Ko se stroka spremeni v politično manipuliranje: Zavajanje z dejstvi v Duhovnikovi ovadbi

Jože Damijan, Mirko Troha, Ivan Rus, Bojan Strah, Aleksander Srdić, Andrej Likar

V minulih dneh, ko je politično ozračje zopet pogrela že skoraj pogašena “afera maketa drugega tira”, smo zasledili v medijih, da je prof. dr. Jože Duhovnik s skupino neznanih strokovnjakov prijavil, kot pravi sam,  sum kaznivega dejanja velike goljufije, lažnega predstavljanja in zavajanja javnosti itd.

Jože Duhovnik je zapisal, da je kriminalna združba, med katero šteje vodstvo 2TDK, nadzorni svet 2TDK, vodstvo DRI (skupaj z vodjo projekta Bojanom Cerkovnikom), vodstvo DRSI, nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za infrastrukturo (MzI) Jureta Lebna, nekdanjega ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča in sedanjo državno sekretarko na MzI Nino Mauhler, sodelovala pri prikrivanju resničnih podatkov tako, da je bila prikrita prava vrednost projekta ter s tem povzročila za 1.5 do 2 milijard škode državi Sloveniji.

Do sedaj smo od Duhovnika slišali le ocene, da gre v primeru variante drugega tira, za katero je pridobljeno gradbeno dovoljenje, za močno podcenjeno vrednost investicije, ki bo stala bistveno več, kot so uradne ocene. Do sedaj Duhovnik svojih trditev ni z ničemer dokazal ali vsaj empirično dokazoval. Bile so zgolj besede. Njegovih trditev ni bilo mogoče preveriti. Zdaj pa smo končno od njega dobili pisni izdelek, v katerem so zapisane številke, zato smo se lotili preverjanja dejstev, ki jih je zapisal.

No, in ko smo končno lahko pogledali, kako je prišel do bombastične številke, da bo drugi tir stal 2.7 milijarde evrov, so se pokazale manipulacije Duhovnika, ki se vidijo že iz letala. Duhovnik je, to je treba povedati brez olepševanja, v svojih izračunih manipuliral z dejstvi in prikazal povsem izkrivljen izračun. Duhovnikove manipulacije zajemajo dvojno upoštevanje istih stroškov, upoštevanje stroškov, ki niso del investicije, ponekod za faktor 2, ponekod pa celo za faktor 5 (za 500% !!!) pretiravanje pri nekaterih stroških itd. Če seštejemo vse manipulacije, je vrednost investicije napihnil za 1.5 do 1.7 milijarde evrov.

Poglejmo si podrobnosti.

Tabela 1: Duhovnikov izračun stroškov izgradnje drugega tira Koper – Divača.

Duhovnik-1

Vir: Referendumdrugitir.si

  1. Dvojno upoštevanje stroškov za razširitev predorov

Prvo zavajanje je pri stroških zaradi povečanja profila servisnih cevi. Duhovnik navaja, da gre za vrednost samo del zaradi razširitve v znesku 545 mio €, kar je prebral v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD februar 2018), ki ga je izdelalo SŽ projektivno podjetje. Bolj natančno lahko napišemo, da Jože Duhovnik ne navaja npr. rekapitulacije projektantskega obračuna v katerem bi bilo prikazano za katere stroške gre, ampak kot dokaz navaja le etiketo fascikla in izsek, na katerem piše ocenjena vrednost projekta.

Tabela 2: Izseki iz skenirane dokumentacije PGD, Februar 2018

Z omenjenim projektom ne razpolagamo, vendar poznamo prakso in gotovo jo pozna tudi projektant Jože Duhovnik. V projektu se ne navede le sprememba, ampak se izdela kompletni načrt s kompletnim predračunom ki se nanaša na celoten objekt, ki vsebuje spremembo. To pomeni, da vrednost, ki jo je Jože Duhovnik tolmačil le kot razliko v stroških zaradi razširitve samo servisne cevi predora iz 40m2 na 70m2, dejansko pomeni skupne stroške obeh cevi predora po spremembi (razširitvi).

Če Duhovnik sam navaja, da je originalna investicijska vrednost za celoten projekt, skupaj z vsemi predori, viadukti, mostovi, galerijami, predvkopi, prometno tehnično (tiri) in strojno elektro opremo (signalno varnostne naprave), 894 mio € brez DDV, potem bi lahko vsak otrok ocenil, da je Duhovnikova ocena stroška (v višini 544 mio €) samo za razširitev ene cevi iz profila 40m2 na 70m2 astronomsko pretirana.

Razlaga za telebane o doplačilu zaradi razlike v povečanju servisne cevi:

»Originalna« investicijska vrednost (v predhodni študiji upravičenosti) 894 mio € brez DDV
Od tega je predorov (cca 70% investicije) 70%*894 626 mio € brez DDV
Od tega se razširitev dela le na predorih T1, T2 in T8 (cca 78%) 78%*626 488 mio € brez DDV
Razširitev pomeni dve cevi prereza 70m2 (skupaj 140m2),  namesto ene cevi 70m2 in servisne 40 m2 (skupaj 110m2)
Strošek razširitve ene cevi: (140-110)/110 * 488 133 mio € brez DDV

Že ta izračun »za telebane« pokaže, da bi prof. dr. Jože Duhovnik moral vedeti, da zavaja, ko trdi, da strošek razširitve ene cevi znaša 544 mio €. Zato je prikaz v njegovi tabeli zavajajoč, ker je dvakrat upošteval stroške predorov, ki predstavljajo 70% investicije.

Če povzamemo: Duhovnik je od uradne investicijske vrednosti v višini 894.5 mio € odštel uradno ocenjen strošek razširitve v višini 97 mio € (približno toliko znaša tudi naša ocena razširitve) ter nato dodal svojo oceno stroškov razširitve ene cevi v treh najdaljših predorih v višini 641.5 mio €, s čimer je povsem neosnovano povečal vrednost celotne investicije v drugi tir za dobre pol milijarde evrov (544.6 mio €).

  1. Obnova obstoječe proge ne spada k projektu 2. tir

Drugo zavajanje pa je Jože Duhovnik zagrešil tako, da k projektu drugi tir prišteva tudi stroške za vzdrževanje obstoječe enotirne proge med Koprom in Divačo (250 mio €). Ti stroški vzdrževanja obstoječe proge seveda nimajo nič s samo investicijo v drugi tir, saj bi nastali v vsakem primeru (in ne nujno v tej višini), tudi če drugega tira ne bi gradili. S prvo in to manipulacijo je Duhovnik vrednost investicije v drugi tir umetno napihnil že za skoraj 800 mio evrov (544.6 + 250 = 794.6 mio €).

Z Jožetom Duhovnikom se sicer strinjamo, da so stroški obstoječe proge visoki in ravno zato smo bili pobudniki tega, da se v novem projektu servisne cevi izdelajo v varianti polnega profila 70m2 in ne zgolj 40m2. Denar, ki bi bil namenjen obnovi proge pa se v smislu večje gospodarnosti nameni dvotirnosti nove proge.

  1. Nadgradnja nove proge na polno dvotirnost

Jože Duhovnik v točki 8 v tabeli 1 navaja, da so stroški za nadgradnjo proge v polno dvotirnost znašajo 720 mio €. Ti stroški naj bi zajemali manjkajoče predore, mostove, viadukte. Ker nikjer me pojasni svojega izračuna, njegovih trditev ni mogoče preveriti.

Lahko pa seveda spet po načelu »investicije za telebane« to preverimo posredno:

»Originalna« investicijska vrednost (v predhodni študiji upravičenosti) 894 mio € brez DDV
Od tega je predorov (cca 70% investicije) 70%*894 626 mio € brez DDV
Manjkajoči predori (100-78)%*626 137 mio € brez DDV
Vsa ostala potrebna dela (100-70)%*894 268 mio € brez DDV

Dodatna dela, po metodi za telebane, bi znašala največ 137+268 = 405 mio € brez DDV (ob upoštevanju izhodiščne vrednosti 894 mio € za celoten projekt) in ne 720 mio €, kot navaja Jože Duhovnik. Duhovnik je tako še za dodatnih 315 mio evrov napihnil vrednost projekta drugi tir.

Skupna vrednost Duhovnikove manipulacije

Zgolj z navedenimi tremi manipulacijami je vrednost projekta drugi tir napihnil za 1 milijardo in 110 mio evrov (544.6 + 250 + 315 = 1,109.6 mio €). Vendar se s tem manipulacije še ne nehajo, saj Duhovnik še enkrat prišteva stroške, ki so že bili upoštevani pri investicijski vrednosti (denimo dosedanje stroške v zvezi s pripravo projekta v višini 54 mio €). Skupna vrednost Duhovnikovih manipulacij tako znaša 1,164 mio evrov oziroma še najmanj enkrat toliko kot znaša predvidena uradna investicijska vrednost projekta.

Vendar je tukaj treba omeniti, da Duhovnik primerja jabolka in hruške, saj primerja uradni investicijski program, ki se nanaša na 1-tirno progo z razširjenimi tremi predori, in stroške polne 2-tirne proge. Ta razlika pa znaša po njegovi okleščeni oceni 405 mio € (glejte prejšnjo točko 3), po naši oceni pa okrog 270 mio € (glejte naslednjo točko). Vrednost celotne Duhovnikove manipulacije tako naraste na več kot 1.5 milijarde evrov.

Kakšna je nemanipulirana, pravilno strokovno tehnično izračunana vrednost projekta 2. tir

Opozoriti pa velja, da je – po našem mnenju in v skladu z našimi že večkrat objavljenimi izračuni – uradna vrednost investicije v drugi tir v višini 894 mio € brez DDV preveč napihnjena, zato so tehnično pravilno izračunane vrednosti še nižje.

Kot smo napisali pred dvema letoma, in še preden je Metod Dragonja začel premetavati številke o vrednosti projekta, ocenjujemo dodatne stroške za spremembo servisnih cevi na polni profil na 93 mio €, dodatne stroške za polno dvotirno progo (ukinitev obstoječe) pa še na dodatnih 270 mio €, vse brez DDV. Skupaj ocenjujemo stroške za polno dvotirnost na 1,046 mio € in ne na 2,689 mio € kot trdi Jože Duhovnik.

Kolegi (gradbeni inženirji s področja stroškovnega inženirstva) smo pred dvema letoma izdelali analizo stroškov novega projekta 2. tir, ki temelji na revaloriziranih dejanskih stroških primerljivih avtocestnih predorov Kastelec in Dekani.

Članek smo pred dvema letoma objavili v Sobotni prilogi Dela, na tem blogu ter jih predstavili na javni predstavitvi na Ekonomski fakulteti.

Izdelana je bila indikativna stroškovna analiza po metodi od zgoraj navzdol za tri variante proge:

  1. Varianta 0 (70/40 S): Osnovna varianta, servisna cev z zmanjšanim prečnim prerezom, ki onemogoča kasnejšo racionalno nadgradnjo na 2 tirno varianto
  2. Varianta I (70/70 S): spremenjena osnovna varianta z razliko, da so servisne cevi enakega prečnega prereza kot osnovna cev. Varianta omogoča kasnejšo izvedbo 2 tira.
  3. Varianta II (70/70 T): varianta polne 2 tirne izvedbe

Z argumentiranim in strokovno utemeljenim analitičnim izračunom smo ugotovili, da so stroški sledeči:

  1. Varianta 0   683 mio € brez DDV
  2. Varianta I   776 mio € brez DDV
  3. Varianta II 1,046 mio € brez DDV

Sklep

Jože Duhovnik, ki je podal ovadbo, ni kdorkoli. Duhovnik je strojni inženir z doktoratom strojnih znanosti, je redni profesor na Strojni fakulteti Univerze v Ljubljani, bil je dekan omenjene fakultete, ugleden, spoštovan in uveljavljen projektant … in tudi politik. Ne verjamemo, da je bil zaveden ali da se je zmotil, saj se kot del civilne družbe že več kot dve leti oglaša v zvezi s problematiko drugega tira. Očitno predvsem z namenom agresivne promocije variante vleke po novem

Zato je težko razumeti zakaj si s potvarjanjem dejstev uničuje ugled in se blamira pred slovensko javnostjo. Na manipulacije Jožeta Duhovnika smo se dolžni odzvati, ker moramo ščititi svojo strokovno integriteto. Žal Duhovnik s svojimi pompoznimi manipulacijami, ki so v sramoto stroki, odvrača pozornost javnosti od dejanskih pomanjkljivosti v investicijskem načrtu za drugi tir, od dejanskih napak pri oceni stroškov gradnje drugega tira in od nedorečenosti pri izvedbi projekta. Ključne pomanjkljivosti, napake in nedorečenosti so:

  • Status podjetja 2TDK (nima koncesije za gradnjo drugega tira),
  • Še nedorečeni modeli financiranja,
  • Povsem nerealističen razpis za PZI projekte in BIM,
  • Skrite rezerve in odprte zadeve (deponije, kraški pojavi, transportne razdalje itd.)
  • Nujnost ustanovitve projektne pisarne z informacijsko podporo.

Naj za konec omenimo, da smo bili v zadnjih štirih letih do investicijskega projekta drugi tir vedno zelo kritični, vendar smo bili vedno argumentirani, predstavljali smo objektivna dejstva in nikoli se nismo spuščali v polje manipulacij. Naše kritike projekta (napake v izračunih, neupravičeno previsoko upoštevanje določenih stroškov, previsoka skupna vrednost, napačna zasnova vodenja projekta prek projektnega podjetja 2TDK, napačen model financiranja prek nebuloznega javno-javnega partnerstva itd.) je razvoj dogodkov do sedaj vedno brez izjeme potrdil kot upravičene.

Glede same ocene vrednosti projekta drugi tir pa, za razliko od Duhovnika, naše analize gradbenih kalkulacij argumentirano dokazujejo, da so stroški, ki jih uradno navaja investicijski program, previsoki, Jože Duhovnik pa v biblijsko grozeči maniri svari pred tem, da bo projekt stal dve ali tri milijarde evrov.

___________________________

Dodatek

Primer manipulacije s podatki na podlagi napačnih primerjav:

Duhovnik-3a

Vir: Delo

Predor Brenner je sicer tehnično  gledano povsem neprimerljiv s predori na drugem tiru, kjer so najdaljši predori dolgi 6km.

Duhovnik-3

Vir: https://www.tunneltalk.com/Brenner-Base-Tunnel-Feb11-A-leap-forward.php

Po »Čufer izračunu« potrebujemo (pri vrednosti projekta 10 milijard € za 2 x 55 km predorov) 90 mio € za 1 km predora. Po tej logiki bi bil strošek za slovenski del predora Karavank (za cca 3.5 km) 315 mio €. Kot vemo, pa je najnižja ponudba za 3.5 km predora in 1 km avtoceste skupaj znašala 89.3 mio €  brez DDV. Torej 3.5-krat manj, kot je po Čuferjevi “ekspertizi”. Take primerjave so povsem neresne in kažejo na bodisi popolno nekompetentnost strokovnjakov okoli Dr. Duhovnika bodisi na njihovo brezskrupulozno manipulativnost.

6 responses

  1. Odgovor avtorjem bloga zamujamo zato, ker so glavni člani strokovne skupine do konca tega tedna na dopustu.
    Sicer pa naj si avtorji tega prispevka, ki govorijo o zavajanju ogledajo predvsem:
    Uredbo o enotni metodologiji za za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ.

    Ko bodo ugotovili skladnost ali neskladnost s 3.členom , 1.alineje in 4. členom, točke 3 ter 4.odstavkom istega člena bodo ugotovili, da prav 4. odstavek določa jasno da so se cilji in ključne predpostavke bistveno spremenili saj je iz enotirne proge sedaj postal spaček, ki ima enotirno progo z nekimi deli za dvotirno progo ki projektno ni obdelana v celoti.

    Trditev, da Duhovnik ni svojo varianto z ničemer dokazal, pa je neresnična v celoti, saj obstoja zato okoli 55 dokumentiranih zapisov in žal za pisarje celo načrti, kar je za tehnično diskusijo bistveno bolj pomembno kot posiljevanje s splošnimi teksti.

    Kako močni so branilci variante I/3, kjer so zapravili že 55 milijonov je dokaz v zadnjem Investicijskem programu, kjer je jasno napisano, da je JASPERS eno leto po naši objavi imel pravico predlagati cenejšo varianto H1 in H2, pa jih je DRI zavrnil in izbral dražjo varianto.

    Nesposobnost poglobljene razprave o detajlih predloženega vladnega tira samo dokazuje, kako v ozadju želijo avtorji variante I/3 izsiliti najdražjo varianto na račun slovenskih davkoplačevalcev.

    Pisanje v javnosti mimo uporabe zakonov in uredb ter nezmožnost argumentirane razprave pa izkazuje neakademskost takih in podobnih prispevkov.

    Škoda!

  2. Posebno opravičilo vsem ki so prebrali ta blog in odgovore.
    V nestrokovni javnosti je manj poznana Uredba o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ.
    Dokument je na spletni strani:
    http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED3708#

    Praviloma strokovnjaki ki pripravljajo Investicijske programe na področju javnih financ morajo to uredbo upoštevati, razen če gre za “višje cilja” npr poseben program za zavajanje državljanov s strani oblasti.
    Posebej je zanimiv iz navedene uredbe 5. člen , 2 in 3 odstavek, pa 6.člen itd.

    Razpis PZI projektne dokumentacije na osnovi nedoločene PGD dokumentacije ali bolje razpis PZI dokumentacije, ki vsebuje samo specifično tehnologijo (npr. MBI ali nejasno tehnologijo izdelave tunelov, ki predstavljajo okoli 80% vseh vrednosti, po zamolčanih vseh stroških pa je primerna osnova za prijavo ustreznim organom.

    Ponovno poudarjam, ker so počitnice in imamo omejen pristop do elektronske pošte so odgovori bolj splošni in ne konkretni.
    Bomo pa v nadaljevanju naša izhodišča predstavili vsem ustreznim organom zato, ker se stalno prikrivanje dejanskih podatkov, in ne zavajanje kar nam poskušajo avtorji podtakniti, mora v argumentirani razpravi razčistiti.
    To pa samo zato, ker vemo kako se po občinah trudijo, da izpolnijo vse zahteve iz omenjene uredbe, zraven pa se posvečeni lahko spakujejo na en in tisoč načinov pri njihovih investicijah.

    • Dr. Jože Duhovnik in arhitekt Čufer v svojih odgovorih nista zavrnila naših očitkov, da so v ovadbi, ki sta jo očitno spisala (ker avtorji niso navedeni, tega ne moremo trditi zagotovo), navedena neresnična dejstva. Bistvo njune ovadbe je da v IP niso prikazani vsi stroški oz. da bo dejanska vrednost investicije bistveno višja. Izključno o tem smo pisali v članku.

      Med drugim sta trdila, da so stroški povečanja druge servisne cevi kar 544 mio €, pri čemer je Duhovnik vzel za osnovo investicijsko vrednost 894 mio € za celoten projekt. Mi smo ocenili stroške povečanja servisne cevi na 93 mio €, uradna ocena pa je 97 mio €.

      Trditev, da Duhovnik ni predložil dokaze za svoje trditve se nanaša na dokaz o oceni stroškov investicije v višini dveh ali treh milijard za projekt drugi tir in ne na variante različnih tras in tehničnih rešitev, kot je žičnica v 4 kilometerskem predoru.
      Namesto, da bi Jože Duhovnik argumentirano ovrgel naše očitke in ponudil dokaz za svojo trditev, da je strošek samo razširitve cevi 544 mio €, sploh ne govori o tem, ampak preusmerja pozornost na Uredbo o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije (Uredba).

      Preveritev je zelo enostavna. Duhovnik naj objavi projektantski predračun s postavkami, količinami in cenami ali pa naj se pozanima pri odg. vodju projekta inž. Edmundu Škerbcu, če so stroški 450 mio € in 191 mio € stroški za vse predore ali le za razliko razširitve servisne cevi iz 40 m2 na 70 m2, kot trdi Duhovnik.
      Če bo inž. Škerbec potrdil njuno trditev, da so stroški samo razširitve servisne cevi 544 mio €, smo se jima pripravljeni opravičiti zaradi navajanja neresničnih dejstev. V nasprotnem pa bo moral dr. Jože Duhovnik pojasniti svojo zmoto.

      Trditev da vsebuje razpis za PZI samo specifično tehnologijo (npr. MB1) takoj negira z navedbo, da je tehnologija izdelave tunelov nejasna. Torej, ali je v razpisu točno določena specifična tehnologija ali je tehnologija nejasna? Kaj pomeni MB1 pa bo verjetno pojasnil arhitekt Čufer, ker meni ni znano. Kolikor pa mi je znano je predvidena tehnologija gradnje predorov NATM, enako kot vsi predori na avtocestnem križu.

      Če Duhovnika prav razumem meni, da bi moral IP obravnavati več variant. Pri čemer pa že v prvem stavku 5. člena zamolči, da je zapisano, da se metodološke osnove za različne tipe investicijske dokumentacije uporabljajo odvisno od vrste investicijske dokumentacije.
      V 4. členu Uredbe je predpisano kateri dokumenti investicijske dokumentacije se izdelajo glede na vrednost projekta. Za investicijske projekte nad vrednostjo 2.500.000 eurov se izdelajo: dokument identifikacije investicijskega projekta (DIIP), predinvesticijska zasnova (PIZ) in investicijski program (IP).
      Duhovnikovo namigovanje, da bi IP moral vsebovati več variant ne drži. Temu je namenjen PIZ in takrat so se obravnavale različne variante tras in v PIZ se je odločilo katera varianta je najbolj optimalna. V IP se obravnava podrobno razčlenjena le ena optimalna varianta.
      Če pa Duhovnik opozarja, da bi moral IP celovito obravnavati projekt kot dvotirno progo, ki bo zgrajena v dveh fazah najprej enotirno, potem v neki prihodnosti pa še drugi tir, pa se z njim strinjam glede tega.

      Tudi arhitekt Čufer ne zavrne očitkov, da razširitev ne bo stala 541 mio €. Namesto tega poskuša osebno diskreditirati ekonomista dr. Damijana, ki se mu je v enem od intervjujev v živo zgodil laspus, ko je povzemal tehnično problematiko svojih strokovnih kolegov gradbenih inženirjev. Lapsus ni bil bistven za razumevanje sporočila in tudi varianta TBM, je bila le ena izmed kasneje opuščenih nesmiselnih variant s katerimi so različni strokovnjaki in »strokovnjaki« (med katerimi ni bilo niti gradbenih strokovnjakov, kaj šele projektantov predorov) poskušali ustavljati projekt drugi tir. Ali je hudomušna prispodoba vlakca iz Disneylanda ali iz Potterlanda je za strokovnjaka nepomembno. Poanta je bila, da Duhovnikova zamisel ni uporabljena še nikjer v takem obsegu, da bi bilo to primerno za odločitev za tako tehnologijo na trasi 2. tira.

      Pomembno pa je opozoriti, da je bil ravno arhitekt Čufer tisti, ki ni zmogel strpne in argumentirane izmenjave mnenj in je z dretjem v parlamentu ustavil takratnega sekretarja Lebna, ko je le ta razlagal, da bo z novimi predori zmanjšana nevarnost požarov v naravnem okolju. Nase je arhitekt Čufer, kot član organizacije Alpe Adria Green opozoril tudi s svojo komunikacijo z Magno, kar so v Magni ocenili kot potencialno izsiljevanje in potencialno korupcijo. S kom se dr. Jože Duhovnik druži, je njegova stvar, vendar s padanjem kredibilnosti njegovih somišljenikov, pada kredibilnost tudi njemu.

      https://mariborinfo.com/novica/politika-in-gospodarstvo/magna-klic-cuferja-je-imel-znake-korupcije-in-izsiljevanja/144713

      Določitev investicijske vrednosti predora seveda ni nikakršno šloganje iz kave ali ugibanje. Stroškovno inženirstvo je strokovna inženirska disciplina, ki jo v Sloveniji razvijamo predvsem s kolegi v podjetju Axis. Že večkrat smo pisali, da je potrebno v primeru projekta 2. tir inženirsko analitično in nepristransko določiti predvidljiva nepredvidena dela, kot so določitev tipov hribin, kraški pojavi in ravnanje z izkopanim materialom, in dela ovrednotiti po postopku gradbene kalkulacije ter izdelati Tehnoekonomski elaborat, kot so v nakepitalističnem socializmu poimenovali dokument s katerim so izračunali vrednosti infrastrukturnih investicij na podlagi predvidene tehnologije. Na Lebnovo zahtevo smo brezplačno naredili gradbeno kalkulacijo za predor T1. Kljub predhodnemu dogovoru izračuna o vrednosti predora T1 ni želel niti sprejeti, niti se z njim seznaniti. Smo edini , ki so izračunali (ne zgolj ocenili) vse postavke v popisu del in ugotovili, da so stroški najdaljšega predora T1 161 mio € brez DDV (stalne cene 2017), medtem ko je bila projektantska ocena takrat 201 mio €, uradna ocena DRI iz tajnega IP iz leta 2013 pa 249 mio €.
      Zato je strokovno diletantsko izjavljati, da bo pravo ceno projekta določil šele razpis.

  3. Doktor ekonomije, ki trdi v oddaji StudioCity da so gradili predor v Markovcu s tehnologijo TBM https://vimeo.com/221274761 bi moral dobiti doživljensko prepoved komentiranja gradnje predorov. Zakaj? Ker krepljčki ki se vrtijo roki običajnega bagrja pač niso ravno TBM stroj, ki je dolg bistveno več kot 100m in odrezuje kamenino in hkrati vstavlja prednarejene AB gradnike svoda predora. Ali bagar naklada in odkoplje mehko flišasto kamenino ali pa jo malce popraska praktično ne vpliva na ceno in čas gradnje kratkega predora, kjer bi tehnologija TBM bistveno podražila gradnjo z najemom takega stroja… Pri nas je različica s manjšim premerom, TBM stroja bila do sedaj uporabljena edino pri gradnji pocezovalne cevi med elektrarno na Soči in akumolacijskim jezerom pred nekaj leti.
    Ko je dr. ekonomije komentiral predlagani sistem “žičnice” dr. Duhovnika je v nemeri smešenja pomešal Blagovne znamke dveh konkurenčnih studiev in postavil zabaviščni vlakec v Disneyland, ki ga tam zagotovo ni. Namreč lastnik pravic za zgodbo o čarovnikih je konkurenčni studio, ki je zgradil po vzoru Dizneylanda pravtako zabaviscni park v katrem se nahaja dobro utečen in upajmo dobro vzdrževan vlečni sistem, ki poganja vlak in to dovolj varno, da zadosti vsem varnostnim standardom, ki veljajo za uporabo. Na to me je opozorila takrat 13 letna hčerka, ki natančno ve kdo je lastnik avtorskih pravic za zgodbe in filme o čarovniku z očali. Vprašanje ali gre tukaj za neznanje dr. ekonomije ali zgolj iskoriščanje besede Disneyland, da bi v slovenščini dosegel večjo prepoznavnost za smešenje.

    V medijih krožijo različne številke gradnje Karavanškega predora in za južni portal se vsaj še nekaj mesecev ne bo vedelo niti kdo ga bo gradil, končna cena pa bo znana šele po nekaj letih, ko bo morda zgrajen. Cene ki so trenutno v medijih se nanašajo za razpis za gradbena dela, se pravi za izkop, špric beton s sidrano armaturo, hidro izolacijo, AB zaključnim obokom in morda še AB cestiščem, če se bomo držali smernic ali pa bojo na hitro položili asfalt. V tej ceni pa še ni vseh strojniških in elektro napaljav, zakar prihaja razpis kasneje. Koliko stane kilometer predora se ve približno v tunini pri nas pa nikoli.
    Tudi v tujini se najdejo nekompetentne hudodelske združbe, ki nekatere projekte ženejo cene v nebo in se zaključijo tudi s sodnimi epilogi na sodišču. Kot naprimer obnova rezidence enega nemškega cerkvenega moža, pa nova opera v Hamburgu ali pa novo letališče Berlin.

    Glede primerjave koliko,stane bazni železniški predor j epotrebno navajt kakšno bolj svežo referenco kot pa iz leta 2011 ker so se podatki in cene tudi pri njih kaj spremenile. Namenoma sem navajal cel odsek 64km ne pa samo predorsko cev, da bi bila cena nekoliko cenejša.
    Toda projekcija končne cene je danes malce pod 10.000.000.000€ pravijo sveži viri in če delimo to ceno s krajšo razdaljo 55,4 km je cena za dve cevi en kilometer 180.505.415€/km dvotirnega predora. Ob primerljivih da ne rečem enakih svetovnih cenah cementa, armaturnega železa, energije za pogon strojev in vozil inslovaške strokovne delavne sile, ki tudi sodeluje pri gradnji pod Brenerjem in je pri nas v majicah SCT in Primorje že gradila tako avtocestne predore Na primorski avtocesti kot železniškega v prekurskem odseku proge.

    Za lažje razumevanje in spremljanje cen predorov priporočam branje knjige “Črne luknje rdeče številke” v nemškem izvirniku. Avtor Hubertus Hudeysen se dobro spozna na stvarnos gradnje predorov in je tudi avtor knjige, ki popisuje tragično nesrečo s požarom v Kaprunu z naslovom “155” to bi pa priporočil ex ministru Lebnu v branje on je namreč prepričan še vedno, da je smotrno gradit enotirno novo progo, da lahko povečamo promet na obstoječi progi za vožnjo dol po vodo oskrbnem območju in da nipotrebna dvosmerna elektrifikacija, ki bi omogočala rekuperacijo energije, in da je OK ce kljub načrtovanemu povečanju še naprej zaviramo in zažigamo kraški rob za edino protipožarno preventivo pa železnica uporablja pesticide in defolijante na vodo oskrbnem območju.
    V 37 km načrtovanih predorih po možnosti izvrtanimi s TBM strojem po vaših ugibanjih za progo dolgo 27km pa požarne nevarnosti sploh ni oziroma je zanemarljiva.
    Nevedni, ki znajo za svoje blogovanje istržit visok dohodek so res dobri PR podporniki za plasiranje zastarelih projkektov, komaj čakam, da bo v kakšnem blogu podpora sežiganju plastike in odpadkov v zaprtih kuriščih Trbovljske cementarne ali termo elektrarne, ki absolutno niso primerna za sežiganje odpadkov.

  4. Avtorji lahko ugotavljajo, da sem pomešal jabolka in hruške, žal pa so oni pomešali hruške in limone.

    Pa pojdimo po vrsti, kakor zapišejo:
    Že ta izračun »za telebane« pokaže, da bi prof. dr. Jože Duhovnik moral vedeti, da zavaja, ko trdi, da strošek razširitve ene cevi znaša 544 mio €. Zato je prikaz v njegovi tabeli zavajajoč, ker je dvakrat upošteval stroške predorov, ki predstavljajo 70% investicije.

    Izjavljam, da sem vse podatke črpal iz Investicijskega programa januar 2019 in da sem upošteval PGD projekt za razširitev servisnih cevi, ki ga je izdelalo zasebno podjetje SŽ Projektivni biro. V investicijskem programu je upoštevana številka 97 mio za razširitev servisnih cevi. V PGD projektu pa je za razširitev servisnih cevi izvedena ocena del (vsa dela in ne samo vrtanje tunelov) 450 mio EUR za odsek Divača – Črni kal, in 190 mio EUR za odsek črni kal -Koper. Razlika med oceno iz leta 2017 in ponovljeno v letu 2019 je 641 – 97 = 544 mio EUR.
    Za tiste, ki težko sledijo literaturi naj samo povem, da ko uporabiš eno literaturo, so rezultati lahko komentirani samo po modelu iz navedene literature. V tem primeru je to Investicijski program za Drugi tir januar 2019.
    Uporaba različnih virov v enačbi stanja (IP 2019 in kalkulacija skupine okoli Damjana) pa je strokovno popolnoma zgrešena metoda. Je pa uporabna za mešanje hrušk in limon.

    Sicer pa, kaj se ukvarjamo z “zafuranim” projektom, ki nima pravilno vodenih niti postopkov za izdelavo projektne dokumentacije, niti ni bil korektno izveden postopek ocene investicije po UEM uredbi.
    Takega skrpucala, kot je dokumentacija za projekt drugi tir, kot ga v naši skupini strokovnjakov (projektanti avtocest, ocenjevalci državnih investicij, strokovnjaki za umeščanje v okolje) ocenjujejo še ni bilo v vseh 25 letih.
    Zato take projekte smo kot davkoplačevalci porabili okoli 55 mio EUR. V tej vsoti so upoštevane tudi metodološko zgrešene investicijske projekcije.

    Vsak projektant – kreator, ki opazi funkcijsko neuporaben projekt, bi moral biti vsaj toliko pameten ali recimo po domače “brihten” da na takem projektu ne onanira, ampak predlaga variantno rešitev, ki pa mora biti cenejša. In v tem je vsa razlika med našo skupino in skupino okoli g. Damjana. Iskanje cenejše rešitve je kreativnost, vztrajanje zaradi puhlih soglasij, ki med drugim sploh ne veljajo več, pa je otopelost analitika.

    Naša skupina je predlagala cenejšo rešitev, ki jo lahko obračate kakorkoli in vedno bo cenejša, Vi pa zagovarjate z nekimi predikcijami izračunov funkcijsko popolnoma zgrešen projekt, ker ste pač poslovno zavezani iz preteklosti.

    Modrost v odločitvah je spoznati napako pravi čas, in se ne postavljati na okope, ki so zgrajeni na napačnih predpostavkah.

%d bloggers like this: