DARS in Marija pomagaj

Stanko Štrajn*

Onega dne sem se dobre volje, trezen, a nekoliko raztresen s svojim avtom vozil po prelepi domovini in užival v opazovanju njenih naravnih lepot. Na vsem lepem, se mi je zazdelo, da ob kapelici ob cesti stoji prelepa svetlolaska in mi vabljivo maha naj se ustavim. Spreletelo me je, da imam videnje naše gospe, Marije matere božje, ki v ljudski zavesti Slovencev pomaga vsem ubogim in pomoči potrebnim. Toda, ni bilo videnje. Ob kapelici v vsej svetlosti ni stala sveta mati, temveč čedna policajka. Mahala mi je, ker je izmerila, da vozim prehitro in me je ustavila, da bi mi za proračun Slovenije pobrala kakšnih 10% moje pokojnine. Lepa policajka mi je predočila radarsko meritev, ki je pokazala, da sem namesto dovoljenih 50 km na uro drvel s hitrostjo 58 km na uro. Pod vtisom svoje zmote o tem kaj gledam, sem vzkliknil : »Marija pomagaj« in upal, da bo Marija pomagala in policajki vdahnila usmiljenje in da mi bo greh odpuščen. Toda Marija se me ni usmilila, še manj policajka in znaten del moje pokojnine sem prispeval za ublažitev stiske javnih financ, oziroma, proračun si je od izplačane pokojnine vzel kar lep znesek nazaj.

Ja, pogosto smo sami krivi za svoje zmote in vidimo nekaj, česar ni, namesto da bi videli tisto kar je. Tako nas pač varajo naša čutila. Še pogosteje nas vara naša pamet in smo prepričani, da je res nekaj, kar je pravzaprav laž. Vendar zmote in lažne predstave največkrat niso posledica varljivosti naših čutil, ali omejenosti naše pameti. Največkrat smo zavedeni in prevarani, ker nas hudič preko institucij javnega in zasebnega prava namerno vara. Sebe ne prištevam med blazneže, saj se trudim preverjati in spoznavati kaj je dobro in prav in kaj je slabo in nasprotuje pravu in pravici. Prepričan sem, da mnogih stvari, podatkov in informacij ne poznam in živim v zmotah, za katere nisem nič kriv. Gotovo marsikaj o DUTB ne vem in mi je prikrito, kakor tudi ne poznam vseh okoliščin Volkswagnovega goljufanja kupcev njegovih avtomobilov. Vendar pa imam srečo kakšno stvar tudi poznati in o njej kljub pomanjkljivostim informacij javnega značaja vidim kaj je res, tako, da imam možnost pretehtati, kako me hudič vara. Drznem si trditi, da kot član prve uprave DARS-a, ki je uspela uresničiti program tedanje vlade in je realizirala program izgradnje slovenskih avtocest, kot ga je zastavil tedanji minister za promet Igor Umek, vem o DARSU dovolj, da lahko razkrivam demagoško informiranje javnosti, ki ga širijo pristojni organi izvršne oblasti in DARS.

Predsednik vlade Miro Cerar in predsednik uprave DARSA Matjaž Knez nista zamudila priložnosti, da ob priliki začetka del na 13 kilometrskem odseku AC Draženci-MMP Gruškovje ne bi v oddaji Odmevi na prvem programu RTV Slovenija dne 9. 10. 2015 hvalila, kako Slovenija uspešno gradi svojo infrastrukturo. Predsednik uprave DARSA g. mag. Matjaž Knez je na vprašanja pronicljivega voditelja Odmevov g. Bobovnika v razgovoru pojasnil, kako sedanja uprava DARS ne ponavlja starih napak in kako se investicije ne dražijo. Med vrsticami je torej predsednik uprave DARS javnosti povedal, da so prejšnje uprave razmetavale javni denar, obratno pa sedanja uprava skrbno in gospodarno opravlja svoje poslanstvo. Slovenci si torej lahko končno oddahnemo in se veselimo srečne prihodnosti, ki je bomo deležni spričo odgovornega in poštenega dela naše oblasti in uprave DARS.

Preverimo optimistične izjave predsednika vlade in predsednika uprave DARS in si oglejmo, kako DARS v praksi ravna in kako gospodari in kako izpolnjuje mandat, ki ga ima po zakonu o DARS.

Če razdelimo predvidenih 230 milijonov, kolikor bo stal odsek AC Draženci – MMP Gruškovje, z njegovo dolžino 13 km, vidimo, da bo kilometer tega odseka stal 17,7 milijonov EUR. Toda če bodo nastopila kakšna dodatna dela ali kakšni dodatni zapleti, bo kilometer hitro zlezel na recimo vrednost 20 mio EUR. Iz natančne analize stroškov gradnje slovenskih avtocest, ki jo je z natančnimi podatki o dokončanih odsekih avtocest in ne na podlagi investicijskih ocen pripravil v svoji študiji DDC d.o.o. (sedaj DRI d.o.o. ), je razvidno, da bo odsek Draženci – MMP Gruškovje, ki ni posebej zahteven, po kilometru nekako dvakrat dražji od povprečne cene kilometra avtocest v Sloveniji in da bo tri do štirikrat dražji od najcenejših odsekov in da bo stal nekako toliko kot kilometer najzahtevnejših odsekov preko Trojan, ali obvoznica okrog Ljubljane. Prikazovanja, kako je sedaj vse v redu in blatenja vsega, kar je DARS delal v preteklosti, ni mogoče razumeti drugače, kot namerno varanje slovenske javnosti, ki pod vtisom tovrstne propagande hitro pozabi, da je DARS v dobrih starih časih prve Demosove in nato Drnovškove vlade v enem letu zgradil več avtocest, kot so jih zgradile kasnejše uprave (od uprave Rajka Siročiča, prek uprave Valterja Nemca, uprave Mateje Duhovnik in sedaj Matjaža Kneza) v več kot desetih letih svojega dela.

Dejstvo je, da sta strogo Računsko sodišče in tako imenovana Kosova komisija, kljub svojim prizadevanjem izreči DARS-u negativno mnenje, vse do leta 2006 bili prisiljena priznati, da pri izgradnji preko 300 km avtocest nista odkrili omembe vrednih nepravilnosti ali negospodarnosti. Obratno, pa je Računsko sodišče po letu 2006 izreklo najmanj dve izjemno obtožujoči in obremenjujoči negativni mnenji, pri čemer je v tem času DARS zgradil manj kot 100 km avtocest.

Državna revizijska komisija je v času do leta 2006 razveljavila DARS-u le nekaj razpisov javnih naročil, v času po letu 2006 pa je komaj kakšen razpis zaključen brez razveljavitev in zapletov, ki podaljšujejo roke gradnje v nedogled. Sedaj smo priče že tretjemu razpisu za izvedbo elektronskega cestninjenja tovornjakov, vrednega skupaj z desetletnim vzdrževanjem približno 250 mio EUR. Tovornjaki (domači in tuji) še vedno veselo vozijo po avtocestah in se množično izogibajo plačevanju cestnine, ker imajo premeteni šoferji natančno razdelano, kje in kako je treba voziti, da se v odprtem cestninskem režimu izognejo plačilu cestnine. Na letnem nivoju se verjetno tako izgublja več deset milijonov EUR, slišal pa sem tudi že podatek, da je država zaradi neurejenega sistema cestninjenja tovornjakov pustila na cesti že kar milijardo EUR.

Ko je DARS nekoč uvedel uspešen ABC sistem cestninjenja za osebna vozila na podlagi razvoja, ki ga je financiral DARS in izvedel TRAFIC DIZAJN, je bil deležen hudih kritik in očitkov javnosti, češ, kako razsipno ravna, čeprav je dosegel visok odstotek pobrane cestnine in kljub visokim zaslužkom TRAFIC DIZAJNA za razvoj sistema porabil mnogo manj sredstev, kot ga bo plačal Italijanom ali Avstrijcem za nakup sistema, ki ga DARS trenutno razpisuje. Zakaj bodo uspešni ponudniki Italijani ali Avstrijci? Preprosto zato, ker so razpisni pogoji napisani tako, da slovenski ponudniki samostojno ne morejo konkurirati in s svojimi ponudbami ne morejo uspeti. Kdor ne verjame, naj na DARSOVIH spletnih straneh sam prebere razpisne pogoje in to trditev preveri. Razlika je očitna. Sedaj bo odtekel denar v tujino, prej pa je ostal v Sloveniji, pa še nekaj slovenskih računalniških strokovnjakov je v praksi lahko delalo, pridobilo reference in izkušnje in razvilo znanja na podlagi lastnega razvoja in slovenske pameti, kar vse bo po sedanjem modelu povsem nemogoče.

DARS se v vsem času od svoje ustanovitve tudi pravda in brani ali uveljavlja pravno varstvo svojih interesov na sodišču. Od svoje ustanovitve konec leta 1993 pa do konca 1998 DARS ni izgubil nobene pravde, zastopala pa sta ga član uprave, direktor za pravno področje (jaz) in pomočnica Majda Peterlin. V tem času je prva uprava DARS zgradila uspešen model projektnega vodenja največje slovenske investicije od osamosvojitve Slovenije do sedaj in tudi začela in dokončala pretežni del slovenskih avtocest. Pravd je bilo malo, ker je v začetnem obdobju uprava DARS korektno odločala in odgovorno vodila investicijo.

Po letu 2005 je uprava DARS v različnih sestavah vedno manj odločala in vedno bolj prepuščala odločitve v spornih vprašanjih sodiščem, v posledici česar so pravdni stroški bliskovito naraščali in dosegli vrh v letih 2014, ko je DARS za pravde porabil 456.294,84 EUR za stroške svojih odvetnikov, 177.722,27 EUR je plačal za sodne takse in še 76.735,80 EUR je povrnil stroškov nasprotnim strankam. Skupaj je torej za pravdanje porabil približno 700 tisoč EUR. To seveda še zdaleč ni končno in realno stanje, saj je v teku še več pravd iz preteklega leta z zelo visokimi zahtevki, ki bodo stroške pravdanja gotovo še močno dvignili. Zlasti, ker moramo upoštevati, da DARS v zadnjem času večino pravd izgubi, čeprav ga zastopajo znani slovenski odvetniki. Trenutno samo stečajni upravitelj SCT toži DARS za skoraj 10 mio EUR glavnice, kar bi moral DARS plačati v stečajno maso SCT po priznanih in potrjenih situacijah za opravljeno, a še ne plačano delo. Teh zneskov DARS ne plača, ker se izgovarja, da ne ve, ali naj plača SCT v stečajno maso, ali naj plača podizvajalcem SCT, ki prav tako tožijo DARS, ker jim SCT ni plačal opravljenega dela. Nekateri podizvajalci uveljavljajo svoje zahtevke zoper DARS, ker DARS ni pravočasno vnovčil garancij za dobro izpolnitev pogodbenih obveznosti proti NLB in NKBM. Sodišče je v dveh primerih enkrat na prvi, drugič pa tudi že na drugi stopnji zahtevku podizvajalca zaradi izogibanja vnočitve garancij že ugodilo. Tako bo DARS zaradi svojega ignoriranja prava plačal določene zneske dvakrat. Enkrat v stečajno maso, drugič pa podizvajalcem, pri čemer ne bo mogel plačil povrniti z vnočenjem garancij, ki so že potekle.

Dejstva o pravdanju DARSA nam vsiljujejo ugotovitev obstoja jasnega obratnega sorazmerja. Več in bolje kot DARS dela, manj je pravdnih stroškov in obratno, kadar dela manj in slabše, so pravdni stroški mnogo večji. Slabši kot so rezultati dela, bolj je DARS pohvaljen s strani izvršne oblasti, ki hvali svojega konja, kot ga hvali cigan v znani pesmi Jovana Jovanoviča Zmaja, da ne veš, ali je to konj, ali ptica lastovica.

Slovenija je leta 1993 z ustanovitvijo DARS zagnala izgradnjo avtocest. Tedaj je bila to rešitev za slovensko gradbeno operativo, ki si je opomogla po krizi, ki je bila posledica razpada Jugoslavije. Ne le gradbeništvo in industrija gradbenega materiala, celotno slovensko gospodarstvo je v času zagona gradenj avtocest dosegalo rezultate, imenovane zgodba o uspehu. Toda namesto, da bi se gradbena podjetja (SCT, Primorje, Kraški zidar, Vegrad) okrepila in usposobila za mednarodno konkurenco, so povsem po nepotrebnem v stečajih propadla. Banke in slovenske vlade niso ukrepale, ko bi morale in mogle preprečiti izčrpavanje slovenskih gradbenih podjetij, v katerem so rezultati avtocestnega programa odtekli verjetno na skrite račune v davčnih oazah.

SCT je v času uvedbe prisilne poravnave imel sklenjenih za prek 400 mio EUR pogodb v izvajanju. Namesto, da bi NLB prevzela s konverzijo terjatev večinsko lastništvo, postavila sanacijsko upravo in skozi projektno financiranje poskrbela za nadaljevanje in dokončanje velikih naročil z doseženimi dobrimi cenami, je raje plačala na primer garancije za dobro izpolnitev pogodbenih del za obvoznico Sarajevo in za Most čez Savo v Beogradu skupaj z naročilom izgradnje pristopnih cest na most v skupni vsoti 18 mio EUR v Bosno in Srbijo. Tako Srbija kot Bosna in Hercegovina sta bili v skladu s FIDIC pogoji voljni dovoliti nadaljevanje in dokončanje del, kljub uvedeni prisilni poravnavi, vendar je NLB odklonila finančno spremljavo teh projektov, ki bi v primeru nadaljevanja del ob skrbnem upravljanju prinesla glede na pogojene cene lep dobiček.

Tu se absurdi žal še ne končajo. Posle v Sarajevu in Beogradu je za SCT prevzelo Primorje, ki je SCT-ju sledilo z zamikom 10 mesecev v stečaj, in NLB in NKBM sta ponovno plačali garancije v Bosno in Srbijo. Samo znesek plačanih garancij bi zadostoval za rešitev vsaj Primorja, če že ne tudi za rešitev SCT. Tako bi sedaj imeli še vedno sposobno gradbeništvo, mnogo manjšo brezposelnost in mnogo manjši javni dolg. Seveda, če bi vodenje in upravljanje resnih podjetij in bank zaupali korektnim in odgovornim upravam.

Gotovo je težko najti sposobne, delovne, zagnane in poštene uprave, kot je tudi težko najti sposobne ministre naštetih lastnosti. Toda kapitalistična civilizacija in država sta izumila mehanizem, ki zagotavlja preprečevanje zlorab in je znan kot spoštovanje veljavnih predpisov, dosledno izvajanje pristojnosti in delovanje kontrolnih mehanizmov. Prav tu si je Slovenija kot država in njena civilna družba dovolila največjo možno napako, ker se nikakor ne streznimo in ne začnemo ravnati tako, kot je dobro in prav, ampak raje ignoriramo osnovna načela dobre vere in poštenja.

Pri imenovanju novega nadzornega sveta DARS, to je organa, ki mora nadzirati ravnanje uprave, je SDH (gotovo po diktatu in soglasju vlade in resornega ministra) imenoval člane iz kvote vladajoče politike, ne pa ljudi, ki bi o DARS-u kaj vedeli in bi imeli potrebo z osebnim angažmajem v javnem interesu varovati premoženjske interese Slovenije in njenih državljanov. Ne predstavljam si, ob vsem spoštovanju, da bo novi predsednik nadzornega sveta DARS, ki je hkrati predsednik GZS, ob vseh njegovih zadolžitvah imel voljo, čas in energijo poglobljeno nadzorovati odločanje v DARS. Tudi za njegovega podpredsednika, uglednega profesorja civilnega prava, ne morem verjeti, da bo poleg obveznosti na pravni fakulteti in poleg raziskovalne dejavnosti, ki jo opravlja, zmogel poglobljeno pregledati vse pravdne spise in preveriti odločanje uprave, ki na pravdnem področju povzroča enormno oškodovanje javnih sredstev, s katerimi DARS upravlja.

Ne. Veliko bolj verjetno je, da bo nov nadzorni svet, enako kot dosedanji nadzorni sveti, mirno pobiral sejnine in pri tem skrbno pazil, da si ne bi nakopal odgovornega dela, ali pa kakšnih hudih zamer. Vladi je očitno po volji, da se v DARS-u izvaja nadzor po uglednih in avtoritativnih ljudeh zgolj navidezno. Ustvarja se zgolj vtis nadzora, ki pa v resnici ne deluje. Če bi temu ne bilo tako, bi Vlada prek SDH imenovala v nadzorni svet vsaj koga od ljudi, ki o DARS-u veliko vedo, ki so s svojim delom v preteklosti dokazali, kako se mora delati, da se dosežejo uspehi, da se ne dela škoda in da ima korist javni interes in ne zasebni žepi.

Z veliko mero gotovosti lahko domnevamo, da je DARS Slovenija v malem, da se tudi v Sloveniji na veliko dogajajo vodenje, odločanje, upravljanje na podoben način kot v DARS-u. Zato ni nenavadno, če vrli Slovenci zaupajo le še v božjo pomoč in naslavljajo na Marijo prošnje za pomoč. Toda Marija nam ne pomaga, saj imamo le privid in se motimo, ko mislimo, da imamo opravka z milostno materjo božjo. Toda če je mene policajka pripravila voziti po pravilih, saj je moja pokojnina premajhna, da bi je lahko vračal v proračun, kdo pa bo prisilil državo in DARS in vse, ki odločajo v bankah, našo vlado in poslance, naše politične stranke, naše nadzornike, pravosodje in policijo, da bodo začeli spoštovati pravila, da bodo cenjeni in nagrajeni korektni in pošteni ljudje in bodo preganjani vsi, ki s svojo malomarnostjo ali zlonamernostjo povzročajo škodo in nas pehajo v revščino?

_______

  • Stanko Štrajn je nekdanji član prve uprave DARS
%d bloggers like this: