Slovenski časopisi so sicer polni neumnosti. Toda kaj tako neumnega o sicer resni ekonomski temi – o evropski monetarni uniji – že dolgo časa nisem prebral v načeloma sicer ekonomsko dobro podkovanem časopisu. Danes so Finance objavile članek doktorja psihologije Blaža Vodopivca Transferna unija? Ne, hvala!, ki pa je tako “udaril mimo“, da so ga že v prvih komentarjih razkrinkali celo forumaši Financ. Vodopivec se je ponovno spravil na področje, o katerem nič ne ve in nekako spregledal več kot 50 let izjemno intenzivnega ekonomskega raziskovanja na temo monetarnih unij. Pri tem pa seveda med drugim tudi Roberta Mundella, enega izmed začetnikov tega področja, očeta “optimalnega denarnega področja” in za nekatere tudi “očeta evra”, ki je leta 1999 dobil Nobelovo nagrado predvsem za delo na področju optimalnega denarnega področja. Nadaljujte z branjem→

Špekulacije glede (finančne) sposobnosti slovenske vlade, da sama reši problem sanacije bank, se poglabljajo. Glavna skrb postaja sposobnost države ali bo zmogla dovolj lastnih sredstev za dokapitalizacijo bank s svežim denarjem. Skrb poganjajo špekulacije o potrebnem obsegu dokapitalizacije, ki bodo znane šele po končanih skrbnih pregledih. Zato nekateri špekulirajo, da bi bilo za Slovenijo bolje, če bi zaprosila za pomoč za sanacijo bank prek evropskega mehanizma za stabilnost (ESM). Vsekakor bi bilo to za državo ceneje in bolj ugodno, vendar pa se efektivno trojki s tem ne bi izognili. ESM pomeni enako pogojevanje glede potrebne fiskalne konsolidacije in strukturnih reform kot trojka, le da nosi drugo ime. Pogoji ostajajo identični. Nadaljujte z branjem→

No, ameriški politiki imajo še eno neizmerno ljubezen, to je do nagajanja vladi. Ali natančneje, do nepodaljševanja zakona o financiranju proračuna, kar efektivno povzroči “government shutdown” – “zaprtje vlade” oziroma da vladna administracija za nekaj dni ali nekaj tednov gre na prisilni (neplačani) dopust. Prav to je zadnje dni grozilo, da bodo republikanci povzročili Obamini administraciji (no, na koncu so danes vseeno glasovali za podaljšanje financiranja proračuna, toda z računico, da bodo na ta način preprečili sprejem zdravstvene reforme, imenovane Obamacare). V novejši zgodovini, od leta 1976 do danes, je bilo 17 takšnih “zaprtij vlade”, večinoma povzročenih s političnim nagajanjem. Spodaj je spisek, tukaj pa bolj izčrpen opis vseh dosedanjih “zaprtij”.

Nadaljujte z branjem→

Nimamo samo v Sloveniji, milo rečeno, čudaških politikov, ki jih zanima vse kaj drugega kot interes države in njenih državljanov. Tudi Američani imajo dolgo zgodovino. Pred današnjim glasovanjem o podaljšanju proračunskega financiranja (sicer grozi “zaprtje vlade”) je republikanec Ted Cruz izvedel maratonski govor, ki je trajal 21 ur in 19  minut oziroma od včeraj popoldne do danes do opoldne. V govoru je Cruz seveda nasprotoval uvedbi zdravstvene reforme, popularno imenovane Obamacare. No, Cruzov govor ni bil najdaljši v zgodovini, pač pa “šele” četrti najdaljši. Za cele 3 ure ga je prehitel Strom Thurmond (1957).

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji četrtek in petek je potekal tradicionalni Fall 2013 Brookings Panel on Economic Activity, na katerem je največ pozornosti požela predstavitev članka o latvijski poti iz krize Boom, Bust, Recovery: Forensics of the Latvia Crisis, pod avtorstvom Oliviera Blancharda, glavnega ekonomista IMF ter njegovih kolegov Griffithsa in Grussa, prav tako iz IMF. 21. oktobra bo na Dunaju konferenca avstrijske centralne banke 74th East Jour Fixe of the Oesterreichische Nationalbank, ki bo v celoti posvečena gospodarski situaciji v Latviji. Kako to, da je Latvija nenadoma pod sojem (raziskovalnih) žarometov? Razlog je v tem, da je Latvija ob začetku krize doživela dramatični padec BDP za več kot 20%, nato pa se je relativno hitro začela vzpenjati nazaj, kar so zagovorniki ostre politike varčevanja (austerity) proglasili kot model, kako dobro politika varčevanja deluje. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Kratkovidnim politikom bi mogoče pomagal tale interaktivni zemljevid, ki prikazuje, kako se je Evropa ozemeljsko spreminjala vse od (nemškega) Svetega rimskega cesarstva ok. leta 1000 n. št. dalje.

Nadaljujte z branjem→

Financial Times je včeraj objavil opozorilo ekonomistov proti politiki varčevanja v EU. Opozorilo je sicer nekoliko nerodno napisano, ampak poudarki so pravi.

The European crisis continues to destroy jobs. By the end of 2013 there will be 19 million unemployed in the eurozone alone, over 7 million more than in 2008, an increase unprecedented since the end of World War II and one that will stretch on into 2014. The employment crisis strikes above all the peripheral member countries of the European Monetary Union, where an exceptional rise in bankruptcy is also under way, whereas Germany and the other central countries of the eurozone have instead witnessed growth on the job front. Nadaljujte z branjem→

Odličen članek Catherine Rampell v New York Timesu, ki opisuje, kako so ameriške javne univerze postopoma zamenjale “need-based” kriterij z “merit-based” kriterijem za štipendije. Po domače, univerze vse raje dajejo štipendije študentom z boljšimi ocenami kot pa tistim, ki jih zaradi socialnih razlogov bolj potrebujejo. Strategija univerz je na prvi pogled racionalna in ekonomsko upravičena, saj s tem pridobivajo boljše študente in dvigujejo svoj rating. Vendar pa stvari niso nujno tako enostavne. Raziskave kažejo, da boljši študenti, ki dobijo štipendijo, poslabšajo svoje rezultate, socialno šibkejši študenti pa jih s pridobitvijo štipendije izboljšajo. Implikacije pa so še bistveno bolj daljnosežne. Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman se sprašuje, kdo od resnih ekonomistov sploh podpira politiko varčevanja. Pri tem s pojmom “resni” ne uporablja istega kriterija, kot se uporablja pri nas. Pri nas so naziv “resni ekonomisti” pridobili jasno levo ideološko profilirani ekonomisti s prazno bibliografijo. Njihova prednost je ideologija, vendar pa njihove (skromne ali nikakršne) reference ne podpirajo njihovega javnega renomeja. Krugman je kot resne ekonomiste opredelil tiste z ustrezno bibliografijo in citati. Nadaljujte z branjem→

Po zmagi Merklove na nemških parlamentarnih volitvah si nekateri obetajo morda malce manj trdo stališče Nemčije do reševanja evrske krize. Nekoliko manj nemškega ordoliberalizma in strogega varčevanja ter več evropske širine. Osebno sicer v to dvomim, Nemčija je trenutno preveč močna, njeni partnerji pa preveč gospodarsko in politično šibki da bi se Nemčija bila pripravljena umakniti z okopov politike varčevanja. Pa čeprav ima slednja natanko nasprotne učinke od tistih, ki bi jih države z njim naj dosegle. Simultana politika varčevanja v medsebojno trgovinsko povezanih državah je “samouničujoča“. Ali z drugimi besedami, simultana fiskalna konsolidacija (varčevanje) je prociklična, ki samo poglablja krizo. Rešitev za evro je samo v temeljiti institucionalni preobrazbi EU v pravo gospodarsko unijo ali pa evra ne bo. Nadaljujte z branjem→