ko se je konec marca ukrajinsko vodstvo pod zahodnim pritiskom odločilo, da ne sprejme že parafiranega mirovnega sporazuma z Rusijo, ki je bil za Ukrajino glede na situacijo, danes, leto in četrt kasneje, zelo ugoden. Po tistem sporazumu bi Ukrajina ostala nevtralna in celovita, Donbas bi dobil avtonomijo, Krim pa bi bil deležen posebnega statusa v 15-letnem obdobju. Danes so to le še sanje.

Nadaljujte z branjem→