Hans-Werner Sinn je v svežem komentarju ponovno v svojem elementu. Začne s pravo diagnozo, da je imel evro enake plačilno-bilančne (PB) učinke kot zlati standard v 1920. letih in celo pravilno našteje štiri načine za izhod iz krize. Pravilno tudi ugotovi, da bi deflacija v južnih članicah EU spravila v bankrot mnoge dolžnike (da ne govorimo o recesiji in povečevanju nezaposlenosti). Pravilno tudi ugotovi, da bi višja inflacija v severnih članicah EU, ki jo lahko spodbudi QE, pomagala pri uravnoteženju PB neravnotežij v evrskem območju. Nato pa iz tega izpelje čudaški sklep, da južne članice EU ne bi smele stimulirati svojega gospodarstva, ker bi s tem spodbudile tudi inflacijo in kar bi na drugi strani zahtevalo, da predvsem Nemčija poveča inflacijo še bolj.
Ali drugače rečeno, HW Sinn zahteva, da južne članice še naprej in še bolj depresirajo svoja gospodarstva in znižujejo raven cen (deflacija), da severnim članicam ne bi bilo treba povečati inflacije čez 2%. Južne članice morajo torej početi to, kar Sinn v začetku komentarja ugotovi, da bi tam ugonobilo mnoge domače dolžnike ter (česar ne omeni) njihova gospodarstva spravilo še v globljo recesijo in uničilo še več delovnih mest.
Nadaljujte z branjem→
You must be logged in to post a comment.