Bine Kordež

Podatek, da v Sloveniji skoraj dve tretjini zaposlenih prejema plačo pod povprečjem, sproža veliko zgražanja nad razmerami in pozivov za spremembo takšnega stanja. Pri tem se pogosto navaja, kako so bile razlike med plačami nekdaj drugačne, plače torej bolj “pravično” razdeljene. Kakor sicer ni nobenega dvoma, da mora biti cilj zviševanje plač vseh zaposlenih ter povečanje blagostanja državljanov, pa moramo vseeno sprejeti, da bo delež zaposlenih s prejemki pod povprečno plačo (na žalost) tudi naprej okoli 60 %. Ker so plače navzdol omejene, bo distribucija plač takšna, da bo delež zaposlenih s plačo pod povprečjem vedno krepko nad polovico. In čeprav se mogoče ne boste strinjali, takšen delež je bil tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko imamo v zavesti bolj “enakopravno” porazdelitev plač. Tega podatka seveda nihče ne pozna, niti se ni o tem govorilo, po občutku pa je možno sprejemati različne (všečne) zaključke.

Nadaljujte z branjem→

Če mislite, da sem padel na glavo, ker sem dal tako bedast naslov, se motite. Itak, da je možno koristi od trgovine prerazdeliti znotraj družbe, če zaposlenim in lastnikom kapitala v panogah, ki z liberaliziacijo trgovine prek progresivnih davkov pobere del koristi in jih v obliki nadomestil za brezposelne, socialnih pomoči ter subvencij za prekvalificiranje in subvencij za nova delovna mesta preusmerite tistim, ki so s to liberalizacijo bili prizadeti.

Ampak to se zdi jasno vam in meni, ne pa nujno tudi akademskim ekonomistom. Namreč da moje akdemske kolege prepričate v to, da je možno koristi od trgovine prerazdeliti znotraj družbe prek progresivne obdavčitve zmagovalcev, mora to iti skozi formalni test. To morate zapisati v enačbe, izpeljati model in pokazati, da ima model, če ne že lepo traktabilno, pa vsaj analitično rešitev. Prav ste razumeli, matematika mora dovoliti, da tovrsten splošno oziroma vsakemu tepcu razumljiv ukrep ekonomske politike dobi domovinsko pravico v akademski ekonomiji. Če nekaj ne morete zapisati v enačbe in izpeljati v modelu, pač ne more obstajati! Ne pika, klicaj!

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi sem pisal o težavah in neracionalnostih s prestavljanjem družbe Koto d.o.o. iz DUTB v SDH. Čeprav sta obe družbi v stoodstotni državni lasti je trajalo skoraj leto dni, da se so dogovorili po kateri ceni bo država prenesla to podjetje iz “levega v desni žep”. Vrednost neke družbe je vedno relativna zadeva in tudi certificirani cenilci niso neki vsevedneži, ki znajo to vrednost točno določiti. Res pa jih uprave predvsem v državnih podjetjih zelo rade angažirajo, ker imajo s tem formalno pokrite svoje odločitve. Takratni tekst sem na koncu zaključil z informacijo, da je le prevladal razum in med družbama je bil dosežen dogovor o prodajni ceni brez nekih večjih dodatnih stroškov. A sage glede prenosa tega podjetja iz ene v drugo državno družbo izgleda še vedno ni konec.

Nadaljujte z branjem→

Eden največjih še živečih filozofov, Jürgen Habermas, se v Social Europe sprašuje ali so njegovi rojaki, kot nacija, še dobri Evropejci. Habermas je sicer, kot pravi, romantičen Evropejec, dovolj star, da se spomni, zakaj je bila ustanovljena evropska integracija. Pravi, da se šele zdaj, ko se mednarodna politična situacija zaostruje kot posledica migrantske krize, prevče globalizacije in preveč stroge nemške politike do držav, ki jih kriza močneje prizadela, v Nemčiji počasi  kruši medijsko spolirani mit o tem, kako pravilno, proevropsko, solidarno, je Nemčija “reševala” evrsko krizo. Morda šele zdaj kdo podvomi, ali je Nemčija v času krize ravnala prav.

Problem pa je, da je danes Nemčija tista, ki potrebuje pomoč od svojih evropskih partneric. Danes je Nemčija tista, ki zaradi povečanega števila migrantov in grozečih ameriških carin na avtomobile, kar bo prizadelo predvsem Nemčijo, kliče po enotni evropski politiki in po solidarnosti. Pri tem pa še vedno zavrača Macronove predloge glede poglabljanja EU v smeri fiskalne unije.

Nadaljujte z branjem→

• Are We Still Good Europeans? – Jürgen Habermas
• Europe, migrants and trade – Thomas Piketty
• Gender Issues: Relatively Recent and Worth Reading… – Brad DeLong
• Boris Johnson, Donald Trump and the Rise of Radical Incompetence – William Davies
• For Trump, Failure Is the Only Option – Paul Krugman
• The Economic Consequences of Trump’s Trade War – Barry Eichengreen
• Globalisation and inequality in a more educated world – VoxEU
• Declining responsiveness and the productivity slowdown – VoxEU
• The micro incompetence of UK austerity – Simon Wren-Lewis
• The conservative caricature of Keynesianism – The Washington Post
• How Monopsonies Work, Now With More Numbers… – Jodi Beggs
• Redistributing the Gains From Trade Through Progressive Taxation – Lyoun & Waugh

Pred dvema dnevoma je Dani Rodrik v komentarju How To Avoid a Trade War zapisal, da se je Trumpovi trgovinski vojni še mogoče izogniti, če voditelji prizadetih držav, kot razumno razmišljujoči voditelji, nanje ne bi reagirali s povračilnimi ukrepi, saj se zavedajo, da bi eskalacija povračilnih ukrepov vodila v še večje izgube za njihova gospodarstva. Vendar tukaj Rodrik nima nujno prav, saj ostaja zgolj na racionalni ekonomski ravni, povsem pa zanemarja čustveno in politično-strateško. Voditelji razvitih držav se na Trumpovo izzivanje morajo odzvati že zaradi lastnega ponosa, predvsem pa, da po eni strani demonstrirajo odločnost pred svojimi volilci, na drugi pa pred Trumpom in da mu dajo vedeti, da jih ne more izsiljevati in enostransko rušiti desetletja dolgo mukoma oblikovane svetovne trgovinske ureditve. S tem se lahko strinjamo ali ne, vendar je politično povsem logično in neizbežno. Zato je trgovinska vojna zelo verjetna.

Vendar pa je bolj pomembno nekaj drugega, na kar je že je pred 21 leti v knjigi “Has Globalization Gone Too Far?“ opozoril Rodrik, in sicer, da je globalizacija šla predaleč in da je nevzdržna tako za mnoge razvite kot manj razvite države. Na to je danes v The New Republic ponovno opozoril David Dayen, ki pravi približno isto kot naslov tega komentarja. Trump je sicer zanetil trgovinsko vojno, vendar so bili popravki svetovne trgovinske ureditve neizbežni.

Nadaljujte z branjem→

William Drezner iz Tufts University je v Washington Postu dal simpatično pedagoško lekcijo Richardu Epsteinu iz desničarskega think tanka Hoover Institution. Epstein družno z ostalimi desničarji kuje Trumpa v nebo zaradi njegove – po njegovem mnenju – anti-keynesianistične ekonomske politike (navaja zmanjšanje regulacije in znižanje davkov kot primer tega, da je država sprostila pritisk na “grla ekonomije”) in pri tem šimfa čez agresivno nekonvencionalno monetarno politiko. Trump je za desničarje, podobno kot Reagan, ideal “liberalne” ekonomske politike.

To seveda samo pomeni, da desničarji pojma nimajo, o čem govorijo in da ne ločijo med keynesianizmom in liberalizmom. Kajti Trump je, podobno kot Reagan v svojem času, največji keynesianec. Znižanje davkov in povečanje javnih izdatkov za oboroževanje je seveda tipični primer keynesianske ekspanzivne fiskalne politike, na drugi strani pa je nasprotovanje ekspanzivni monetarni politiki v času ničelnih obrestnih mer temeljni postulat keynesianizma. Pomembna lepotna napaka Trumpovega keynesianizma pa je v tem, da ga uporablja v napačnem času – v času že 9 let trajajoče konjunkture – v nasprotju s tem, kar učimo študente v prvih letnikih ekonomije.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanić

Ko sem pri dvajsetih (osemdeseta leta prejšnjega stoletja) potovala po Franciji, ob pretežni uporabniški izkušnji jugoslovanskih vlakov nisem ravno kazala evforije nad idejo, da bi se iz Pariza do Toursa potovalo z vlakom. In prvi šok je bil že na postaji, ki je dišala (za razliko od Šifrerjevega »vonja železniških postaj«), potem je bil šok ob avtomatu, kjer sem kupila vozovnico in potem se je nadaljevalo z udobno potjo do Toursa. Tisto leto sem tudi doživela, kako je, iz vlaka gledaš, kako se avtomobili po avtocesti pomikajo počasneje kot gre tvoja »grande vitesse«. 

Dve desetletji in pol kasneje se je šok, čeprav manjši, ponovil na Atochi (glavna postaja v Madridu – fotografije so s te postaje), ki je železniška postaja totalno novih dimenzij, pa še zimski vrt imajo. In po drugi strani me vedno zmrazi, ko gledam ofucano železniško postajo v Ljubljani, pa vagone, ki so jih uporabljali še takrat, ko sem hodila v srednjo šolo. Moj pokojni oče je večkrat rekel, da se je postaja v Zidanem mostu od takrat, ko je on hodil v šolo in zadnjimi leti spremenila samo v tem, da je bila tam včasih tudi postajna restavracija, zdaj pa te ni več. Slovenske železnice služijo samo za lokacije ko je treba snemati film, česa več pa ni. Za transport bo večina ljudi uporabila kakšno drugo sredstvo.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem na TV slučajno ujel pogovor z odstopljenim predsednikom vlade Mirom Cerarjem, ki mu je na zadnjih volitvah uspelo politično bankrotirati svojo stranko SMC – delež volilcev je z 34.61% na volitvah iz 2014 padel zgolj na 9.75% na tokratnih volitvah. Ob neodločnosti in nesposobnosti kot predsednika vlade je k političnemu bankrotu SMC “pomagala” tudi njena zgrešena infrastrukturna politika, predvsem sporen način financiranja gradnje drugega tira Koper – Divača. No, nekdanjega predsednika vlade to ni motilo ali izučilo, da ne bi tudi v tem TV pogovoru hvalil zgrešenega in škodljivega projektnega načina financiranja drugega tira prek podjetja 2TDK d.o.o. in z 200-milijonsko udeležbo Madžarske v financiranju. Cerar je hvalil ta model kot sodoben način financiranja gradnje javne železniške infrastrukture s kombiniranjem različnih virov sredstev in pri tem navajal, da ga uporabljajo vse evropske države, tudi Nemčija in Avstrija.

To je seveda eklatantna neresnica.

Nadaljujte z branjem→