Aleš Praprotnik

Kaj pa kovanci?

Pojav prvih kovancev ponavadi navajajo kot začetek denarja, vendar pa, kot smo videli, je denar obstajal že tisočletja pred tem v obliki obračunske enote oz. kredita. Kljub temu so kovanci pomemben del monetarne zgodovine. Pojavili so se okoli leta 600 pr. n. št. in to ne samo v Lidiji, kot ponavadi beremo v učbenikih, temveč na treh geografsko precej različnih mestih hkrati. Pojavili so se tako v Turčiji, kot tudi v Indiji in na Kitajskem. Graeber poudarja, da ni šlo za iznajdbo novih tehnoloških postopkov, saj so ti po eni strani obstajali že prej, po drugi pa so se med seboj uvedbe kovin v monetarni sistem razlikovale. Šlo je za družbeno transformacijo. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Kredit in država

Toda, kdaj se je v zgodovini sploh pojavil kredit? Klasična razlaga trdi, da je kredit nadgradnja kovinskega denarja, vendar zgodovinski dokazi pričajo, da je v resnici kredit obstajal tisoče let pred prvim kovanim denarjem. Najstarejši zapisi, ki so jih arheologi doslej uspeli izkopati, so Sumerske glinene tablice, na katerih najdemo zapise v klinopisu, ki so ga uspeli prevesti v 19. stoletju. Nadaljujte z branjem→

Alexander Görlach, založnik in urednik The European, v današnjem komentarju piše o tem, kako v najbolj svobodnem in fertilnem času za dialog ta dejansko izginja – bodisi s pojavom militantnih verskih ali ideoloških političnih gibanj bodisi z izogibanjem neposrednemu osebnemu izpostavljanju s skrivanjem za priročno puhlico “nekateri pravijo” (lat. Quidam dicunt). Medtem ko prvi absolutno zanikajo dialog, se mu drugi izogibajo, da se izognejo javnemu denunciranju drugačnih stališč. Nadaljujte z branjem→

Until a few years ago, economists of all persuasions confidently proclaimed that the Great Depression would never recur. In a way, they were right… …After the financial crisis of 2008 erupted, we got the Great Recession instead. Governments managed to limit the damage by pumping huge amounts of money into the global economy and slashing interest rates to near zero. But, having cut off the downward slide of 2008-2009, they ran out of intellectual and political ammunition. Economic advisers assured their bosses that recovery would be rapid…. But then it stalled in 2010…. It is now pretty much agreed that fiscal tightening has cost developed economies 5-10 percentage points of GDP growth since 2010. All of that output and income has been permanently lost… [and] made the task of reducing budget deficits and national debt as a share of GDP much more difficult….

Nadaljujte z branjem→

Sedanjo Cerarjevo vlado pretresajo številne afere in »afere« ter odstopi ministrov, za katere se zdi, da hromijo delo vlade. Pustimo ob strani – morda celo upravičene – špekulacije, da so te afere »sproducirane« od zunaj, da bi zrušile Cerarjevo vlado. Toda v vsaki demokratični državi so takšne prikrite in podtalne politične spletke določenih interesnih centrov del političnega vsakdana. Bolj kot interesno-politično spletkarstvo v ozadju se meni za ohromelost te vlade zdi pomembno nekaj drugega – in to je popolna izpraznjenost vizije. Te vlade ne hromijo afere, podtaknjene od zunaj, pač pa da preprosto nima nobene vizije. *
Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Robert Parentau na INET blogu podaja zanimiv predlog za Grčijo, ki je seveda že dalj časa v primežu med zahtevami trojke in potrebo po rasti ter zmanjšanju socialnih tegob doma. Ena opcija je, da Grčija zapusti evro območje (kar pa Grki v splošnem ne podpirajo), vendar bi to za seboj (vsaj kratkoročno) prineslo še večje probleme (beg kapitala iz bank, problemi s financiranjem, problemi z uvozom in s posojili v tujih valutah …) in še večjo socialno stisko. Druga opcija je, da Grčija pristane na diktate po odplačevanju posojil in strukturnih reformah, kar pa nova grška vlada ne želi storiti in se bori za izpogajanje boljših pogojev in dogovora z Evropo. Vendar, poudarja Parentau, obstaja še tretja opcija, ki daje Grčiji možnost, da za potrebe okrevanja izstopi iz evroobmočja, ne da bi v resnici iz njega izstopila. Nadaljujte z branjem→

Hm, zanimiv članek, ki – kljub težkim besedam – pride blizu realne slike tega cigu-migu nategovanja v evro območju, kjer je spet na sporedu discipliniranje Grčije. Goebbels bi bil ponosen na svoje učence.

It would not be impossible to prove with sufficient repetition and a psychological understanding of the people concerned that a square is in fact a circle. They are mere words, and words can be molded until they clothe ideas and disguise.
― Joseph Goebbels, Reich Minister of Propaganda 1933-45

Austerians possess a well-honed psychological understanding of their target markets. They are also quite adept at proving, with sufficient repetition of course, that national governments in the Eurozone cannot afford to pursue pro-LIFE (Low Inflation Full Employment) economic policies. Austerians are very good at Goebbelnomics, indeed. Nadaljujte z branjem→

V politični ekonomiji že dolgo prevladuje spoznanje, da je avtokratski režim iz vidika razvoja lahko precej bolj učinkovit kot nestabilna demokracija. Pri tem kot enega izmed ključnih primerov navajajo Singapur. Spodnja infografika iz The Economista lepo kaže, kako je vizija nedavno umrlega “demokratičnega diktatorja” Lee Kuan Yewa iz zaostalega Singapurja ustvarila azijsko Švico. No, čeprav vodenje države ni bilo zelo demokratično in so bile poteptane številne svoboščine bi najbrž mnogi to zamenjali za kaotično in stagnirajočo slovensko demokracijo.

Vir: The Economist

Bine Kordež

Trenutno je ena najpogosteje obravnavanih slovenskih naložb izgradnja drugega železniškega tira s katerim bi okrepili povezavo Luke Koper s celino. Čeprav je sicer prisotnih kar nekaj resnih dilem o upravičenosti te investicije ter možnih alternativah, je v državi vseeno prisotna neka splošna podpora tej naložbi, tako v javnosti, medijih in politiki (v primerjavi npr. z naložbo v TEŠ 6). Gledano dolgoročno in s širšega makroekonomskega vidika je naložba za Slovenijo najbrž smiselna, seveda pa se zatika pri denarju. S podjetniškega vidika namreč naložba ne bo ekonomsko upravičena in tudi če bomo uspeli pridobiti evropska sredstva, je nerealno pričakovati vlaganje nekega zasebnega partnerja. Najbrž je vlada tak načrt sprejela s ciljem, da pospeši aktivnosti ter poskuša zagotoviti evropski denar, a slej ko prej bo morala sprejeti dejstvo, da to lahko zgradi le s proračunskimi sredstvi – tu pa vemo, kako smo omejeni. Nadaljujte z branjem→