K spodnjemu zapisu Dejana Steinbucha res težko kaj dodam. Trenutno me resnično bolj zanima, če se bosta Bosna in Urugvaj uvrstila v drugi krog svetovnega prvenstva v nogometu, kot pa frustracije Janše, kriminalni interesi Jankovića ter povzpetniški izleti v politiko Cerarja, Šoltesa in Bratuškove. Zakaj bi me moralo brigati ali si bodo navedeni patroni zagotovili poslanske ali ministrske plače? In zakaj bi jim jaz z mojim glasom moral k temu pomagati?

Še nikoli niso bile nobene volitve tako banalne. Še nikoli nam ni bilo tako vseeno za politike in njihove votle obljube. Dve tretjini države gledata svetovno nogometno prvenstvo v Braziliji, predvolilna kampanja jih sploh ne zanima. Četrtina ljudi je skeptičnih do vseh »novih obrazov«, list, gibanj, zavezništev in ostalih strankarskih transmisij, ali pa so sveto prepričani, da tudi te volitve ne bodo spremenile ničesar in je potemtakem vseeno, koga volijo. Če sploh koga.

Nadaljujte z branjem→

Amriške sanje so že nekaj desetletij samo sanje in za nekatere nočna mora. Reaganovske reforme, zmanjšanje moči sindikatov in globalizacija so privedli do selitve industrijskih delovnih mest v tujino, prezaposlitev in povečanega zaposlovanja v nizko plačanih storitvenih delovnih mestih ter posledično do izvotlitve srednjega razreda. To se najbolj izrazito kaže v zaposlenih v trgovski in gostinski dejavnosti, kjer zaposleni delajo za plače na ravni meje revščine. Zaposleni v Walmartu morajo kombinirati po dve ali tri službe, da sestavijo dovolj dohodka za preživetje. In prosijo kupce za donacije, da lahko praznujejo Dan zahvalnosti. Nadaljujte z branjem→

Janša tako rekoč v ničemer ni evropsko desen ali liberalen politik. Gre za politika, ki si je zgradil kult osebnosti, ki je, skoraj tako kot Tito, postal nezamenljiv. Nihče v SDS za zdaj niti ne upa kandidirati proti njemu. Gre za človeka, ki je davnega leta 2004 prvič zares prevzel oblast, a tako rekoč ničesar, kar je obljubljal, da bo storil, ni naredil. Kakšen je to sodoben desni politik, ki v vseobsegajoči državno-gospodarski diktaturi skoraj ničesar ne privatizira? Spomnimo se samo NLB. Še Rop je bil uspešnejši! In zgodbe, da je Janša to hotel narediti, pa tega zaradi koalicijskih partnerjev ni zmogel, so pravljice.

Nadaljujte z branjem→

Banke, ki poslujejo v Sloveniji, so v letih 2005-2008 slovenskim podjetjem odobrile za skoraj 12 milijard evrov novih kreditov. Zadolženost podjetij do bank v Sloveniji je konec leta 2008 znašala okroglo 20 milijard evrov, nato pa se je do konca lanskega leta zmanjšala na 14.3 milijarde evrov. Tik pred začetkom sanacije bank sredi decembra lani je skupen znesek slabih kreditov po evidenci Banke Slovenije znašal okrog 9 milijard evrov. Logično, vendar naivno laično vprašanje ob tem bi bilo, kam je izginilo teh 9 milijard evrov? Kje se skriva ta »zaklad«? Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

• Measuring Recovery? Count Employed, Not the Unemployed – NYTimes
• Money: The Unauthorised Biography – The Guardian
• The easy target that is the Theory of Disruptive Innovation – Digitopoly
• Creative Destruction Yada Yada – Paul Krugman
• Does politics dominate economics in the Eurozone? – mainly macro
• Good Economic Research Needs Good Translation – Ed Dolan
• Quantitative versus qualitative measurement, the contest – Chris Blattman
• Time-varying Capital Reqs: Rules vs. Discretion – Cecchetti & Schoenholtz
• Monetary Policy Surprises, Credit Costs and … – Mark Gertler, Peter Karadi
• Banks Are Where The Liquidity Is – Oliver Hart, Luigi Zingales
• Blogs review: House of debt – Jérémie Cohen-Setton
• More investment, for Germany’s sake! – Medium

Ta članek v New Yorkerju morate prebrati. Jill Lepore se sprašuje o koristnosti oziroma destruktivnosti novih inovacij, ki uničujejo obstoječe poslovne modele s ponujanjem cenejših (cenenih) nadomestkov. Ponuja v razmislek distinkcijo med inovacijo in napredkom: Je z novotarijami naš svet res postal boljši, ali imamo samo nove in bolj nove igračke?

In kaj narediti z “disruptivnimi hijenami” v obliki startupov? Namerno puščam odprto… Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman (v odzivu na članek Jill Lepore v New Yorkerju) ima dober point v kritiki glorificiranja velikh inovacij (disrupcij) kot prihajajo iz Silicijeve doline: te velike inovacije so zgolj namenjene zadovoljevanju apetitov finančne industrije (pomislite na Facebook, Twitter ipd.), njihov “realni učinek” pa je minoren (koliko kvalitetnih delovnih mest so nadomestile po izgonu industrije v Azijo?). In kot primer daje Nemčijo, ki ji uspeva z manj glamuroznimi inovacijami, pač pa s proizvajanjem visoko kakovostnih tradicionalnih proizvodov izvažati svoje znanje in spretnosti in pri tem zaposliti svoje prebivalce po spodobnih plačah. Nadaljujte z branjem→

John Williamson, oče “Washingtonskega konsenza”, leta 1999 o reviziji lastnega otroka oziroma o nujnem izgonu ideologije iz njegove tržno – fundamentalistične (neoliberalne) verzije v rokah Reaganovih vernikov:

Ten years ago I invented the term “Washington Consensus”. While it is jolly to become famous by inventing a term that reverberates around the world, I have long been doubtful as to whether the phrase that I coined served to advance the cause of rational economic policymaking. Nadaljujte z branjem→