Finančna kriza iz leta 2007, iz katere se razviti svet še ni izvil, je zasejala velik dvom v primernost linearnih ekonomskih modelov z racionalnimi posamezniki in reprezentativnimi agenti, katerih samouravnavajoče se delovanje gospodarstvo vedno znova vrača nazaj v ravnotežje (steady state). Med ekonomisti glede tega, ali sedanja finančna kriza pomeni konec mikrofundiranih linearnih makro modelov ne boste našli soglasja, tudi konvergence v pogledih ne.

Olivier Blanchard, glavni ekonomist IMF, sicer pa profesor na MIT, je pred meseci zapisal, da so linearni modeli lahko povsem solidno orodje za razumevanje in uravnavanje gospodarstev, dokler ekonomski politiki (zakladnici in centralni banki) uspeva gospodarstvo ohranjati v normalnih okvirjih (oziroma v “koridorju”, kot to poimenuje Roger Farmer).

No, čez vikend se je glede tega razvila zanimiva diskusija med Frances Coppola, Bradom DeLongom in Rogerjem Farmerjem. Frances Coppola ni bila prizanesljiva z Blanchardom: Nadaljujte z branjem→

Slovenska finančna kriza se je zavlekla že v sedmo leto, pri čemer finančno prestrukturiranje podjetij še vedno ne kaže nobene luči na koncu tunela. S tem se lahko Slovenija nominira med države, ki so se skozi zgodovino finančnih kriz najslabše spopadle z izzivi finančnega prestrukturiranja in s tem zagona gospodarstva. Dvomim, da bi si kateri izmed dosedaj že štirih »kriznih finančnih ministrov« – od Križaniča, Šušteršiča, Čuferja do Mramorja – želel medaljo za ta dosežek. Čeprav bi si jo nekateri med njimi, predvsem prvi, močno zaslužili. Nadaljujte z branjem→

Tole je res vroča tema. Tradicionalna ekonomska teorija je predpostavljala, da kljub novejšemu spoznanju glede heterogenosti podjetij (toda le glede produktivnosti) posamezna podjetja nimajo pomembnega vpliva na celotno gospodarstvo, ker se šoki, ki so jih deležna posamezna podjetja, med seboj izpovprečijo. Teorija je temeljila na predpostavki normalne porazdelitve makro šokov in simetričnosti vlog podjetij kot kupcev in dobaviteljev.  Toda kaj če gospodarstvo ni “izravnano” iz vidika vlog posameznih podjetij? Velik šok v poslovanju nekega velikega podjetja (denimo padec prodaje za 30%) ima lahko izjemno velike učinke navzdol po vsej dobaviteljski verigi in lahko izzove tudi velik makroekonomski šok. Po domače rečeno, če se šok zgodi v Mercatorju ali Gorenju, ki sta velika odjemalca, ima lahko to prek mreže dobaviteljev pomembne makroekonomske posledice na BDP in zaposlenost.

Še vroča raziskava Acemoglu, Ozdaglar & Tahbaz-Salehi to potrjuje: Nadaljujte z branjem→

• What really causes economic downturns? – Daron Acemoglu
• Cyclically adjusted deficits and instability – Simon Wren-Lewis
• What Causes Recessions? – Noah Smith
• Zero matters – Cecchetti & Schoenholtz
• The Laffer Swerve – Paul Krugman
• How Big Money Is Buying Off Criticism of Big Money – Robert Reich
• Dynamic Efficiency, Private Capital, and Taxpayer… – Brad DeLong
• The robots aren’t threatening your job – The Washington Post
• On the inherent instability of private money – Daniel R. Sanches

Ste vedeli, da z ladjami opravimo 90% celotne svetovne trgovine? Ste vedeli, da 15 največjih ladij povzroči več okolju škodljivih izpustov kot vsi avtomobili skupaj na svetu?

Niste? Rose George se je poglobila v skrivnost ladjarske industrije.

… oziroma varčevanje in vojne reparacije razložene “po kmečko” …

… in pazite na koncu na twist, da je treba dolgove poplačati in pravila spoštovati, brez trikov

Brad DeLong (Berkeley) je v “razmisleku glede makroekonomije“, ki ga bo predstavil na IMF konferenci, nekatere šokiral z dvema ključnima predlogoma: (1) da se mora v severni Ameriki javni sektor povečati, in (2) da bo javni dolg v 21. stoletju nujno precej višji od tistega v 20. stoletju. Slednje pa predvsem zaradi povečane vloge države.

Paul Krugman je DeLongovo idejo nadaljeval,in sicer predvsem iz vidika, da je povečanje vloge države nujno tam, kjer država stvari (iz vidika agregatne blaginje) ureja bolje kot trg: izobraževanje, zdravstvo in pokojninski sistem. Problem je namreč v tem, ker prihodnost posameznikov temelji na njihovih odločitvah iz preteklosti, pri tem pa so posamezniki izjemno slabi pri sprejemanju pravih (zanje dobrih) odločitev. Kadar imajo posamezniki možnost, da sami izbirajo, koliko bodo varčevali za pokojnino, je rezultat zanje običajno manj optimalen od obveznega pokojninskega zavarovanja itd. Podobno velja glede obveznega šolstva in obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Iz tega vidika je zato paternalizem države ključen za večjo blaginjo posameznikov. Ali drugače rečeno, da lahko obseg enakih možnosti za vse (več liberalizma) razširimo na večji krog ljudi, potrebujemo več paternalizma države. To pa je izjava, ob kateri bodo vulgarni libertarci skočili v zrak.

Več o tem v petek. Nadaljujte z branjem→

To je post za makroekonomiste. Eric Lonergan (ki je skupaj z Markom Blythom v Foreign Affairs lani propagiral uvedbo helikopterskega denarja “Print less but transfer more“) razpravlja o tem, kako je odkril Pigoujev “premoženjski efekt” v povsem drugi obliki, in sicer prek helikopterskega denarja, ki ga centralna banka razdeli vsakemu posamezniku. To pa je odkril prek Miltona Friedmana (njegov AER predsedniški nagovor leta 1968), ta pa prek Gottfrieda Haberlerja. Ali drugače povedano, vse potrebno znanje glede neučinkovitosti standardne QE (prek odkupovanja obveznic) in učinkovitosti helikopterskega denarja, ki poveča premoženje gospodinjstev, je bilo tukaj že 50 let nazaj.

I was taught to dismiss the Pigou effect. Arthur Cecil Pigou (or “Pig” if you believe spell-check) was a great Cambridge economic theorist, known to most of us as the object of Keynes’s repeated ridicule in the General Theory. Nadaljujte z branjem→

Ne glede na to, da podpiram prodajo Telekoma (iz razlogov večje učinkovitosti in manjše možnosti zlorabe prevladujočega položaja), pa je iz prodaje smiselno izločiti del infrastrukture ali s posebnim dogovorom zagotoviti, da bo novi lastnik zagotavljal širikopasovni dostop tudi na komercialno nezanimivih odročnih delih države. Smiselno bi bilo tudi, kot pravi Dejan Steinbuch, iz prodaje izločiti tudi del kritične komunikacijske infrastrukture, ki “podpira ključne funkcije v državi, denimo varnostni, energetski ali finančni sistem”.

Moji viri namreč trdijo, da Američani od nekdanjih vzhodnoevropskih držav, ki imajo v svojem arzenalu orožje iz časov Sovjetske zveze (zlasti tanke), ponujajo različne usluge, tudi finančne, če bi ga poslale Ukrajini kot vojaško pomoč v boju z ruskimi uporniki. Ker je Slovenija to zavrnila, se je kmalu pojavila afera, ki inkriminira resornega ministra za obrambo. Dejansko pa njegova ocena vpliva menjave lastnika v Telekomu – če poskušamo odmisliti njegove večletne politično-ideološke floskule o privatizaciji, tujem kapitalu in veleizdaji – temelji na legitimnem vprašanju, povezanem z obrambnim načrtom Republike Slovenije, ki upošteva Uredbo o evropski kritični infrastrukturi. Ta namreč pravi, da gre za tiste zmogljivosti, npr. posebne objekte državnega pomena za obrambo, ki pridejo do izraza v izrednem ali vojnem stanju. Zakaj tega niso upoštevali pri prodaji Telekoma in to kritično infrastrukturo enostavno izločili iz prodajnega paketa?

Nadaljujte z branjem→

For more than a century, California has been the state where people flocked for a better life — 164,000 square miles of mountains, farmland and coastline, shimmering with ambition and dreams, money and beauty. It was the cutting-edge symbol of possibility: Hollywood, Silicon Valley, aerospace, agriculture and vineyards.

But now a punishing drought — and the unprecedented measures the state announced last week to compel people to reduce water consumption — is forcing a reconsideration of whether the aspiration of untrammeled growth that has for so long been this state’s driving engine has run against the limits of nature.

Nadaljujte z branjem→