Iščem argumente za nakup električnega avta.

Sem v precejšnji meri tehnološki freak. Rad preizkušam tehnološke novotarije. Sem ljubitelj Macov in pogosto menjam mobilne telefone. Zdaj tudi električna kolesa. In že nekaj časa se poigravam z mislijo, da bi svoj dizelski BMW X5 zamenjal za električni avto. Na prvi pogled bi moral biti skoraj idealen kandidat za tak prehod. Doma imam sončno elektrarno, letni net metering, baterijski hranilnik in toplotno črpalko, veliko delam od doma in večino običajnih dnevnih poti bi lahko opravil z elektriko, ki jo proizvedem sam. Električni pogon me kot tehnologija privlači: je tih, učinkovit, odziven in mehansko bistveno enostavnejši od motorja z notranjim izgorevanjem.

Poleg tega nimam nobenega načelnega odpora do električnih avtomobilov. Nasprotno, iščem argumente za nakup. Ker, če je nova tehnologija boljša, jo praviloma želim preizkusiti. Toda pri avtomobilu je merilo nekoliko drugačno kot pri novem telefonu ali računalniku. Ne zanima me predvsem, ali je tehnologija nova, ampak ali za denar, ki ga zanjo plačam, dobim boljši in uporabnejši avtomobil od tistega, ki ga že imam. In bolj ko gledam ponudbo električnih avtomobilov, njihove realne dosege, cene, ergonomijo in predvsem ekonomiko zamenjave, manj samoumevna se mi zdi odločitev za prehod. Pravzaprav sem prišel do precej paradoksalnega vprašanja: ali se mi električni avto sploh splača kupiti, tudi če imam elektriko zanj skoraj zastonj?

Nadaljujte z branjem→

The European Union has a problem that it has been trying to cure for three decades with ever larger doses of the same medicine. More rules, tighter fiscal constraints, greater harmonisation and supranational control, and less room for independent national industrial policies were supposed to raise productivity and competitiveness. The opposite happened. Europe is falling further behind the United States and China, investment remains weak, productivity growth is anaemic, and the industrial base is shrinking across much of the EU.

Italy is perhaps the clearest example of what happens when the European medicine intended to modernise an economy begins to kill the patient. A recent study by Dario Guarascio, Philipp Heimberger and Francesco Zezza on Italy’s long-term economic decline is particularly instructive. In the 1950s and 1960s, Italy was one of the world’s most dynamic industrial economies. Even in the 1970s, its productivity performance was stronger than that of Germany, France and Spain. After 1990, however, the country began to fall sharply behind: productivity stagnated, industrial production lost ground, and per capita income increasingly diverged from German and French levels.

Nadaljujte z branjem→

The Los Angeles Lakers just sold for $12.5 billion, the most expensive sale in American sports history. And there’s some for a lack of better words, interesting connections. The seller is Mark Walter, who is under active federal investigation.

The buyer is Josh Kushner who’s brother is Donald Trump’s son in law and the man whose firm tried to buy the FIFA World Cup. The most famous franchise in sports just passed straight from a man being probed by the feds to a man who tried to privatize the world’s biggest tournament. Let’s take a look at the full picture, because the full picture is ugly.

Nadaljujte z branjem→

Ameriški vojaški in obveščevalni aparat je zelo dobro vedel, kaj ga čaka v vojni z Iranom. Problem ni bil v pomanjkanju informacij, ampak v tem, da je politično vodstvo opozorila sistematično ignoriralo. To je osrednja teza analize »They Saw It Coming: How American military planners anticipated failure in Iran«, objavljeni 10. avgusta 2026. Avtor izhaja iz tajnega poročila ameriškega National Intelligence Council (NIC), pripravljenega februarja 2026, tik pred začetkom operacije »Epic Fury«. Poročilo je predsednika opozarjalo, da ameriški napad zelo verjetno ne bo zrušil ključnih stebrov iranskega režima, da bi atentat na vrhovnega voditelja Alija Hameneija lahko režim celo konsolidiral in da iranska opozicija v nastalem kaosu najverjetneje ne bi bila sposobna prevzeti oblasti.

Toda februarsko poročilo NIC po avtorjevem mnenju ni bilo osamljeno opozorilo. Predstavljalo je zadnjega v dolgi vrsti ameriških vojaških in obveščevalnih dokumentov, ki so desetletja precej natančno identificirali ključne probleme morebitne vojne z Iranom: od vprašljivega jedrskega casus belli prek nevzdržne ekonomike protiraketne obrambe in nezadostnih zalog prestreznikov do iranskih podzemnih objektov ter možnosti zaprtja Hormuške ožine. Zato avtor zavestno uporablja predvsem predvojne ameriške ocene. Njegov namen ni kot general po bitki pojasnjevati neuspeha, temveč pokazati, da so bile ključne sestavine ameriškega poraza predvidene vnaprej.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Z aktualno vlado je ponovno oživela ideja o Demografskem skladu. Takšen sklad je bil sicer že predmet obravnave v letih 2020 in 2021, a zaradi nasprotovanj sklad potem ni bil oblikovan. Po novem vladnem predlogu zakona, naj bi v Nacionalnem demografskem skladu (NDS) združili celotno finančno premoženje države, ga enotno upravljali, donose pa uporabili za sofinanciranje pokojninskih izdatkov in izboljšanje demografske slike.

Kot smo lahko spremljali odzive, ta predlog v javni obravnavi ni bil deležen neke velike pozornosti razen nasprotovanja opozicijske strani, verjetno pa tudi sindikatov, na predlog pa se bodo nedvomno odzvali tudi v upokojenskih organizacijah. Očitek zakonu bo verjetno najbolj v smeri koncentracije ter zlorabe politične moči pri upravljanju državnega premoženja s strani izvršne oblasti.

Knjigovodska vrednost premoženja, ki naj bi se preneslo v ta enotni sklad znaša okoli 17 milijard eur, kar je približno dobra tretjina vrednosti javnega dolga države. To primerjavo navajamo samo zaradi lažjega razumevanja kakšna je dimenzija vrednosti tega premoženja. V NDS bi se preneslo predvsem premoženje Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Kapitalske družbe (KAD) ter še neka manjša premoženja Zavoda za pokojninsko in za zdravstveno zavarovanje (ZPIZ in ZZZS).

Nadaljujte z branjem→

The most important book of 2026 is officially published today!

“Israel’s Lobby” is neither a sequel to John Mearsheimer and Stephen Walt’s groundbreaking 2007 book, nor simply an update of it. It does something different.

@EliClifton and Lustick provide a systematic history of the moments when, in their telling, Israel and its American supporters have worked against U.S. interests. But they also add a dimension that Mearsheimer and Walt did not explore at length: money—and, specifically, the financial machinery behind efforts to put Israel’s interests ahead of America’s.

The reason this will become the most important book of 2026 lies in the collision between its findings and its timing. Never before have Americans been so willing to openly debate the once-taboo question of Israel’s influence in American politics.

The revelations are stunning.

Policy Tensor, geopolitični analitik, v najnovejšem zapisu »How the US can defeat Iran« izhaja iz kategorične in logične ugotovitve, da se ZDA v Iranu soočajo s strateškim porazom. Temeljni razlog je, da ZDA nimajo vojaških sredstev, s katerimi bi lahko razorožile Iran. Če Irana ne morejo razorožiti, tudi ne morejo prevzeti nadzora nad Hormuško ožino. Iranskih raketnih izstrelišč ne morejo uničiti, ker so skrita, razpršena, zakopana in utrjena, predvsem pa jih Iran nenehno obnavlja. Hitrost, s katero jih lahko ZDA uničujejo, je preprosto prenizka glede na hitrost, s katero Iran ponovno vzpostavlja svoje udarne zmogljivosti.

Po Policy Tensorju so zaradi tega blokirane tudi vse poti prek vojaške eskalacije. Iran ima namreč t. i. escalation dominance: če ZDA napadejo iransko infrastrukturo, lahko Iran napade infrastrukturo držav v Perzijskem zalivu; če napadejo iranska izstrelišča, Iran napade ameriške baze; kopenska invazija pa bi zahtevala število žrtev, ki bi bilo daleč nad današnjo politično toleranco ameriške javnosti. Policy Tensor zato sklene, da vojaška eskalacija ne ponuja nobene realistične poti do ameriške zmage. V tem smislu je Iran vojaško praktično neranljiv.

Tudi dolgotrajna vojna obleganja po Policy Tensorju ZDA ne ponuja hitrega izhoda. Nasprotno, čas je največji iranski zaveznik. Ameriška administracija poskuša konflikt potisniti v ozadje, umirjati pričakovanja glede cene nafte Brent in upati, da bodo velike zaloge nafte preprečile takojšnjo krizo. Toda če bo Hormuška ožina ostala zaprta oziroma bo promet skozi njo resno moten, bo pomanjkanje nafte prej ali slej začelo pritiskati na svetovno gospodarstvo. ZDA imajo po oceni Policy Tensorja le nekaj mesecev, preden se bo pritisk začel resneje stopnjevati.

Nadaljujte z branjem→