Dobro leto po začetku vojne v Ukrajini in po začetku ameriškega zaostrovanja s Kitajsko glede Tajvana lahko ocenimo, da gospodarske in geopolitične posledice obojega ne gredo v prid zahodnim državam. Obe vojni, prava in hladna, sta v temelju zamajali dosedanjo svetovno politično ureditev.

Če hočemo razumeti sedanje dogajanje, moramo razumeti vzroke zanje in soočiti moramo strateške cilje največjih sil. Pri tem moramo začeti s strateškimi cilji ZDA, ki so po koncu hladne vojne prevzele vlogo prvega in edinega svetovnega hegemona. Ameriški strateški cilji so definirani v Wolfowitzevi doktrini, ki pravi: »Naš prvi cilj je preprečiti ponoven pojav novega tekmeca, bodisi na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze ali drugje, ki predstavlja grožnjo v takšnem obsegu, kot je prej predstavljala Sovjetska zveza. To je prevladujoč dejavnik, ki je osnova nove regionalne obrambne strategije in zahteva, da si prizadevamo preprečiti, da bi katera koli sovražna sila prevladala nad regijo, katere viri bi pod konsolidiranim nadzorom zadostovali za ustvarjanje svetovne moči.«

Če razumemo Wolfowitzevo doktrino kot definirajoč pogled ameriških administracij na svet, lahko razumemo tudi ameriško politiko do Rusije in Kitajske. Glede Rusije so po koncu hladne vojne vse ameriške administracije, razen Trumpove, zasledovale strategijo omejevanja Rusije s širjenjem Nata do njenih meja. Bidenova administracija je operativno sledila priporočilom iz znane RAND analize za Pentagon, da je treba Rusijo izpostaviti, da izvede agresijo, jo mednarodno sankcionirati ter s tem gospodarsko ošibiti, da »nikoli več ne bo mogla nikogar napasti«, kot je lani dodal predsednik Biden.

Na drugi strani je bil vstop Gruzije in Ukrajine v Nato absolutna rdeča linija tako za ruskega predsednika Putina kot kateregakoli drugega voditelja Rusije, kot je v depeši v Washington tedaj zapisal Jake Sullivan, tedaj ameriški veleposlanik v Moskvi, danes pa svetovalec za nacionalno varnost ameriškega predsednika. Nekaj takšnega, kot če bi Rusija postavila jedrske konice na Kubi (spominite se kubanske krize) ali danes v Mehiki. Zato smo leta 2008 dobili ruski napad na Gruzijo, leta 2014 aneksijo Krima, lani pa ruski napad na Ukrajino.

Podobna, vendar zaenkrat manj militaristična, se dogaja glede ameriške politike do Kitajske. Ko se je Kitajska s pomočjo ameriško sponzorirane globalizacije preveč razvila, tehnološko pri 34 izmed 43 kritičnih tehnologijah prehitela ZDA in pri tem ostala politično absolutno neodvisna od ZDA, je postala največja grožnja za ZDA. Lani maja je je ameriški državni sekretar Anthony Blinken na predavanju na George Washington University zelo jasno izpostavil, da ameriške oblasti moti to, da so imele tako “malo uspeha, da bi prepričale ali prisilile Kitajsko, da spoštuje ameriška pravila ali pravila mednarodnih institucij.” In naprej, Kitajska naj bi bila nevarna, ker je “edina država z namenom preoblikovanja mednarodnega reda in ki ima tudi gospodarsko, diplomatsko, vojaško in tehnološko moč, da to stori”. V tej luči je treba razumeti ameriške politične provokacije Kitajske od lanskega obiska nekdanje predsednice demokratske skupine v Senatu Nancy Pelosi na Tajvanu do izrazito sovražnih ukrepov na področju tehnologije.

In še nekaj, lani julija je nemški Der Spiegel objavil, da so bile sankcije proti Rusiji skrbno načrtovane že od novembra 2021, ko se je direktor CIA Bill Burns na poti iz Moskve ustavil v Bruslju z obvestilom, da Putin resno načrtuje invazijo na Ukrajino. In da so bile načrtovane kot model za kasnejše sankcioniranje Kitajske.

Torej, tukaj ni nobenih naključij, pač pa zgolj kontrolirano provociranje z namenom ohranitve ameriške globalne hegemonije.

Kako uspešno je bilo to ameriško provociranje z namenom ošibitve obeh jedrskih velesil? Ne prav zelo. Nasprotno. Prvič, vojna v Ukrajini ne gre po načrtih, Rusija s strategijo izčrpavanja počasi lomi tako Ukrajino kot voljo zahodnih držav po nadaljevanju sponzoriranja vojne. Ukrajini je bilo jasno rečeno, da ne bo postala članica Nata, dokler ne zmaga vojne proti Rusiji, česar pa brez aktivne vključitve sil Nata ne more. Slednji pa ne želi tvegati jedrskega spopada.

Drugič, vojna v Ukrajini Rusije gospodarsko ni oslabila, ampak jo je okrepila. Sankcijam proti Rusiji se je pridružila manj kot četrtina držav. Rusija je nadomestila trgovino z zahodnimi državami s trgovino s Kitajsko in drugimi državami, izvaža celo večje količin energentov kot prej in dosega rekordne presežke v zunanji trgovini.

Tretjič, prav zato proti pričakovanjem Rusija lani ni utrpela velikega padca BDP, letos pa dosega pozitvno rast. Na drugi strani sta zmanjšanje izvoza in porast cen energije zaradi vojne v Ukrajini spodbudili inflacijo v Evropi in evrsko območje pognali v recesijo. Sankcije proti Rusiji so EU stale okrog 640 milijard evrov v obliki zmanjšanega BDP v letih 2022-2023.

Četrtič, po tej vojni je Rusija vojaško močnejša. Pokazala je, da lahko s svojim superiornim orožjem (letala in nadzvočne rakete) ter z inteligentno uporabo obeh uniči najmodernejše zahodne obrambne sisteme. Pokazala je, da zahodne države nimajo protiorožja za ruske nadzvočne rakete srednjega in dolgega dosega. In prek vojne v Ukrajini je spraznila skladišča orožja v Evropi in ZDA.

In petič, s tem provociranjem so ZDA povezale nekdanja nasprotnika Rusijo in Kitajsko v strateška zaveznika, pospešile multipolarizacijo sveta pod okriljem grupacije BRICS in proces de-dolarizacije svetovne trgovine.

Zdi se, da je to ameriško provociranje eksplodiralo nazaj v obraz provokatorju in še pospešilo procese, ki so jih ZDA hotele preprečiti. Gledamo zaton enopolarnega sveta, le da so tokrat ZDA v vlogi V. Britanije.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku