Wolfgang Münchau je v Financial Timesu nemško ekonomsko ideologijo lepo razložil s tem, da v doktrini ordoliberalizma ni prostora za ekonomsko politiko, pač pa zgolj za spoštovanje pravil. Nemški ekonomisti, vzgojeni v duhu ordoliberalizma, se delijo na tiste, ki niso prebrali Keynesa, in na tiste, ki so ga sicer prebrali, vendar ne tudi razumeli. V njihovi ekonomski filozofiji ni prostora za izjemne krize, ki se zgodijo enkrat ali dvakrat na stoletje. Potrebna sta zgolj disciplina in red, pa bo vse v redu.

Takšna svojevrstna ideologija ne bi bila problem, če bi Nemčija obstajala v dejanskem vzporednem vesolju, s svojo lastno valuto. Problem pa je, kadar svojo freaky ideologijo uveljavlja v svetu, v katerem si delimo skupno valuto in smo odvisni od dejanj drugih. V svetu, kjer nemški trgovinski presežek deluje enako destabilizirajoče kot fiskalni deficit Francije. Nadaljujte z branjem→

Grčija je po globini in dolžini krize že “prehitela” neslavni rekord ZDA iz let 1929-39.

Vir: The Economist

Se spomnite primera Enron? Ameriškega gigantskega trgovca z energijo, ki je s kreativnim računovodstvom “pumpal” svoje bilance in ob razkritju prevare  leta 2001 zapustil 100-milijardno luknjo. No, Enronu je h kreativnosti v računovodskih bilancah pomagala top-5 revizorska hiša Arthur Andersen, ki je Enronu z desno roko revidirala bilance, na drugi pa mu je z levo roko svetovala, kako “skuhati” bilance, da bo desna roka s skuhanim zadovoljna. Leta 2000 je Arthur Andersen s svetovanjem Enronu zaslužil 27 mio $, z revidiranjem pa 25 mio $. Ta primer je znan kot eden izmed najbolj znanih primerov ne samo kreativnega računovodstva, pač pa tudi (nedovoljenega) konflikta interesov. Ta sporna praksa je Arthur Andersen uničila. Od 113 tisoč zaposlenih po vsem svetu jih je pred dvema letoma bilo v družbi zaposleno le še 200. Ti pa se ukvarjajo predvsem s tožbami in pravnim zapiranjem družbe.

No, podoben primer spornega konflikta interesov se nam očitno obeta tudi pri privatizaciji NKBM. Nadaljujte z branjem→

Zadnji podatki kažejo, da je Japonska ponovno zapadla v recesijo. Po 1.6 % rasti v prvih treh mesecih je v zadnjih treh mesecih zabeležila 1.6% padec, v prejšnjem četrtletju pa kar 7.3 % padec BDP (na letni ravni). Vzrok je padec v zasebnih investicijah in povpraševanju gospodinjstev. Terapija premierja Shinza Abeja, s katero je hotel Japonsko potegniti ven iz deflacije in stagnacije, je dobro delovala, dokler ni spomladi naredil taktične napake: napovedal je dvig prometnega davka, da bi povečal zaupanje med investitorji. To je imelo nasproten učinek in namesto povečanja zaupanja prestrašilo podjetja in gospodinjstva. Priložnost za okrevanje in višjo inflacijo je splavala po vodi.

Namesto te zares neumne poteze bi moral Shinzo Abe, zdaj se pa primite za stol, napovedati še več fiskalne neodgovornosti. Ne skrbite, ni se mi zmešalo. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Evropski nacionalni statistični uradi so pred časom objavili za dve desetletji preračunov bruto nacionalnega proizvoda, ki so, že drugič v zelo kratkem času, pozornost javnosti usmerili na finese statistične metodologije. Računske akrobacije statistikov so prejšnji teden postale meso, ko je evropska komisija naznanila, da so na temelju prevetritve številk potrebni poračuni prispevkov članic v evropski proračun. Pri članicah, ki jih je statistika naredila za poračunske dolžnice, je na prvi pogled arbitrarna sprememba povzročila veliko razburjenja. Drugi fiskalno kazen privoščljivo pripisujejo učinkom vključitve nelegalnih in neprijavljenih aktivnosti v nacionalni dohodek bolj »grešnih« članic. Je Sloveniji razmeroma krepostno obnašanje prineslo proračunski rabat? *

Nadaljujte z branjem→

• Fairer taxation for trust: the time is now! – OECD Insights
• High marginal tax rates on the top 1% – Vox EU
• Preventing a Global Slowdown – Econbrowser
• The Age of Frustration – Foreign Policy
• Globalisation and the rise of the robots – Vox EU
• The over-investment and under-saving theory of the ZLB – Nick Rowe
• The Unwisdom of Crowding Out – Paul Krugman
• A Nordic mystery – The Economist
• ‘Involuntary unemployment’ is not the sloppy work of heterodox economists – Roger Farmer
• Networks and Economic History – Paul Krugman
• Inflationista John Cochrane Wrong But Not Sorry — Jonathan Chait
• The productivity of PhDs in Economics – The Economist
• David Ricardo: Machiavelli of the Margin – Crooked Timber
• How academics can grab policy makers’ attention – The Guardian
• Recommendation theory – MIT News
• U.S. Income Distribution, Before and After Taxes – Tim Taylor

Zanimivo je, kako smo se uspeli navaditi na skromnost. Danes je dobra novica že to, če rast BDP ni negativna. V celotnem obdobju med letom 1950 in 2008 bi objava podatka o 0.1- ali 0.2-odstotni rasti pomenila gospodarsko katastrofo. Spodnja slika kaže, da nam je očitno usojena ničelna rast. Po dveh recesijah hodimo po robu tretje in smo veseli, da ne pademo čez. Pogledano iz večje distance pa smo na robu malega kraterja znotraj velikega in brez perspektive, da bi se v doglednem času iz njega izvlekli. Po zaslugi impotentnosti ekonomske politike.

Vir: Eurostat

Naj vas danes objavljeni podatki o 0.1% rasti v Nemčiji in 0.3 % rasti v Franciji v tretjem četrtletju ne zmedejo – to pomeni ničelno rast, stagnacijo, tek na mestu. In 90% finančnih analitikov napoveduje, da je v Evropi bolj verjetna deflacija kot ponovni dvig cen. Smo v obdobju depresije, ki se očitno razvija v podaljšano izgubljeno desetletje. Vse skupaj pa zaradi napačnih makroekonomskih politik. Ter seveda impotetntnosti sodobne makroekonomije.

Ta spodnji članek Petra Temina in Davida Vinesa se vam splača prebrati, če želite razumeti, zakaj je sodobna makroekonomija (nastala po sredini 1970. let) impotentna in kakšne so resnične alternative ekonomske politike, če se želimo izogniti še drugemu izgubljenemu desetletju. Ko bi se le uspeli kaj naučiti iz zgodovine. Nadaljujte z branjem→

Če ste imeli več opravka z državno upravo, ste to “prazno aktivnost” nedvomno zaznali. Tako pri nižjih kot pri višjih uradnikih. Toda tudi v podjetjih ni nič drugače. Povsod se najdejo “umetniki”, nameščeni nekje v sredino hierarhične lestvice, ki se delajo, da so blazno zaposleni in zelo pametni, toda iz njihovih rok nikoli ni nobenega outputa. Celo življenje uspevajo v pretentavanju šefov in sodelavcev, medtem ko v praksi ne delajo ničesar. Sedijo v pisarnah za računalnikom, vendar berejo časopise ali gledajo oglase za nepremičnine ali avte. Hodijo od sestanka do sestanka, s kave na kavo, najraje po sestankih v tujini. In počasi neopazno lezejo navzgor po plačni lestvici. To se imenuje umetnost eskiviranja. Skiving.

The Economist je nedavno objavil priročnik za izmuzljivce. Trik je v tem, da je treba prikazovati veliko navidezno angažiranost ob dejansko minimalno vloženih naporih. Nekaj pravil je spodaj.
Nadaljujte z branjem→

Zabavna recenzija Terryja Eagletona dveh zadnjih knjig Slavoja Žižka v Guardianu. Ker nisem ljubitelj Žižka, čeprav je brilijantno notoričen postmodernistični pop filozof, so mi všeč naslednje lucidne oznake. Denimo: “Žižek’s books and chapters are rarely about what they say they are about, since he can’t help saying 50 things at once” ali “A good deal of what he says has been said before, not by others but by himself” ali pa “If there seems no end to his intellectual promiscuity, it is because he suffers from a rare affliction known as being interested in everything.” Tak je, ker pač prihaja iz Slovenije, “Woody Allen iz Ljubljane“, pravi Eagleton.

Toda Eagletonova recenzija obeh knjig je pozitivna – Žižku naj bi uspelo, na svoj neponovljiv klovnovsko-intelektualni način, dobro prikazati dihotomijo med invalidnim liberalnim kapitalizmom bogatih in nothing-to-lose religioznim fundamentalizmom revnih na robu zdrsa sveta v “dark age” nove zgodovine. Jaz Žižkovih knjig prav gotovo ne bom šel brat, mi je pa zgornje sporočilo blizu. Nadaljujte z branjem→