Stopnjevanje vojne med Hutiji in Savdsko Arabijo razkriva, da Saudijcem kljub astronomskim izdatkom za ameriško orožje ne uspe zanesljivo zaščititi svoje kritične infrastrukture. Na nasprotnika, ki mu z omejenimi sredstvi povzroča nesorazmerno veliko gospodarsko škodo, Savdijci očitno nimajo učinkovitega vojaškega odgovora. Opažam, da večina tujih analitikov ne razume dobro te hutijske odpornosti in moči, da moč in odpornost mešajo z obsegom vojašekaga arzenala in da zato večinoma stavijo na vojaško rešitev – torej da bi morali bolje oboroženi Savdijci samo bolj odločno napasti s kombiniranim terenskim in zračnim napadom in bi opravili s Hutijci. Pri čemer pozabljajo, da so Savdijci to že poskusili pred dobrim desetletjem in Američani tudi dvakrat in da so oboji grdo dobili po nosu in raje odnehali.
V čem je torej ta neverjetna odpornost in moč Hutijcev? Dobra razlaga je v dveh člankih Policy Tensorja (psevdonim odličnega analitika). Policy Tensor v nedavnem članku »Why the Houthis will almost certainly prevail« trdi, da Savdska Arabija Hutijev ne more vojaško premagati in bo prisiljena sprejeti mir pod pogoji, ki bodo zanje ugodni. Njegova razlaga temelji na dveh dejavnikih: prvič, trdni družbeni in politični organizaciji Hutijev, in drugič, izrazito neenaki gospodarski ranljivosti obeh nasprotnikov. Hutiji ohranjajo sposobnost bojevanja tudi ob velikih izgubah, Savdski Arabiji pa že omejeno število uspešnih napadov na infrastrukturo povzroča visoke stroške. Njihova zmaga zato pomeni predvsem izsilitev savdskega umika iz Jemna in priznanja njihove politične vloge. Za dosego tega cilja jim ni treba uničiti savdske vojske.
Prvi temelj hutijske moči je trajna politična organizacija. Gibanje je razdrobljene lokalne skupnosti povezalo v sistem mobilizacije, upravljanja in nadzora, ki sega globoko v družbo. Policy Tensor to pojasnjuje s Huntingtonovim konceptom ustvarjanja politične moči: organizirano sodelovanje prebivalstva ustvari zmogljivosti, ki jih nepovezane skupnosti nimajo. Hutiji so tako zgradili državne strukture, administrativni aparat in gosto mrežo politične pripadnosti. Drugi temelj njihove moči je sorodstvena solidarnost skupnosti severnega Jemna, ki temelji na pripadnosti po moški liniji. Povezava med lokalno solidarnostjo in osrednjo organizacijo jim omogoča obnavljanje vojaških sil, mobilizacijo prebivalstva in vztrajanje pod dolgotrajnim zunanjim pritiskom.
Družbeno ozadje hutijske odpornosti je Policy Tensor podrobneje razložil že septembra v članku »Why the Houthis are so powerful«, kjer je izpostavil pomen endogamije. Ta pomeni sklepanje zakonskih zvez znotraj določene zaprte družbene skupine, v tem primeru predvsem znotraj sorodstvenih skupnosti. Posebej pomembna je poroka moškega s hčerjo očetovega brata, torej s sestrično po očetovi strani. Takšne zveze po njegovi razlagi utrjujejo povezanost skupin, katerih pripadnost se določa po moški liniji. Solidarnost deluje večstopenjsko: bratje se povežejo proti bolj oddaljenim sorodnikom, širši sorodstveni krogi pa proti zunanjemu nasprotniku. Zunanji napad tako poveže tudi skupine, ki so bile pred tem med seboj sprte.
Tensor navaja raziskavo, objavljeno leta 2004, ki je zajela 1.050 družin v Sani. Poroke moškega s hčerjo očetovega brata so predstavljale 14,4 % vseh porok in 49 % porok je bilo med bratranci in sestričnami v prvem kolenu. Policy Tensor v takšnih povezavah vidi mehanizem zmanjševanja razhajanj v lojalnosti in utrjevanja obveznosti sodelovanja pri obrambi skupnosti. Endogamija sama sicer ne zagotavlja vojaške uspešnosti, saj sorodstvena solidarnost ne rešuje vprašanja upravljanja in koordinacije. Posebnost Hutijev je v povezavi te solidarnosti z osrednjo politično organizacijo. Lokalna pripadnost s tem postane podlaga za širšo mobilizacijo, nadomeščanje izgub in dolgotrajen odpor.
Vojaško odpornost dopolnjuje premišljena diplomacija. Hutiji širijo koalicijo z drugimi jemenskimi akterji in omejujejo število zunanjih nasprotnikov, s katerimi se neposredno spopadajo. Vojno predstavljajo kot prizadevanje za odpravo savdskega nadzora nad Jemnom in s tem politično izolirajo Rijad. Policy Tensor posebej izpostavlja njihovo ravnanje do ZDA. Z verodostojno grožnjo povračilnih ukrepov in spoštovanjem dogovorov Washington odvračajo od neposrednega vstopa v obravnavani savdsko-hutijski spopad. Takšna politika jim omogoča, da vojaški pritisk osredotočijo na Savdsko Arabijo, od katere zahtevajo konkretne spremembe. Diplomacija je zato sestavni del njihove strategije doseganja vojaških in političnih ciljev.
Njihovo pogajalsko moč dodatno povečuje razvoj raketnih zmogljivosti in brezpilotnih letalnikov. Tensor na podlagi poročanja Financial Timesa in Wall Street Journala opisuje napredek pri dosegu orožja in premagovanju protiraketne obrambe. Hutiji se učijo skozi bojno uporabo in uporabljajo iransko tehnologijo, s katero ogrožajo pomembno savdsko infrastrukturo daleč od neposrednega bojišča. Konflikt ima zato tudi širšo mednarodno razsežnost. Savdska stran se opira predvsem na ameriško oborožitev, hutijska pa na iransko. Spopad hkrati preverja učinkovitost različnih načinov vojskovanja in oborožitvenih sistemov, njegov izid pa bo vplival tudi na vojaški ugled zunanjih podpornikov obeh strani.
Glede izida vojne Tensor uporablja teorijo ranljivosti Johna A. Gentryja. Primerjava vojaških proračunov, števila letal in količine orožja namreč ne zadostuje za napoved izida vojne. Pomembneje je, koliko lahko nasprotnik prizadene ključne gospodarske in politične interese posamezne strani ter kako dolgo ta stran prenaša posledice. Hutiji imajo v tej primerjavi prednost strateške pobude in neposrednega povzročanja stroškov Savdski Arabiji. Policy Tensor njihov položaj primerja z iranskim pritiskanjem na ZDA prek zalivskih držav in finančnih trgov. Hutijska strategija je po njegovi oceni učinkovitejša, ker neposredno prizadene državo, katere ravnanje želi spremeniti, in ni odvisna od prenosa pritiska prek drugih akterjev.
Največja asimetrija je v gospodarski ranljivosti. Savdska Arabija ima veliko dragocene infrastrukture, od energetske infrastrukture, letališč do drugih vozlišč gospodarskega delovanja. Njihovo poškodovanje ali prekinitev uporabe povzroča občutne izgube, medtem ko imajo Hutiji bistveno manj primerljivih gospodarskih tarč. Izmenjava napadov zato ustvarja zelo različne stroške, tudi kadar obe strani ohranita sposobnost nadaljevanja vojaških operacij. Civilno prebivalstvo je močno izpostavljeno na obeh straneh; manjša gospodarska ranljivost Hutijev ne pomeni manjše ogroženosti jemenskih civilistov. Njihova strategija pa združuje grožnjo povračilnih napadov, ki naj nasprotnika odvrne od napadanja civilistov, in pritisk na gospodarsko infrastrukturo, s katerim povečujejo savdske stroške nadaljevanja vojne.
Za vojaško zmago bi morala Savdska Arabija trajno onesposobiti hutijske udarne zmogljivosti. Tensor trdi, da tega z bombardiranjem ne more doseči. Hutijske sile s prikrivanjem in razpršitvijo ohranjajo sposobnost delovanja, savdski lokalni zavezniki pa nimajo dovolj učinkovitih kopenskih sil za odločilen preobrat. Nadaljevanje napadov zato podaljšuje vojno, ne da bi Savdsko Arabijo približalo njenemu političnemu cilju. Iz tega sledi jasen sklep, da bo savdsko vostvo moralo sprejeti pogajanja in pomembne koncesije, ki lahko vključujejo tudi priznanje Hutijev kot legitimne jemenske oblasti. Takšen strateški poraz ne zahteva padca savdskega režima. Njegova notranja stabilnost in sposobnost uspešnega vodenja zunanje vojne sta dve različni vprašanji.
Sklenemo torej lahko, da finančne in tehnološke premoči ni mogoče neposredno pretvoriti v politično zmago. Za izid dolgotrajnega konflikta so ključni relativni stroški, sposobnost nadomeščanja izgub in dosegljivost političnega cilja. Hutijem za uspeh ni treba osvojiti Savdske Arabije. Dovolj je, da ohranijo sposobnost delovanja in Rijadu povzročajo stroške, ki presegajo pričakovane koristi nadaljevanja vojne. Savdska stran pa bi morala trajno onemogočiti takšen pritisk, kar zahteva bistveno več od občasnega uničenja posameznih ciljev. Tudi zunanja vojaška podpora ne odpravlja te asimetrije. Nadaljnje vlaganje v drago oborožitev ima zato omejeno strateško vrednost, če z njim ni mogoče doseči vzdržne politične ureditve.
Za Saudijce je zato diplomatska opcija ekonomsko in strateško bolj oportuna. Njihov interes je varna meja, predvidljivo delovanje gospodarstva in okolje, v katerem je mogoče privabljati naložbe ter zmanjševati odvisnost od nafte. Dolgotrajna vojna zmanjšuje prihodke, povečuje stroške varovanja infrastrukture in preusmerja sredstva iz gospodarskega razvoja. Smiselna pogajalska osnova bi bila vzajemna ustavitev napadov, odprava omejitev jemenskih gospodarskih povezav in dogovor o varnosti meje, povezan s političnim procesom med jemenskimi akterji. Za trajnejšo ureditev bi bilo treba upoštevati tudi regionalne varnostne interese, vključno z iranskimi. Priznanje dejanske moči Hutijev bi Rijadu omogočilo sklepanje dogovorov, ki jih nadaljevanje vojne ne more nadomestiti. Odlašanje z diplomacijo lahko samo poveča ceno prihodnjega sporazuma in poslabša savdski pogajalski položaj.
Bojim pa se, da ego ključnega akterja na savdski strani – Mohameda Bin Salmana – težko dopusti tako rešitev. No, vsekakor je bolje se poravnati v diplomatskem dogovoru, kot pa končati kot luzer s porušeno energetsko infrastrukturo in gospodarsko močjo ter porušenim mednarodnim imidžem. Doplomatski dogovor ni sramota, poraz pa je.
