Ali zajamčene minimalne plače res ogrožajo delovna mesta?

Bine Kordež

V zadnjem času so spet aktualne razprave o minimalni plači. Tokrat ne o sami višini, temveč ali iz minimalno zagotovljene plače izločiti razne dodatke na delovnem mestu. Pobuda sindikatov je sicer logična, saj najslabše plačani delavci dejansko sploh ne dobijo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času (ponoči, ob nedeljah). Predlagano je, da bi imel vsak polno zaposlen pravico do 790 evrov minimalne plače, dodatki pa bi se k temu prišteli. Delodajalska stran tej spremembi seveda nasprotuje, saj naj bi »poslabšala konkurenčnost gospodarstva ter ogrozila številna delovna mesta«. Kot običajno, navedena stališča niso podkrepljena s kakimi številkami, zato poglejmo nekaj konkretnih podatkov in ocen, kako bi ta dvig lahko vplival na rezultate gospodarstva.

Trenutna bruto minimalna mesečna plača znaša 790.73 evra kar pomeni 604 evre neto izplačila oz. še 12 evrov več, če posameznik koristi kake olajšave (npr. za otroke). Od najnižjih plač se plačujejo praktično samo prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (22,1 % od bruto plače ter še 16,1 % prispevka delodajalca na bruto plačo), medtem ko dohodnine skoraj ni. Je pa potrebno še navesti, da je v skladu s kolektivno pogodbo vsak zaposlen upravičen še do regresa za letni dopust ter nadomestila za malico in prevoz na delo, kar pomeni v povprečju okoli 250 evrov mesečno na zaposlenega. Ta podatek (in izplačilo) je pomembno tudi zato, ker večina držav teh dodatnih izplačil nima, kvečjemu kakega od njih.

Pogled po Evropi pokaže, da je naša nominalna bruto plača primerjalno z vsemi državami vzhodnega in južnega dela Evrope najvišja. Na jugu (Španija, Grčija, Portugalska) imajo podobno kot pri nas, v vzhodnih državah pa se giblje večinoma med 300 in 400 evri. Upoštevaje še omenjene dodatke, ki dvignejo strošek minimalne plače na blizu 1.200 evrov mesečno (od tega je dobrih 300 evrov davščin), so seveda tudi razumljivi očitki o nekonkurenčnosti naših podjetij ter tudi o razlogih, zakaj veliki svetovni koncerni odpirajo tovarne npr. na Slovaškem in ne pri nas. Tudi po preračunu z upoštevanjem kupne moči, je minimalna plača pri nas še vedno med višjimi (900 evrov, na vzhodu 500), v razvitejših zahodnih državah pa se giblje med 1.300 in 1.400 evri. Primerjalno z ostalimi državami je torej za socialno varnost v Sloveniji vseeno dokaj poskrbljeno (seveda daleč od idealnega), zaradi česar je tudi odstotek minimalne plače glede na povprečno pri nas najvišji.

Kljub torej relativno visoki minimalni plači glede na ostale plače, pa nas seveda zanima, kakšne posledice bi povzročila predlagana sprememba definicije minimalne plače. Čeprav gre le za drugačen način izračunavanja, bi v praksi to pomenilo dodatno povečanje nekaterih najnižjih plač. Poskušal sem oceniti, kako bi to vplivalo na rezultate poslovanja gospodarskih družb ter seveda morebitno reakcijo vodstev in lastnikov družb v smislu počasnejšega razvoja ali celo morebitnega odpuščanja in zapiranja delovnih mest.

Na tem blogu smo lahko prebirali zaključke kar nekaj analiz in razprav, v katerih so avtorji ocenjevali učinek dviga minimalne plače na gibanje zaposlenosti. Povzetek vseh bi lahko bil, da avtorji niso našli neke vzročne zveze, ki bi potrjevala tezo, da je dvig najnižje plače povzročil kake pretrese v gospodarstvu ali zniževanje števila zaposlenih. Analize temeljijo predvsem na izkušnjah v Veliki Britaniji in ZDA, medtem ko pri nas kakih tovrstnih raziskav ni bilo (vsaj niso poznane). Vzorec in časovne vrste so tudi prekratke, da bi lahko naredili kako relevantno oceno.

Pri nas je do večjega popravka minimalne plače prišlo marca 2010 ko se je iz 597 evrov dvignila na 734 evrov ali za 23 %. Ta premik je seveda povzročil takojšnje povečanje števila zaposlenih z minimalno plačo, saj v poslabšanih gospodarskih pogojih podjetja niso bila sposobna, da bi korigirala tudi ostale plače spodnjega dela lestvice. Takrat je število prejemnikov minimalne plače poraslo od 17 tisoč na okoli 40 tisoč od skupaj 460 tisoč zaposlenih v gospodarstvu. Plače ostalih se torej v glavnem niso spremenile, le 23 tisoč zaposlenim, ki so pred tem prejemali nekoliko višje prejemke kot je bila minimalna plača, je bilo po novem tudi vključenih med prejemnike povečane najnižje plače. S tem so se še dodatno zmanjšale razlike med plačami, ki so v Sloveniji že tako praktično najnižje na svetu (s čemer se seveda večina ne strinja).

Če analiziramo samo ta dvig minimalne plače in gibanje obsega zaposlenosti v gospodarstvu, bi seveda lahko odkrili preprosto povezavo. Skupno število zaposlenih v privatnem sektorju se je naslednja leta postopno zniževalo vse do številke 423 tisoč februarja 2013 (podatki AJPES). Vendar to zniževanje zaposlenosti vsekakor ne bi mogli neposredno povezati z dvigom minimalne plače. Razlogi za manjše število delovnih mest so predvsem v splošnih gospodarskih razmerah. Verjetno je v kaki družbi na odločitev o številu zaposlenih vplivala tudi višina minimalne plače, a statistično tega ne moremo potrditi niti ugotoviti. Lahko pa ocenimo, kakšne vplive bi imele predlagane spremembe v minimalni plači na trenutne gospodarske rezultate in na osnovi tega naredimo tudi kakšen zaključek o podjetniških odločitvah glede zaposlovanja.

Ob tem je potrebno omeniti, da je letos prišlo do pomembnega premika pri številu zaposlenih z minimalno plačo. Polnih pet let od zadnjega dviga (od marca 2010 do novembra lani) je bilo v gospodarstvu ves čas okoli 40 tisoč zaposlenih na minimalni plači (dodano še 8 tisoč v javnem sektorju), zadnje mesece pa je njihovo število padlo na 28 tisoč. K temu zmanjšanju so nedvomno prispevale izboljšane gospodarske razmere in dobri rezultati družb, ki so omogočili tudi boljše nagrajevanje. Sprememba definicije minimalne plače bo verjetno število prejemnikov zopet povečala, toda tudi dvignila del najnižjih plač.

Ocena povečanja plač zaradi predlaganih sprememb je seveda težja, kot če bi na primer za 50 evrov dvignili minimalno plačo. V tem primeru bi se število prejemnikov povečalo za kakih 25 tisoč, kolikor jih danes v gospodarstvu prejema bruto plačo med 790 in 840 evri. Izločitev dodatkov na plačo iz minimalnega prejemka, pa za nekatere prejemnike najnižjih plač ne bo imela vpliva (za tiste, ki dodatkov nimajo in bodo še naprej prejemali 790 evrov). Drugim pa se bo plača morda povečala tudi za 100 ali več evrov, zopet tretji bodo po novem prejemali minimalno plačo, a bodo z dodatki zaslužili več kot danes. Upoštevaje vse možnosti, bi lahko ocenili, da se bo v povprečju povečal izdatek za okrog 30 tisoč slabše plačanih zaposlenih, in sicer za okrog 75 evrov mesečno. Istočasno sem za oceno občutljivosti v analizi preveril tudi učinke povečanja izplačil v razponu med 50 in 100 evrov (ali spremembe plač za 20 oz. 40 tisoč zaposlenih).

Izračun je zahteval še eno predpostavko in sicer, koliko zaposlenih na minimalni plači ima posamezno podjetje. Izhodišče je bila povprečna bruto plača v podjetju in nižja kot je, večji delež zaposlenih prejema najnižje plače. Upošteval sem neko normalno distribucijo oz. postopno zniževanje deleža teh zaposlenih z višanjem povprečne bruto plače v posameznem podjetju tako, da je skupni seštevek prejemnikov minimalne plače znesel skupaj 30 tisoč zaposlenih. Uporabljenih je torej kar nekaj predpostavk, a dobljeni rezultati so vseeno dokaj zanesljivi, saj tudi odstopanja navzgor in navzdol bistveno ne spreminjajo zaključkov.

Povečanje najnižjih plač bi ob vseh teh predpostavkah pomenilo skupaj 32 milijonov evrov dodatnih stroškov za plače (možen razpon med 20 in 45 milijonov) za vseh več kot 60 tisoč gospodarskih družb v Sloveniji (od tega jih je sicer 23 tisoč brez zaposlenih). Ta znesek na primer predstavlja le 0.30 % vseh stroškov plač, 0.05 % vseh materialnih stroškov ali 0.04 % prihodkov gospodarstva Slovenije. Za pol promila povečani prihodki celotnega gospodarstva bi nadomestili odliv zaradi višjega nagrajevanja najslabše plačanih in podobno velja tudi za racionalizacijo pri materialnih stroških. Seveda je pomemben učinek teh sprememb na posamezna podjetja, a prav je, da se zavedamo tudi skupnega učinka na gospodarstvo in ta kaže, da so njegovi rezultati in učinkovitost bistveno bolj odvisni od drugih elementov kot pa od višine minimalne plače.

A kot rečeno, pomembno je pogledati posamezna podjetja in oceniti, kako bodo predlagane spremembe vplivala nanje. Zneskovno največji vpliv bo seveda pri podjetjih z veliko zaposlenimi in nizkimi povprečnimi plačami (npr. Mercator, Tuš), a znesek je glede na obseg prodaje praktično zanemarljiv in ne more vplivati na kake pomembnejše poslovne odločitve. Imamo podjetja, ki bodo imela zaradi tega še večjo izgubo, a tudi taka, ki bi zaradi tega imela izgubo. Na primer neko znano slovensko podjetje ima od skupaj 270 zaposlenih morda 40 delavcev na minimalni plači in sprememba definicije minimalne plače bi denimo povzročila letno za 45 tisoč evrov več stroškov dela. S tem bi, namesto lanskega dobička v višini 500 evrov, letos zabeležilo 44 tisoč evrov izgube. Toda kolikšen dejanski vpliv ima ta sprememba ob 12 milijonih prodaje ali 8 milijonih evrov izdatkov za material? Verjetno se boste strinjali, da zaradi tega poslovodstvo strategije firme ne bo spreminjalo, da bo prej izvedlo kake druge ukrepe. In enako velja tudi za vseh 1.700 podjetij, ki bi ob teh predpostavkah prešli iz dobička v izgubo (upal bi si trditi, da je takšna minimalna višina dobička bolj rezultat “usmerjenega računovodstva” kot dejanskega stanja družbe).

Ker podatki, ali bo družba zaradi povečanja izplačil za minimalne plače izkazovala izgubo zaradi omenjenih razlogov, niso posebej relevantni, sem preveril pomen zvišanja izdatkov za plače glede na druge kategorije poslovanja in to za vsako družbo posebej (osnova so bilance gospodarskih družb za leto 2014, AJPES). Na spodnjem grafikonu je tako z rdečo črto prikazan znesek povečanja plač v primerjavi s prihodki iz prodaje (v odstotkih) glede na število zaposlenih. Vsa podjetja, kjer znaša povišanje plač več kot 1 % prihodkov, zaposlujejo skupaj 10 tisoč ljudi, medtem ko je vpliv prek 2 % prihodkov samo pri peščici podjetij, ki zaposlujejo skupaj 2 tisoč ljudi (dodana je tudi tanjša vijoličasta črta, ki kaže vpliv ob predpostavki 50 oz. 100 evrov dodatnih izplačil). Podobno velja za materialne stroške, kjer bi praktično vsa podjetja lahko povečanje plač nadomestila z manj kot 2 % izboljšanja nabavnih pogojev. Izračuni torej kažejo, da bi dodatni odliv zaradi sprememb definicije minimalne plače le redkokateremu podjetju toliko spremenil pogoje poslovanja, da bi bilo zaradi tega prisiljeno odpuščati ali celo zapirati proizvodnjo. Že samo povečanje prodaje za 1% lahko nadomesti povečane stroške tudi v podjetjih z najnižjimi plačami. In zaradi takšnih nihanj še nobeno poslovodstvo ni spremenilo strategije poslovanja podjetja. Zaradi tega tudi napovedi in grožnje o zmanjševanju števila delovnih mest niso ravno na mestu. Drži sicer, da bo Hyundai raje odprl tovarno na Slovaškem, kjer lahko plača zaposlene tudi samo 350 evrov na mesec, a to najbrž ni cilj Slovenije.

Navedeni izračuni, kljub sicer precejšnjim ocenam in uporabljenim predpostavkam, potrjujejo, da predlagane spremembe in dejanski ponovni dvig minimalne plače vsekakor ne ogrožajo delovnih mest, predvsem pa nimajo pomembnejšega vpliva na rezultate poslovanja gospodarskih družb. Ti so bistveno bolj odvisni od vseh drugih pogojev poslovanja, predvsem od tržnih razmer v svetu ter domače ekonomske politike (spodbujanja ali zaviranja gospodarske aktivnosti). Je pa seveda res, da z dviganjem spodnjih plač in nezmožnostjo družb, da bi z enakimi odstotki povečali vse plače, zmanjšujemo možnost za razlike v nagrajevanju in uvajamo vse večjo uravnilovko (in tudi vse manjše razlike med plačami, če to gledamo kot nekaj pozitivnega). To so morda večji negativni učinki dvigovanja predvsem spodnjih plač kot pa sam vpliv na rezultate poslovanja in poslovno učinkovitost družb.

Pa še to. Običajen očitek zvišanja plač leti na preveliko davčno obremenitev. Kot rečeno, so manjše plače praktično obdavčene samo s socialnimi prispevki (tretjina skupnega stroška), ki pri teh plačah tako ne pokrijejo upravičenj, ki jih prispevki nudijo in poseganje vanje ne bi bilo primerno. Dohodnine pa ob koriščenju olajšav samo za enega otroka sploh ni, a tudi to bi lahko brez ovir izničili z manjšim dvigom najnižje splošne davčne olajšave.

3 responses

  1. Hvala za zanimiv prispevek, ki spodbuja javno debato.

    Dovolite, da opozorimo na nekatere dvomljive navedbe v prispevku:

    »Delodajalska stran tej spremembi seveda nasprotuje, saj naj bi »poslabšala konkurenčnost gospodarstva ter ogrozila številna delovna mesta«. Kot običajno, navedena stališča niso podkrepljena s kakimi številkami, zato poglejmo nekaj konkretnih podatkov in ocen, kako bi ta dvig lahko vplival na rezultate gospodarstva.«

    Odg.: Prvi del navedbe je korekten, drugi ne. Pri oceni ogroženih delovnih mest temeljimo svoje izračune na podlagi razmerja med stroški dela in dodano vrednostjo. Tako smo ocenili kot ogrožene dejavnosti z visokim deležem stroškov dela v dodani vrednosti. To so delovno-intenzivne industrijske dejavnosti (tekstilna, lesna industrija ipd.) ter nekaj storitvenih (trgovina, varovanje ipd.).

    »Trenutna bruto minimalna mesečna plača znaša 790,73 evra kar pomeni 604 evre neto izplačila oz. še 12 evrov več, če posameznik koristi kake olajšave (npr. za otroke). Od najnižjih plač se plačujejo praktično samo prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (22,1 % od bruto plače ter še 16,1 % prispevka delodajalca na bruto plačo), medtem ko dohodnine skoraj ni.»

    Odg.: Stopnja obdavčitve minimalne plače je vezana na splošno in dodatno olajšavo. V primeru, da izločitev dodatkov poveča bruto plačo za 130 EUR, se bruto strošek dela poveča za 150 EUR, neto izplačilo za zaposlenega pa za 87 EUR. Prispevki in dohodnina na dodaten »zaslužen« EUR tako znašajo 42% stroškov dela.

    »Primerjalno z ostalimi državami je torej za socialno varnost v Sloveniji vseeno dokaj poskrbljeno (seveda daleč od idealnega), zaradi česar je tudi odstotek minimalne plače glede na povprečno pri nas najvišji.«

    Odg.: To je sicer res, vendar je potrebno upoštevati tudi poslabšano socialno varnosti tistih, ki zaradi minimalne plače sploh ne dobijo zaposlitve. Poleg tega je po oceni EK stopnja iniciative za prehod iz zavoda v delovno razmerje ena najnižjih v Evropi. To pomeni, da tudi tisti, ki izgubijo zaposlitev in so deležni nadomestila iz zavoda, niso deležni dovolj močne spodbude za iskanje službe.

    »Na tem blogu smo lahko prebirali zaključke kar nekaj analiz in razprav, v katerih so avtorji ocenjevali učinek dviga minimalne plače na gibanje zaposlenosti. Povzetek vseh bi lahko bil, da avtorji niso našli neke vzročne zveze, ki bi potrjevala tezo, da je dvig najnižje plače povzročil kake pretrese v gospodarstvu ali zniževanje števila zaposlenih. Analize temeljijo predvsem na izkušnjah v Veliki Britaniji in ZDA, medtem ko pri nas kakih tovrstnih raziskav ni bilo (vsaj niso poznane). Vzorec in časovne vrste so tudi prekratke, da bi lahko naredili kako relevantno oceno.«

    Odg: Žal prikaz ni povsem objektiven. V nadaljevanju nekaj študij in ključnih povzetkov:

    Minimum Wages and Employment (Manfred Keil, Donald Robertson, James Symons), junij 2001. Višja minimalna plača nadpovprečno dviga brezposelnost mladih, hkrati vpliva na nižjo celotno zaposlenost.

    Mininum wages and employment: A review of evidence from the new minimum wage research (David Neumark, William Wascher), oktober 2006. Avtorja pregledujeta 90 študij iz 15 zveznih držav v ZDA (1992-2006). 80 od 90 študij nakazuje manj zaposlovanja pri višjih minimalnih plačah. Upoštevaje 16 najbolj kredibilnih študij, jih 80% dokazuje, da je učinek na zaposlenost negativen. Pri študijah, kjer so bile v vzorcu upoštevane dejavnosti z manj izkušenimi delavci, je bil učinek na brezposelnost precej večji. Tiste redke študije, ki so pokazale, da dvig minimalne plače vpliva na višjo zaposlenost, so temeljile na kratkem obdobju analize podatkov ali za omejeno območje.

    The Combined Employment Effects of Minimum Wages and Labor Market Regulation: A Meta-Analysis (Bernhard Boockmann), junij 2010. Analiza 55-ih empiričnih študij o 15 državah. Vpliv minimalna plače je različen med državami in je odvisen od: razmerja do višine socialnega nadomestila, zaščite delavcev in kolektivnih pogajanj o plačah. Visoka socialna nadomestila pomenijo manj negativen učinek na zaposlenost v primeru višje minimalne plače (na dolgi rok). Visoka zaščita delavcev pomeni na drugi strani manjšo zaposlenost v primeru višje minimalne plače. Kolektivna pogajanja o plačah pomenijo večjo brezposelnost (na dolgi rok).

    Youth Unemployment in Advanced Economies in Europe: Searching for Solutions (Angana Banerji, Sergejs Saksonovs, Huidan Lin, Rodolphe Blavy), IMF, december 2014. Visoka brezposelnost mladih je posledica majhne razlike med minimalno in povprečno plačo in visoke obdavčitve plač.

    »Pri nas je do večjega popravka minimalne plače prišlo marca 2010 ko se je iz 597 evrov dvignila na 734 evrov ali za 23 %. Ta premik je seveda povzročil takojšnje povečanje števila zaposlenih z minimalno plačo, saj v poslabšanih gospodarskih pogojih podjetja niso bila sposobna, da bi korigirala tudi ostale plače spodnjega dela lestvice.«

    Odg.: Minimalna plača naj bi bila neke vrste socialni korektiv, ki bi preprečeval, da bi ljudje zapadli v revščino. Od 1. avgusta 2007 so konca 2014 je minimalna bruto plača porasla za 47 %, cene pa so se povečale za 14,5 %. Za dejavnosti, ki so bile vezane na domači trg in delovno-intenzivne izvozne dejavnosti je bila to kaplja čez rob. Za navedeno anomalijo plačujemo še danes v obliki manjšega števila delovnih mest, potencialno nižjimi pobranimi prispevki za socialno varnost, dodatnimi stroški v obliki spodbujanja aktivnega zaposlovanja ipd. Povečanje minimalne plače je tudi zarezalo v kreditno sposobnost srednjega razreda, saj dobra bančna praksa določa, da mora zaposlenemu po plačilu kredita ostati vsaj minimalna plača.

    »Vendar to zniževanje zaposlenosti vsekakor ne bi mogli neposredno povezati z dvigom minimalne plače. Razlogi za manjše število delovnih mest so predvsem v splošnih gospodarskih razmerah. Verjetno je v kaki družbi na odločitev o številu zaposlenih vplivala tudi višina minimalne plače, a statistično tega ne moremo potrditi niti ugotoviti. Lahko pa ocenimo, kakšne vplive bi imele predlagane spremembe v minimalni plači na trenutne gospodarske rezultate in na osnovi tega naredimo tudi kakšen zaključek o podjetniških odločitvah glede zaposlovanja.«

    Odg.: Se strinjamo. Splošne gospodarske razmere ter v kontekstu Slovenije tudi razmere v finančnem sistemu so tiste, ki odločilno vplivajo na število delovnih mest. Zaradi silovite diskrepance med povečanjem stroškov dela in cenami v Sloveniji smo vendarle mnenja, da se je ekonomika marsikaterega delovnega mesta na domačem trgu bistveno poslabšana (ter pri delovno-intenzivni proizvodnji, ki izvaža), kar se odraža v povečanem številu insolvenčnih postopkov. Nobeno podjetje ne uživa v znižanju števila zaposlenih. Nasprotno, pogosto se to dogaja prepozno, kar se odraža v stečajih, ko zaposlitev izgubijo vsi v družbi.

    »Ob tem je potrebno omeniti, da je letos prišlo do pomembnega premika pri številu zaposlenih z minimalno plačo. Polnih pet let od zadnjega dviga (od marca 2010 do novembra lani) je bilo v gospodarstvu ves čas okoli 40 tisoč zaposlenih na minimalni plači (dodano še 8 tisoč v javnem sektorju), zadnje mesece pa je njihovo število padlo na 28 tisoč. K temu zmanjšanju so nedvomno prispevale izboljšane gospodarske razmere in dobri rezultati družb, ki so omogočili tudi boljše nagrajevanje. Sprememba definicije minimalne plače bo verjetno število prejemnikov zopet povečala, toda tudi dvignila del najnižjih plač.«

    Odg.: To nedvomno dokazuje, da podjetja ne izkoriščajo svojih zaposlenih, temveč jih ob izboljšanju poslovanja ustrezno nagradijo. Glavno vprašanje je, ali dopuščamo, da je to prostovoljen ali obvezni institut kot v primeru minimalne plače. Zagovarjamo prostovoljnost, saj v primeru poslabšanja razmer na izvoznih trgih mednarodno slabše konkurenčna podjetja ohranijo določen nivo fleksibilnosti.

    »Povečanje najnižjih plač bi ob vseh teh predpostavkah pomenilo skupaj 32 milijonov evrov dodatnih stroškov za plače (možen razpon med 20 in 45 milijonov) za vseh več kot 60 tisoč gospodarskih družb v Sloveniji (od tega jih je sicer 23 tisoč brez zaposlenih). Ta znesek na primer predstavlja le 0,30 % vseh stroškov plač, 0,05 % vseh materialnih stroškov ali 0,04 % prihodkov gospodarstva Slovenije. Za pol promila povečani prihodki celotnega gospodarstva bi nadomestili odliv zaradi višjega nagrajevanja najslabše plačanih in podobno velja tudi za racionalizacijo pri materialnih stroških.»

    Odg.: Primerjava bi bila bolj smiselna, v kolikor bi upoštevali delež stroškov dela v dodani vrednosti. Prav tako predpostavka o povečanih prihodkih celotnega gospodarstva pomeni, da bi celotno povišanje plač zaposleni zapravili, kar ni realno pričakovati. Prav tako je pomembno, zakaj bi zaposleni ta denar zapravili, za doma proizvedeno ali uvoženo blago?

    »Zneskovno največji vpliv bo seveda pri podjetjih z veliko zaposlenimi in nizkimi povprečnimi plačami (npr. Mercator, Tuš), a znesek je glede na obseg prodaje praktično zanemarljiv in ne more vplivati na kake pomembnejše poslovne odločitve.«

    Odg.: Pri podjetjih je potrebno upoštevati tako razmerje med stroški dela in dodano vrednostjo kot tudi zadolženostjo teh subjektov, ki je visoka. Iniciativa za odpuščanje je pri teh podjetjih višja kot pri ostalih.

    »Navedeni izračuni, kljub sicer precejšnjim ocenam in uporabljenim predpostavkam, potrjujejo, da predlagane spremembe in dejanski ponovni dvig minimalne plače vsekakor ne ogrožajo delovnih mest, predvsem pa nimajo pomembnejšega vpliva na rezultate poslovanja gospodarskih družb. Ti so bistveno bolj odvisni od vseh drugih pogojev poslovanja, predvsem od tržnih razmer v svetu ter domače ekonomske politike (spodbujanja ali zaviranja gospodarske aktivnosti).«

    Odg.: To je sicer res, vendar manevrskega prostora pri upravljanju zunanjih okoliščin ni. Smo člani enotnega valutnega razmerja ter kot majhna država ne moremo diktirati pogojev tuje ekonomske politike. V tujini smo se od obdobja krize do danes precej zadolžili, ter tako kot država za obresti namenjamo petkrat več kot pred 7 leti, več kot 1 mrd EUR na leto. Tako tudi država nima več toliko manevrskega prostora za vodenje fiskalno ekspanzivne politike, ki bi povečala domačo aktivnost. Vendar za kratek čas. Za ohranitev mednarodne konkurenčnosti nam tako pri določenih delovno-intenzivnih dejavnosti preostane zgolj delo na stroških.

    Bojan Ivanc, CFA, CAIA
    vodja analitske skupine SKEP GZS

  2. Vsekakor me veseli, da so si na GZS vzeli čas in ocenili navedbe v članku. Iz navedb se da razbrati, da se na precejšnjih točkah ujemamo, seveda pa so tudi različni pogledi in ocene, katere bi želel še malo pokomentirati.

    Verjamem, da tudi na GZS delajo razne ocene o vplivih minimalne plače, a v medijih ni bilo zaslediti nekih konkretnih izračunov, zakaj bi sprememba definicije minimalne plače ogrozila toliko in toliko delovnih mest. V svojih izračunih sem ugotavljal, da je sprememba stroškov zaradi potencialnega dviga minimalne plače izredno majhna, naj jo primerjamo s prihodki, stroški dela ali tudi dodano vrednostjo, ki jo za izračune uporablja GZS. Konkretni izračun pokaže, da vsa podjetja, kjer bi bilo to povečanje stroškov več kot 2 % njihove ustvarjene dodane vrednosti (kar še vedno ni posebej problematično), zaposluje 8 tisoč ljudi. Pri vseh ostalih je razmerje do dodane vrednosti še precej nižje, kar nakazuje, da sprememba skoraj nikjer ne more biti razlog zmanjševanja delovnih mest. Seveda je večji učinek pri panogah z višjim deležem stroškov dela in nizkimi plačami, a po izračunih vseeno ne tako ključen, da bi zaradi tega podjetja spreminjala strategijo in to je bil glavni poudarek mojega teksta. In tudi ta odgovor GZS ne ponuja konkretnih argumentov, katera podjetja in zakaj bi jih ta sprememba ogrozila. Oz. katera podjetja so morala za dviga minimalne plače zapreti vrata in odpustiti zaposlene.

    Verjetno je ena najbolj obremenjenih panog področje varovanja, a tam se postavlja vprašanje tržne cene storitve varovanja in tekmovanja teh družb za pridobitev poslov. Sprememba jih bo vsekakor nekaj prizadela, a zopet ne pretirano (vsaj nihče ni prišel z drugačnimi izračuni) in najbrž bodo morali del te obremenitve prenesti v končno ceno.

    Glede obdavčitve dodatne plače iz naslova povečanja dodatkov, je skupna obdavčitev celo 43,6 % (ne 42 % kot navaja GZS), od česar 32,9 % za prispevke in 10,7 % za dohodnino. Kot že zapisano v tekstu, bi dohodnino (16 evrov v konkretnem primeru) lahko umaknili z manjšim dvigom splošne olajšave za najnižje plače, čeprav jo na primer zaposleni z otroci sploh ne plačujejo. Pri prispevkih za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje pa bi se vseeno morali zavedati, da tudi s takšnim vplačilom ne pokrijemo ugodnosti in pravic, ki jih zaposleni pridobijo pri Zavodu za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Zaposleni z minimalno plačo prispeva za zdravstveno zavarovanje skupaj 102 evra mesečno, povprečni stroški zdravstvenega varstva pa so okoli 200 evrov – koga potem obremeniti dodatno? najvišje plače (kjer sicer vemo za predlog GZS)?

    V odgovoru je zanimiva navedba, da: »predpostavka o povečanih prihodkih celotnega gospodarstva pomeni, da bi celotno povišanje plač zaposleni zapravili, kar ni realno pričakovati«. Primerjava v tekstu je bila samo v tem, da bodo povečani stroški dela zaradi spremembe minimalne plače mogoče predstavljali 0,04 % (pol tisočinke!) vseh prihodkov in da ta drobna sprememba ne more ogrožati rezultatov gospodarstva kot celote, niti bolj obremenjenih podjetij. Letošnji prihodki gospodarstva se bodo verjetno povečali za kakih 4 do 5 odstotkov (100-krat več) in nikjer ni bilo govora o tem, da bodo zaposleni to zapravili.

    Pri tem naj ponovno poudarim, da je bil namen mojega članka samo v predstavitvi izračuna, da pač to povišanje ne bo ogrozilo podjetij in da bi glede na učinke težko trdili, da obstajajo podjetja, ki bodo zaradi tega prisiljeni v večji meri odpuščati zaposlene. V odgovoru pa se GZS dotika samega instituta minimalne plače precej širše in glede mednarodnih primerjav, je nekaj odgovoril že g. Damijan. Dodal bi samo, da institut minimalne plače uvedli v ZDA (v trdnjavi ekonomskega liberalizma) že na začetku prejšnjega stoletja in da to po mojem mnenju ta ne more biti prostovoljna odločitev delodajalca (kot se da razumeti stališče GZS: »…Zagovarjamo prostovoljnost…«). Tudi navedbe, da naj bi minimalna plača na nivoju 790 evrov (»anomalija« kot pravijo v GZS) povzročila zmanjšanje delovnih mest tudi v tem odgovoru niso konkretizirane in ostajajo na nivoju pavšalnih ocen. Argument, da se zaradi tako visoke minimalne plače srednji razred ne more zadolževati (ostati mu mora najmanj minimalna plača), pa verjetno niti ne potrebuje komentarja.

%d bloggers like this: