Bine Kordež

V zadnjem obdobju je aktualna oblast tako zadolžila državo, da dolga ne bodo uspeli odplačati niti naši vnuki…”. Takšen komentar običajno slišite v zvezi s porastom našega javnega dolga – a tokrat je mišljena Japonska. Država, kjer je javni dolg (glede na BDP) nekajkrat višji od slovenskega. Seveda gre za “eksotično”, oddaljeno državo, ki se naše stvarnosti prav veliko ne dotika. Vseeno pa so nekatere primerjave zelo zanimive in poučne. Primerjave, ki pokažejo, da naše razmere niso tako problematične, kot se običajno prikazuje. V tekstu razumljivo lahko izpostavim samo nekaj osnovnih podatkov ter vidikov, a za prvo oceno zadošča. Tematika predvsem njihovega javnega dolga je precej kompleksna, tudi v strokovni javnosti so prisotne zelo različne ocene, zato je nek takšen prikaz pač omejen.

Nadaljujte z branjem→

• Can Investigative Journalism Overcome the Rational Ignorance? – ProMarket
• What’s Wrong with the Price-Specie-Flow Mechanism? Part I – Uneasy Money
• A New Deal for the 21st Century – Yanis Varoufakis
• Capital inflows: The good, the bad, and the bubbly – VoxEU
• Economics of the populist backlash – Dani Rodrik
• Kansas or California? – Laura Tyson and Lenny Mendonca
• Austerity Confusion, or why the Tories are trapped by austerity – Simon Wren-Lewis
• Who fears losing their job to AI and robots: Japanese survey data – VoxEU
• Foreign banks and the international transmission of monetary policy – VoxEU
• Never mind the flatness of the observed Phillips Curve – Nick Rowe
• Was Neoliberal Overreach Inevitable? – Simon Wren-Lewis
• Sibling spillovers – VoxEU

Tak naslov je včeraj sicer uporabila že Simona Toplak v Financah, vendar je na mestu. Vladajoča koalicija je včeraj v Državnem zboru na predlog matičnega odbora DZ za infrastrukturo, okolje in prostor s 50 glasovi za in 18 proti izglasovala, da bodo državljani Slovenije o zakonu o drugem tiru na referendumu glasovali 24. septembra in ne na isti dan kot naj bi potekale predsedniške volitve. S tem naj bi vladajoča koalicija davkoplačevalcem povzročila za okrog 2.5 mio evrov nepotrebnih dodatnih stroškov.

Zakaj se vladajoči koaliciji tako mudi? Seveda izključno z namenom, da referendum o zakonu o drugem tiru ne bi dosegel potrebnega kvoruma udeležbe, ki bi sicer s hkratno izvedbo s predsedniškimi volitvami gotovo bil dosežen. Vlada se torej boji tega, kaj si volilci mislijo o njenih konkretnih predlogih in se njihovemu stališču poskuša izogniti z vsemi možnimi političnimi triki, ki davkoplačevalcem zgolj še dodatno povečujejo stroške.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman ne najde drugega odgovora, kot to, da takšni pač so. Ukinili bi vse programe za socialno potrebne skupine, najšibkejšim bi vzeli dosegljivo zdravstveno zavarovanje, tistim v sredini pa bi ga podražili…, da bi – hja, kaj pa drugega – premožnim lahko znižali davke. Vse skupaj pa zapakirali v dve ideološki floskuli. Prvič, da so socialni programi namenjeni tistim, ki nočejo delati. In drugič, da je edina sveta stvar možnost izbire – pa čeprav med dragim, zelo dragim in nedosegljivim.

No, zakaj so konzervativci – torej tisti, ki so ob nedeljah v prvih vrstah pri cerkvenih mašah – tako kruti do šibkejših? Zakaj ravnajo drugače, kot je učil njihov Bog v človeški podobi, Jezus Kristus, in kot slišijo sleherno nedeljo pri maši? … Pojma nimam.

Nadaljujte z branjem→

Odlična recenzija Diane Coyle nove knjige “Beating the Odds: Jump-Starting Developing Countries” (Justin Yifu Lin & Célestin Monga) o tem, kako dobri so recepti mainstream ekonomije za razvojni preboj manj razvitih držav. Kratek povzetek: ti recepti so povsem nekoristni, ker poskušajo propagirati en vidik ekonomskih politik, ne upoštevajo pa vseh okoliščin (od infrastrukturnih, zgodovinskih, kulturnih do institucionalnih) ki so v posamezni vzorčni državi vodile h gospodarskemu čudežu, vendar pa v drugih niso izpolnjeni ali ne delujejo na enak način. Sledenje posameznim receptom je zato povsem “brez veze”, vsaka država mora najti svoj lasten recept in utemeljiti razvoj na specifičnih lastnih pogojih in lastnih primerjalnih prednostih. In to običajno pomeni protekcionizem, zaprtost za tuj finančni kapital, industrijske politike in vlaganja v človeške vire ter pripravljenost na dolgo in postopno strukturno transformacijo. Kar je v nasprotju s sodobnimi mainstream ekonomskimi nauki in kar je že pred 20 leti zelo jasno pokazal Dani Rodrik.

The book points out that mainstream thinking is both impractical and factually wrong. Impractical because, given the emphasis on institutions now, the advice is often: “Be more like Denmark.” Sure, that would be marvellous. Incorrect, because the examples we have of countries reaching escape velocity for the most part did not have the fine, transparent and effective institutions or high-quality infrastructure now usually recommended as preconditions.

Nadaljujte z branjem→

• Understanding Republican Cruelty – Paul Krugman
• Why libertarians should read Marx – Chris Dillow
• The Rise of the Thought Leader – David Sessions
• After Grenfell Tower Fire, U.K. Asks: Has Deregulation Gone Too Far? – NY Times
• An empirical turn in economics research – AEA Research highlights
• Thoughts on Improving Academic Journals – Douglas Campbell
• Economists and the Euro: for the record – Simon Wren-Lewis
• China’s WTO entry benefits US consumers – Amiti et al, VoxEU
• Spillovers of Fiscal Consolidations in the Euro Area – Unassuming Economist
• The hype, reality, and causes of the global trade slowdown – VoxEU
• Macro Model Comparison Research Takes Off – John Taylor
• The Future of Countercyclical Regulation – The Regulatory Review

Ena izmed stalnic v ekonomski vedi je, da stroji postopno nadomeščajo delovna mesta. Ključna teorija že nekaj desetletij, ki pojasnjuje tak »pristranski tehnični napredek«, ki »varčuej z delom«, pravi, da bodo delovna mesta nižjih kvalifikacij, ki jih je možno rutinizirati, v velji meri nadomeščena s stroji. Če vsa delovna mesta razvrstite glede na naraščajočo stopnjo zahtevnosti oziroma potebnih veščin (kvalifikacije) in to narišete v graf na horizontalni osi, na vertikalno os pa zabeležite spremembo deleža v skupni zaposlitvi v nekem obdobju, bi morali dobiti takšno lepo naraščajočo krivuljo. Najmanj zahtevna delovna mesta bi morala biti najprej nadomeščena s stroji, najbolj zahtevnim (raziskovalnim, kreativnim, razvojnim, vodstvenim) pa se je tega, da jih bodo nadomestili stroji najmanj treba bati.

No, takšna je teorija. Potem pa so trije ameriški ekonomisti (Autor, Katz & Kearney) leta 2006 pri analizi ameriških podatkov o dinamiki trga dela nenadoma odkrili, da ne gre za linearno naraščajočo dinamiko, pač pa za dinamiko trga dela v obliki črke U. Bolj prijazno povedano, odkrili so, da je skozi tri desetletja v ZDA najhitreje naraščalo zaposlovanje najmanj kvalificiranih delavcev na eni, na drugi strani pa delež zaposlitev najbolj zahtevnih veščin. V vmesnem delu distribucije, torej srednje zahtevna delovna mesta, pa je delež delovnih mest v skupni zaposlenosti upadal. Dobili so takšno sliko.

Slika 1: Polarizacija na trgu dela v ZDA, 1979-2007

Vir: Autor, Katz and Kearney (2006), Autor (2010)

Nadaljujte z branjem→

…hrvaški politiki pa taktiziranje in zavlačevanje  glede določitve meje malce manj.

Nadaljujte z branjem→

V petek se obeta nova epizoda v desantu države na upravljanje Luke Koper (LK). Po neuspešnem poskusu predčasne menjave nadzornikov pred natanko enim letom, kar je vodilo v splošno primorsko vstajo in odstop predsednika uprave SDH Marka Jazbeca in državnega sekretarja na MF Metoda Dragonje, si tokrat upravljalec državnega premoženja SDH pod pritiskom vladajoče koalicije obeta več uspeha pri menjavi dveh “nekooperativnih” članic nadzornega sveta LK (Alenke Žnidaršič Kranjc in Elen Twrdy). Ta menjava obeh nadzornic in imenovanje “bolj kooperativnih” novih nadzornikov naj bi bil uvod v zamenjavo “nekooperativne” uprave LK.

Vendar pa indici kažejo, da gre še za več od tega, in sicer za nastavek bodisi za prihodnje oblikovanje holdinga med Luko Koper in Slovenskimi železnicami (SŽ) bodisi za obvladovanje Luke Koper s strani Slovenskih železnic. Oboje bi bilo sicer v osnovi (tehnično in politično) neizvedljivo, hkrati pa poslovno škodljivo. Vendar ni nujno, da akterji to razumejo.*

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanovic pronicljivo ugotavlja, da ne samo, da “liberalni kapitalizem” ni triumfiral leta 1989 s padcem železne zavese, kot je to v “Koncu zgodovine” napovedal Francis Fukuyama, pač pa tudi, da pridevnik “liberalni” ni upravičen. Namreč tisto, kar naj bi bilo “liberalnega” oziroma “demokratičnega” v zahodnih demokracijah po drugi svetovni vojni, nosi velike madeže nedemokratičnosti – od uničenja sindikalnih gibanj in izobčenja komunističnih strank do nesramežljivega podpiranja diktatur tako v Evropi kot v državah v razvoju. “Liberalni kapitalizem” (kako liberalen / demokratičen je ob koncentraciji lastništva proizvodnih sredstev in premoženja v rokah bogate manjšine sploh lahko kapitalizem ?!?) je protisloven že v imenu, in kar danes gledamo kot navidez njegov kolaps, je samo ena izmed mnogih stalnih kriz v njegovi evoluciji

The post-1989 narrative that was, often for self-serving reasons, promulgated in both the academic and popular circles in the West (and in the former Eastern bloc for obvious reasons) saw the period after the end of World War II as a victory of liberal capitalist democracy that was not allowed to take place in some parts of the world because of the imposition of Soviet “glacis”. Once the Soviet pressure relaxed all these countries, and of course all the others (according to the triumphalist narrative) from Iraq to China, saw, or will soon see, the advantages of liberal capitalism and adopt the system. It was a very simple and seductive narrative. While Fukuyama’s original essay was based on important, Hegelian historical and ideological precedents, it gradually got watered-down into a simplified Hollywoodesque story of a battle of good and evil—where it was even incomprehensible how the “evil” (except for its intrinsic “evilness”) was able to put up such a good fight for decades.

Nadaljujte z branjem→