Verjamem, da v Evropi malo ljudi spremlja kolobocije v zvezi s sprejemanjem ameriške zdravstvene reforme (Affordable Care Act oziroma popularno Obamacare). Prvič, ker se to dogaja tam v Ameriki, in drugič, ker se večini Evropejcev zdi ameriška reforma nekaj popolnoma obskurno prepoznega glede na civilizacijske standarde razvitega sveta. V Evropi imamo obvezno osnovno zdravstveno zavarovanje že vsaj od druge svetovne vojne in praktično vsi imajo dostop do osnovnih zdravstvenih storitev. Dostop do osnovnih zdravstvenih storitev za vse je civilizacijski dosežek in odraz zrelosti družbe, ki se zaveda, da samo ustrezna socialna infrastruktura zagotavlja enake štartne pogoje za vse (o tem sem pisal v Koliko je dovolj?). Hkrati je takšno splošno zdravstveno varstvo dvakrat bolj učinkovito od popolnoma samoplačniškega ameriškega – razvite evropske države za zdravstvo namenijo dvakrat manjši delež BDP kot ZDA (glej Slika dneva: ZDA med najmanj učinkovitimi glede zdravstva, Slovenija na sredini). Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem pisal o tem, kako dejansko le majhna frakcija republikancev determinira uradno politiko republikancev. Gre za 30 do 40 predstavnikov v kongresu, privržencev radikalne “tea party“, ki pa se je ostalih 80% republikancev v kongresu, vključno z Boehnerjem, boji zaradi njihove moči pri zbiranju sredstev in s tem določanju, kdo bo sedel v kongresu v naslednjem mandatu. Tako so močni, da je preostalih 80% republikancev v kongresu v torek bilo prisiljeno glasovati za “shutdown” ameriške vlade. Kot je zadnjič povedal predsednika Obama: “One faction of one party, in one house of Congress, in one branch of government doesn’t get to shut down the entire government just to refight the results of an election.” Nadaljujte z branjem→

Fiskalna unija je ob bančni uniji tisto, kar manjka evro območju, da bi bilo (skoraj) optimalno denarno področje. Fiskalna unija je nujnost, sicer evro ne more preživeti na dolgi rok. Fiskalni uniji se mnogi v EU močno upirajo, prredvsem ker intuitivno mislijo, da bi s tem “bogati severnjaki” subvencionirali “revne in lene južnjake“. Toda ta “gut feeling” navadnih državljanov nima veliko skupnega z dejstvi. Kot kaže še sveža študija IMF (Toward a Fiscal Union for the Euro Area), bi od fiskalne unije imela največ koristi Nemčija. V zadnjih 28 letih bi bila Nemčija kar 14 let upravičena do fiskalnih transferjev iz skupnega proračuna oziroma stabilizacijskega sklada. Poglejte sliko… Nadaljujte z branjem→

Follow up na včerajšnji zapis o tem, kako Ken Rogoff poskuša ex post upravičiti politiko varčevanja britanske vlade. Paul Krugman na podlagi Romerjevega modela odprtega gospodarstva (IS-MP kot modificiran IS-LM model) dokazuje, da so argumenti Rogoffa povsem zgrešeni. Predlagam, da preberete cel zapis (in grafično predstavitev), spodaj je le nekaj kratkih povzetkov ključnih ugotovitev. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Vlada nam je nedavno predstavila predloga proračunov za leti 2014 in 2015. Domača javnost, finančni trgi in evropske institucije so v napovedi slovenske fiskalne prihodnosti iskali signale obrata trenutnega finančnega stanja. In signale so dobili. Ostaja zgolj vprašanje ali je to, kar v proračunih vidijo, luč na koncu predolgega tunela ali znak, da je slovenska vlada izgubila stik z realnostjo. V kolikor bodo doseženi pričakovani rezultati, bo to pomenilo, da bo proračunski primanjkljaj padel pod mejo treh odstotkov bruto domačega proizvoda že naslednje leto, 2015 pa naj bi končali pri vzornih 2.5%. Glede na izkušnje zadnjih dveh let, je takšen izplen težko pričakovati. Še toliko težje ob dejstvu, da ni popolnoma jasno stanje bank oziroma znesek, ki bo potreben za njihovo sanacijo, ter vsota, ki jo bo država zelo kmalu dolgovala izbrisanim in delu zaposlenih v javni upravi. * Nadaljujte z branjem→

Če imate stil pripovedovanja Malcolma Gladwella vsaj četrt tako radi kot jaz, boste verjetno zelo hitro kupili njegovo knjigo David and Goliath: Underdogs, Misfits, and the Art of Battling Giants, ki je izšla pred dvema dnevoma in je že dostopna na Amazonu. Gre za gladwellovsko slikovito dokazovanje prek življenjskih zgodb, da so prednosti “palčkov” običajno večje in slabosti “velikanov” manjše, kot jih znamo zaznati vnaprej. Ekonomisti bi rekli, da gre za asimetrijo informacij.  Zato so zmage palčkov tako presenetljive. No, za kritike je knjiga “premalo presenetljiva”. Nadaljujte z branjem→

Ne pomirja me samo Marko Golob s svojim ekspertnim znanjem in modrostjo človeka, ki ve. On pač ve, in mene to izjemno pomirja. Danes sta me resnično pomirila še dva velika dogodka. Pozitivna Slovenija je v državniškem slogu reševanje svojih problemov prestavila za nekaj mesecev in s tem, hm, stabilizirala državo. Hvala, res hvala. In kongresni republikanci so pravkar dali jasen signal, da ne bodo dovolili, da ZDA bankrotirajo. Podprli bodo dvig meje zadolževanja. Aleluja, svet je rešen. Grem dol po kozarec konjaka, da nazdravim modrostim tega dneva.

Skrbim za vašo dobro obveščenost glede akademske razprave o (ne)potrebnosti politike varčevanja za izhod iz krize. Danes se je v Financial Timesu glede tega oglasil Ken Rogoff. Ja, tisti Rogoff, profesor iz Harvarda, ki je bil nekoč glavni ekonomist IMF, kasneje je z Reinhartovo delal dobre zgodovinske preglede finančnih kriz ter, no, nato s to isto Reinhartovo zagrešil tiste bedaste napake v raziskavi o vplivu zadolženosti na gospodarsko rast. Prav ta raziskava je bila eden izmed dveh ključnih “kao” akademskih dokazov, da je dolg slab in da je nujna politika varčevanja (druga taka je bila raziskava Alesine in Ardagne, ki pa so jo tudi razkrinkali kot napačno narejeno). Nadaljujte z branjem→

Berem te objavljene zapiske o prisluhih Tomažu Lovšetu (v Dnevniku seveda, kje pa drugje). …in zelo malo razumem. Oziroma ne razumem v čem je problem. Pomagajte mi razmišljati, ker sam – očitno – nisem dovolj pameten. Nadaljujte z branjem→

Le zakaj nisem presenečen?