K spodnjemu zapisu Josepha Stiglitza nimam praktično ničesar dodati, razen jasnejšega naslova. Če članice evro območja želijo rešiti evro, morajo najprej zagotoviti vrnitev k rasti in povečanju blaginje njenih prebivalcev. Sicer bo vzpon populističnih strank posamične države odnesel iz evra. In Italija je dovolj velika, da lahko pokaže pot, kako se to naredi. In to sploh ni slaba stvar.

In 2000, a year after the euro was introduced, the US economy was only 13% larger than the eurozone; by 2016 it was 26% larger. After real growth of around 2.4% in 2017 – not enough to reverse the damage of a decade of malaise – the eurozone economy is faltering again.

If one country does poorly, blame the country; if many countries are doing poorly, blame the system.

Nadaljujte z branjem→

Dolgo časa smo čakali na to – na priznanje, da obstaja poseben, kitajski razvojni model. Letos mineva 40 let od začetka Deng Xiaopingovih post-maocetungovih tržnih reform pod okriljem močne državne razvojne politike, ki so iz zaostale agrarne države naredile svetovno gospodarsko velesilo in tehnološkega velikana. Po letu 1978 je Kitajsko gospodarstvo raslo v povprečju po 10% na leto, gospodarska rast v teh štirih desetletjih pa je le 3-krat padla pod 6% letno.

Slika 1: Kitajska gospodarska rast po letu 1978 (v %)

Nadaljujte z branjem→

S komerkoli od kolegov, evropskih in ameriških, se pogovarjam, vsi zvedejo Trumpovo eratično ekonomsko in zunanjo politiko na to, da je bedak. Da pač uporablja povsem zmedene politike napadanja in umikanja, ki na koncu škodujejo tako njemu kot Američanom. In da bo na koncu pogorel. Vendar pa jaz v to nisem tako prepričan. Trump sicer res uporablja na videz zmešano taktiko brez strategije, toda – če pustimo ob strani davčno reformo, s katero si je kupil in pokoril republikansko stranko in mir na domači fronti – enostranske grožnje s carinami mu dajejo rezultate. Trump je – za multilateralni svet – uporabil nezaslišan manever z enostranskim uvajanjem carin, da bi tako znižal ameriški trgovinski deficit. S tem je povzročil vihar, toda Kitajska, Nemčija in druge države z največjim trgovinskim presežkom z ZDA so že ponudile kompromisne rešitve, v katerih obljubljajo povečanje nakupov (uvoza) iz ZDA ali povečanje naložb v ZDA, kar bi zmanjšalo njihov izvoz v ZDA.

Druge države se pač prilagajajo lomastenju tega slona, ki grozi, da bo razbil vse v trgovini s porcelanom, in poskušajo rešiti, kar se rešiti da. Vsaka zase. Trump načrtno razbija dosedanji konsenz in enotnost, s čimer pa v igri ena na ena uveljavlja ameriško ekonomsko premoč. Zadeva po svoje nekoliko spominja na Hitlerjevo taktiko v 1930. letih, ko je s taktiko presenečenja z nezaslišanimi zahtevami in ukrepi korak za korakom pridobival mednarodni politični prostor in nato še ozemlja.

Nadaljujte z branjem→

Matej Praprotnik iz RTV Slovenija je naredil zanimivo (eno redkih) analizo uporabe socialnih medijev pred volitvami v Sloveniji. Njegova analiza kaže na  – pričakovano – inflacijo aktivnosti stranke SDS (prek uradne strani, strankarske televizije, profila njenega predsednika in tednika Demokracije ter prek množice satelitskih organizacij in individualnih profilov, ki so sicer vsebinsko povezani s SDS, neposredna povezava pa seveda ni razkrita) ter stranke Levica na eni strani iz vidika proaktivnosti, na drugi strani pa stranke LMŠ in njenega predsednika Marjana Šarca kot žrtve negativne kampanje (prek portalov Kaos v Sloveniji in Za varno Slovenijo).

Kot ugotavlja Praprotnik, bi glede na aktivnost v socialnih medijih, stranka SDS morala še močneje zmagati. Denimo število interakcij prek Facebooka (seštevek vseh všečkov, komentarjev in deljenj) samo štirih “uradnih” oziroma razkritih profilov stranke SDS je bilo v tednu pred volitvami več kot 6-krat večje od interakcij uradnih profilov strank Levice ali LMŠ. Če upoštevamo še “temno stran” Facebooka, torej vse portale in profile, ki razširjajo enake vsebine kot sds-ovski uradni/razkriti portali, se to razmerje aktivnosti poveča proti okrog 10 proti 1 v korist SDS.

Nadaljujte z branjem→

Vir: @_youhadonejob1

Bine Kordež

Pred nami je verjetno kar precej mukotrpno sestavljanje trinajste slovenske vlade v samostojni Sloveniji. To je mogoče tudi čas za analizo uspešnosti dosedanjih vlad. Če pogledamo z ekonomskega vidika je dosedanjih dvanajst vlad delovalo v precej različnih razmerah. Prva Peterletova in Drnovškove vlade so začele v dokaj nestabilnih razmerah postavljanja države, čemur je potem sledila vse hitrejša gospodarska rast do finančne in gospodarske krize v letu 2008. Sledilo je precej slabo zastavljeno reševanje nastalih razmer do ponovne oživitve v zadnjih letih. Na dosežene gospodarske rezultate je seveda močno vplivalo mednarodno okolje, še več pa smo k plusom in minusom prispevali sami, s svojimi politikami. Čeprav gibanja okvirno poznamo, pa je zanimivo te rezultate pogledati nekoliko podrobneje, s konkretnimi številkami in jih povezati z mandati posameznih vlad.

Podatkov je seveda ogromno, zato sem v analiziral predvsem dva in sicer:
­

1. rast in obseg bruto domačega proizvoda, kot (še vedno) najbolj uporabnega kazalca gospodarske aktivnosti ter tudi (čeprav manj) blagostanja prebivalstva, ter
   ­
2. zadolževanje, kjer pa je poleg javnega dolga mogoče še bolj indikativno zadolževanje vseh rezidentov Slovenije (države, bank, podjetij, prebivalstva) do tujine.

Če ni dvoma, da uspešnost merimo z ustvarjenim dohodkom (BDP), je zelo pomembno tudi, ali smo ta dohodek ustvarili s pomočjo zadolževanja v tujini ali pa smo ustvarjali celo presežke. Zato je sprememba neto zadolžitve Slovenije do tujine včasih še bolj pomemben podatek kot javni dolg, čeprav gre pri tem seveda za zadolževanje tudi privatnih oseb.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž je največji paradoks letošnjih državnozborskih volitev v tem, da smo kljub rekordni strankarski izbiri v zgodovini samostojne Slovenije volilci imeli nabrž najmanj izbire doslej. Veliko strank, malo vsebine in nič naboja. Minula predvolilna kampanja je bila medla, ni bilo nobenih resnih vsebinskih diskusij. Še največ diskusije so spodbudili Janša z antiimigrantsko retoriko in Tonin z nerodnim opletanjem glede oteževanja možnosti splava na eni strani, na drugi pa Luka Mesec z odpiranjem resnih socialno-ekonomskih tem, za katere pa ni bilo posluha. Da bi se kdo – razen Hanovega “tatooja” na roki – spomnil razvojnega in tehnološkega preboja in temu namenil svojo kampanjo, pa je itak znanstvena fantastika. Sicer pa sem to napovedoval že pred dvema mesecema.

Predvolilna kampanja se je dejansko odvrtela mimo, ne da bi jo opazili. In temu ustrezna je bila tudi nizka volilna udeležba in medel rezultat. Kakšne kampanje, takšen rezultat pač. Toda je iz tega povolilnega vsegliharskega mačka, ki ne ustreza nikomur in je hkrati pravičen za (skoraj) vse, mogoče narediti več vsebine? Več vsebine v smislu večjega razvojnega napora?

Nadaljujte z branjem→

• Does economics matter? – Chris Dillow
• How to Save Europe – George Soros
• Italy is a slow-motion train wreck but would it quit the euro? – Roubini & Rosa
• Should Economists Make Moral Judgments? – Jacek Rostowski
• Germany’s Prosperity: How Stable are the Foundations? – Tim Taylor
• Is GDP Overstating Economic Activity? – FRBSF
• Interview of Gabriel Zucman – ProMarket
• Trump is enabling a predatory economy – Helaine Olen
• The euro must be made more robust to rival the dollar – Financial Times
• Actually, the U.S. Can Afford Welfare – Justin Fox
• The Economics of Disintegration of the Greenland Ice Sheet – NBER

Tudi v tujini si več ne zatiskajo oči pred pozicioniranjem prvaka SDS Janeza Janše, pa čeprav govorijo o metamorfozi sredinskega konzervativca v skrajnega desničarja. No, ta metamorfoza je zgolj navidezna, saj je Janša predvsem fleksibilen, pragmatični populist, katerega cilj je zgolj maksimizacija ratinga njegove stranke. Njemu je osebno najbrž vseeno za nevarnost imigrantov, je pač izkoristil frustracije med ljudmi in prilagodil portfelj svojih obljub njihovim njihovim strahovom. In se pozicioniral desno od Zmaga Jelinčiča. Tako kot mu je bilo leta 2008 najbrž vseeno za EU, je pač izkoristil trenutek slovenskega predsedovanja EU in postal velik Evropejec. In če bo politična dezintegracija EU dobila na momentu, bo Janša pač zajahal ta val ob boku Orbanu, Le Penovi itd. Glavno, da prinaša točke med ljudmi.

Edina nerodnost je le, da če bi bil Janša relativni zmagovalec nedeljskih volitev in po nekem čudežu skupaj z ostalimi frustriranimi in šovinističnimi konzervativci (NSi, SLS) in izgubljenci (LMŠ) oblikoval novo vladno koalicijo, se njegova nekdanja pokroviteljica Angela Markel ne bi želela prav pogosto rokovati in slikati z njim. Emmanuel Macron tudi ne. Bi pa se Janša izvrstno razumel s Trumpom, saj uporabljata isto terminologijo (“drain the swamp“), pa tudi s Putinom, saj gredo obema na živce ne dovolj patriotske mlade umetnice.

Nadaljujte z branjem→