Republikanci pred težko rešljivo zagonetko:Kako se znebiti lastnega otroka, otroka po svoji podobi? Kako utišati otroka, ki ponavlja kletvice staršev in jih še verbalno brutalno nadgraduje? Kako se znebiti produkta dolgih desetletij lastne skrbno negovane polaristične, destruktivne, ksenofobične politike? Težko, kajti to bi pomenilo priznati, da je vsa republikanska ideologija in dnevna politka zadnjih desetletij gnila v svojih temeljih.

Nadaljujte z branjem→

Prej sem sestavljal pohištvo za našega malčka in vmes poslušal Balaševića. In ta pesem mi je, spet, kot vedno, ostala v ušesih in še kar odzvanja v glavi. Huh, čudovita in zame kultna pesem iz nekih drugih, manj radostnih časov. In dober letnik koncerta … 1989.

Odgovor na to vprašanje, se bojim, je bolj odvisen od tega, kakšne barve očala imate, kot pa od tega, kaj naj bi se v resnici zgodilo po potencialnem izstopu V. Britanije iz EU (Brexit). Torej odvisno od tega ali ste evrofil ali evroskeptik. In tukaj vam tudi ekonomija ne more dati definitivnega odgovora, kajti tudi tukaj je vse odvisno od izbranih predpostavk.

Lani so kolegi iz London School of Economics, Ottaviano, Pessoa, Sampson & Van Reenen (2014), naredili eno takšno modelsko simulacijo učinkov Brexita na “blaginjo” Britanije in nato eno skrajšano varianto objavili na blogu LSE. Tako v optimističnem kot v pesimističnem scenariju so ugotovili, da bi bila Britanija z izstopom na slabšem. V optimističnem primeru bi se britanska agregatna blaginja zmanjšala za dober odstotek, v pesimističnem scenariju pa za 3%. Te izračune je nato pograbila večina medijev in razglasila, da se Britaniji izstop ne splača.

Toda hudič je v podrobnostih teh izračunov, torej v predpostavkah oziroma njihovi realističnosti. Kjer pa se stvari močno “odprejo za interpretacije”. *

Nadaljujte z branjem→

Scott Summner ima dober point o tem, kako so ekonomisti samoprepričani, da je samo njihov pogled na svet pravilen oziroma smiseln in ki poskušajo na vse stvari gledati iz vidika maksimizacije neke omejene funkcije koristnosti. In če se neka dejanja sistematično ne ujemajo s predpostavljeno funkcijo koristnosti (denimo kupovanje daril ob Božiču ali igranje lota, čeprav se to “ne splača” oziroma je “neracionalno”), gledajo na to kot anomalijo, kot odklon od pravilnega, modelskega racionalnega načina obnašanja, kot so si ga zamislili.

Ne pade jim na misel, da je njihov predpostavljeni, modelski vzorec obnašanja morda napačen. Uf, to pa ne, saj se potem funkcije koristnosti ne bi dalo zapisati v lepi matematični obliki!

One thing that bugs me is economists who seem to think that their way of looking at life is the right way. Indeed the only sensible way.

1. Economists who complain that Christmas presents are inefficient.

Do they ever consider the fact that people might get utility from the thought that others are thinking about them? You don’t have to think about someone else to give them money, whereas you do have to try to think about their preferences if you give them a gift.

Nadaljujte z branjem→

Donald Trump’s call to bar Muslims from the United States provoked the following exchange with two young friends of mine: “If the choice was between Muslim immigration and preserving liberal moral values,” I asked, “which would you choose?” They both denied the question’s premise. The immigrants themselves, they suggested, might have reactionary moral codes, but their children, growing up in today’s Britain, America, or Continental Europe, would be quite different. But is that true?

My question focused not on Islamist terrorism – the ostensible ground of Trump’s outburst – but on the threat posed by large-scale Muslim immigration to the code of morals that my young friends, like most educated Europeans, now accept without question. Terrorism aside, wouldn’t they worry if Islam came to have a growing influence on British law and politics?

Nadaljujte z branjem→

.

Vsem bralcem želim lep božični večer, prijetne praznike ter da bi nam vsem bilo naslednje leto še bolj naklonjeno, kot je bilo letošnje. Kaže, da bo res.

Nova študija Kumar, Afrouzi, Coibion & Gorodnichenko (2015) za Novo Zelandijo, ki je kot prva na svetu pred 25 leti uvedla ciljanje inflacije s postavitvijo 2% inflacijskega cilja, kaže, da ciljanje inflacije ne “zasidra inflacijskih pričakovanj”. Študija na podlagi anket kaže, da se menedžerjem ne sanja, kakšne inflacijske cilje imajo centralni bankirji, niti kakšna je tekoča raven inflacije. Njihove napovedi bodoče inflacije so ekstremno razpršene in volatilne tako na kratek kot dolgi rok, kar izraža njihovo precejšnjo negotovost. Podobne so ugotovitve tudi za ameriške menedžerje in gospodinjstva (Binder, 2015). Kaj pa zdaj?

Nadaljujte z branjem→

Odlično in obvezno branje, za vernike in nevernike ZDA kot garanterja svetovnega miru, oziroma bolje rečeno, nestabilnosti. Raziskovalni novinar in Pulitzerjev nagrajenec Seymour M. Hersh v London Review of Books piše o veliki napaki ameriške zunanje politike v Siriji, ko je poskušala za vsako ceno zrušiti Asadov režim ter o notranjem uporu v vojski (Pentagonu), ki je vlado opozorila na nevarnosti rušenja Asada in vzpona islamističnega fundamentalizma. Vlada ni poslušala vojaških obveševalcev in vojaškega vrha, kar je omogočilo vzpon ISIS, toda na drugi strani je ameriška vojska s širjenjem obveščevalnih informacij zaveznikom na način, da so prišle tudi do sirske vojske oziroma Asada, omogočila, da se je Asad obdržal na oblasti in da ISIS ni mogel popolnoma zavzeti Sirije.

To je zgodba o dejanski, umazani realpolitiki ZDA, ki v zasledovanju nekih višjih interesov peščice ljudi destabilizira države in kontinente in na koncu tudi ves svet.

Nadaljujte z branjem→

Nujno poslušanje!