Hm, najbolj “zabavno” pri vsem je, da Nemčiji – kljub njenemu vztrajnemu ignoriranju osnov standardne makroekonomije v monetarni uniji – uspeva. Ker pač ima politično moč. No, naj se popravim, Nemčiji uspeva prav zato, ker ignorira osnove standardne makroekonomije v monetarni uniji. Prav iz tega črpa svojo ekonomsko in politično moč. Ali kot pravi Simon Wren-Lewis v spodnjem komentarju, nemški uspeh je rezultat kraje (politike ‘siromašenja sosedov‘):

One ‘stimulus junkie’ has already had a go at this FT piece by the chief economist of the German finance ministry, but let me add three points. The first is just factual. What is the unusual feature of this recovery compared to previous recessions? It is fiscal austerity. In the past governments have not generally cut spending or increased taxes just as recoveries have begun, but this time they did. Now perhaps the slow recovery and fiscal austerity are not related. But textbook macroeconomics, a large majority of economists, and all the macro models I know say they are. If German officials and economists continue to ignore this fact, they will lose international credibility.

Nadaljujte z branjem→

Larry Summers v Washington Postu piše o tem, da je s tem, ko celotno globalno gospodarstvo zapada v nevarnost nizke rasti, treba (končno) spremeniti tudi pogled na makroekonomske politike. Monetarna politika očitno ne deluje, saj kljub ogromnemu pumpanju sveže likvidnosti v gospodarstvo s strani največjih gospodarstev (ZDA, Japonska, Kitajska, V. Britanija, Evro območje) cene polzijo v deflacijo ali ostajajo pod ničlo, gospodarska rast pa se ohlaja ali ostaja izjemno nizka. Pomemben je preskok v miselnosti. Monetarne oblasti bi morale začeti kupovati tudi bolj rizične korporativne vrednostne papirje, fiskalna politika pa bi morala začeti bolj aktivno spodbujati rast. Nauk, ki sledi iz dogajanja na finančnih trgih, je po Summersovem mnenju, da je danes javni dolg premajhen in ne prevelik. Države bi morale povečati dolg z namenom financiranja produktivnih kapacitet.

Jaz bi k temu Summersovem razmišljanju dodal, da je potrebna tudi politika “QE za ljudi”, torej večje zadolževanje držav z namenom zmanjšanja davkov ali povečanja transferjev gospodinjstvom, kar bi dvignilo zasebno potrošnjo. Seveda pa ta politika zahteva sodelovanje med monetarno in fiskalno politiko, torej pozabiti na ideološke težave glede kvazi neodvisnosti centralnih bank.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn*

Onega dne sem se dobre volje, trezen, a nekoliko raztresen s svojim avtom vozil po prelepi domovini in užival v opazovanju njenih naravnih lepot. Na vsem lepem, se mi je zazdelo, da ob kapelici ob cesti stoji prelepa svetlolaska in mi vabljivo maha naj se ustavim. Spreletelo me je, da imam videnje naše gospe, Marije matere božje, ki v ljudski zavesti Slovencev pomaga vsem ubogim in pomoči potrebnim. Toda, ni bilo videnje. Ob kapelici v vsej svetlosti ni stala sveta mati, temveč čedna policajka. Mahala mi je, ker je izmerila, da vozim prehitro in me je ustavila, da bi mi za proračun Slovenije pobrala kakšnih 10% moje pokojnine. Lepa policajka mi je predočila radarsko meritev, ki je pokazala, da sem namesto dovoljenih 50 km na uro drvel s hitrostjo 58 km na uro. Pod vtisom svoje zmote o tem kaj gledam, sem vzkliknil : »Marija pomagaj« in upal, da bo Marija pomagala in policajki vdahnila usmiljenje in da mi bo greh odpuščen. Toda Marija se me ni usmilila, še manj policajka in znaten del moje pokojnine sem prispeval za ublažitev stiske javnih financ, oziroma, proračun si je od izplačane pokojnine vzel kar lep znesek nazaj. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjem času so spet aktualne razprave o minimalni plači. Tokrat ne o sami višini, temveč ali iz minimalno zagotovljene plače izločiti razne dodatke na delovnem mestu. Pobuda sindikatov je sicer logična, saj najslabše plačani delavci dejansko sploh ne dobijo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času (ponoči, ob nedeljah). Predlagano je, da bi imel vsak polno zaposlen pravico do 790 evrov minimalne plače, dodatki pa bi se k temu prišteli. Delodajalska stran tej spremembi seveda nasprotuje, saj naj bi »poslabšala konkurenčnost gospodarstva ter ogrozila številna delovna mesta«. Kot običajno, navedena stališča niso podkrepljena s kakimi številkami, zato poglejmo nekaj konkretnih podatkov in ocen, kako bi ta dvig lahko vplival na rezultate gospodarstva. Nadaljujte z branjem→

Moja kolumna v Europe’s World:

Slovenia, last released a strategic development document back in 2005. Entry into the EU and eurozone appears to have exhausted the country’s boldest political visionaries, leaving the post-2008 period completely void of long-term strategies for development or growth. The government has limited its efforts to mitigating the mess left behind after the financial and housing bubbles burst.

This has led to a development paralysis in which projects are not assessed according to a long-term cost-to-benefit analysis, but only with regard to the coming year’s fiscal targets. I call this visionless economic policy the “accountant’s vision”. Nadaljujte z branjem→

Just 158 families have provided nearly half of the early money for efforts to capture the White House (NY Times): They are overwhelmingly white, rich, older and male, in a nation that is being remade by the young, by women, and by black and brown voters…, they reside in … exclusive neighborhoods dotting a handful of cities and towns. And in an economy that has minted billionaires in a dizzying array of industries, most made their fortunes in just two: finance and energy.

Nadaljujte z branjem→

Follow up na članek ta teden Večine rezultatov (ekonomskih) raziskav ni mogoče ponoviti. Znani ekonomist Luigi Zingales piše v New York Timesu o zadnjih aferah v ZDA, ko se je izkazal velik konflikt interesov med raziskovalci, ki so konzultanti vladi (ali ki pričajo v Congresu) ter njihovim angažmajem za zasebna podjetja. Ta teden je zaradi tega škandala denimo moral odstopiti Robert Litan, raziskovalec na Brookings inštitutu.V konkretnem primeru ni bil problem, ker je bila Litanova raziskava financirana s strani zasebnega podjetja, pač pa da je Litan pozabil razkriti, da je bila tudi naročena s strani tega istega podjetja.

Zingales pravi, da denar lahko kvari traziskovalce in njihove izsledke in da pri tem “reputacijsko tveganje” (tveganje izgube ugleda) očitno ne deluje dovolj učinkovito, da bi preprečilo “koruptivnost” raziskovalcev – svetovalcev. Rešitev seveda ni v prepovedi zasebnega financiranja raziskav, pač pa v njihovem razkritju. Prav tako je smiselno, da javna institucija predhodno javno objavi takšno študijo in da lahko pridobi še alternativna mnenja drugih ekspertov. Nadaljujte z branjem→

Okrogla miza v Cankarjevem domu ob izidu slovenskega prevoda knjiga Thomasa Pikettya Kapital v 21. stoletju