Tehnične ovire na meji so prva maketa Cerarjeve vlade

Stanko Štrajn

Dnevnik je danes objavil vest, da je Transparency international ovadila direktorja zavoda za blagovne rezerve Antona Zakrajška zaradi predplačil podjetju Minis, ki je pri postavljanju ograj na mejah prejelo iz proračuna za svoje delo 9.3 mio evrov. Ostali izvajalci ograj so prejeli po Dnevnikovih navedbah 6 mio evrov in je tako proračun plačal za postavitev ograj 15.3 mio evrov.

Direktor Zavoda za blagovne rezerve si zaradi ovadbe ne dela skrbi, saj ga je kriminalistična policija zaradi poslov z ograjo že dvakrat preiskovala in obakrat se je postopek končal brez nadaljevanja v kazenskem postopku, ker se ni potrdil sum, da je bilo pri trošenju proračunskega denarja za ograje na meji karkoli narobe. Našim funkcionarjem se policijskih preiskav res ni treba bati, saj se policija zgane šele po letu in več po tem, ko civilna družba javno razkrije utemeljene sume in dokaze, da je bila oblast zlorabljena. Zoper grešne kozle v zadevi maketa je policija vložila ovadbo po letu dni, čeprav ni ugotovila nič drugega kot dejstva, ki so jih mediji razkrili že spomladi 2018.

Predsednik vlade Marjan Šarec je pohitel s podporo Antonu Zakrajšku in v njemu lastnem slogu poudaril, da je pred volitvami zmotno menil, da ograje ne potrebujemo, sedaj pa vidi, da so tehnične ovire na meji nujne in da se bo zavzel za postavitev čim več panelnih ograj, ker so rezilne ograje nevarne in se lahko kdo na njih poškoduje. Predsednik vlade seveda svoje zmote ne pojasni in tudi ne pove, zakaj ocenjuje, da so tehnične ovire nujne, čeprav gre pri projektu nadomeščanja rezilnih ograj s panelnimi ograjami za projekt, ki bo proračun olajšal za precej več denarja, kot je to uspelo znameniti maketi.

Strošek za postavitev ograj je skrbno varovana skrivnost in mediji ne dobijo uradnih in dokončnih informacij o ceni tega projekta. Zlasti ni razvidno, koliko je bilo od porabljenih sredstev plačano izvajalcem za delo in koliko je bilo plačano za nakup materiala. Strošek je gotovo nakup materiala in plačilo dela, razen če ni naročilo za ograjo oddano izvajalcu tako, da izvajalec nabavi material in nato še postavi ograjo. Če podatki, ki jih navaja Dnevnik držijo, potem je Slovenija plačala za tekoči meter rezilne ograje 11 evrov. Ker je ograja izvedena s tremi koluti zloženimi drug na drugega je za tekoči meter takšne ograje plačala 33 evrov, za 116 km pa skupaj 3,828,000evrov, brez dela, kajti to ograjo so postavljali slovenski, češki in madžarski vojaki menda brezplačno in je bilo le nekaj stroškov s prevozi, nastanitvijo in prehrano vojakov na terenu.

Rezilne žice je na zalogi še za 400 km, torej za 400,000 x 3 m x 11evrov=13.2 mio evrov. To je zaloga, ki jo hrani zavod za rezerve in rjavi v nekih skladiščih. Nihče ne ve, zakaj je Zavod za rezerve nabavil trikrat več žice, kot je je bilo potrebno nabaviti za 116 km. Vsekakor pa je za nepotrebno nabavo porabil 13.2 mio evrov proračunskega denarja. Nadalje je plačala Slovenija za meter panelne ograje od 91.60 evra do 98.80 evra, kar pomeni da je za 63 km te ograje samo material stal 63,000 x povprečno 95 evrov =5,895,000 evrov.

Ker pa ima panelna ograja mnogo vrat, lahko ocenimo da je še za vrata bilo potrebno kupiti nosilne stolpe, tečaje in ključavnice z zapahi. V vasi, kjer živim tik ob Kolpi, je 250 m panelne ograje in 11 vrat. Ker stane ena ključavnica obešenka z zapahom v Merkurju 25 evrov in je na 11 vratih 22 obešenk z zapahi je to vredno 22 x25= 550 evrov. Nosilni stolpi so ročno izdelani iz masivne pločevine in pobarvani z zaščitnimi premazi in po oceni mojstra, ki dela v obratu kovinske galanterije, stane tak stolp najmanj 120 evrov, kar za 22 stolpov navrže 2,640 evrov, skupaj torej je material za 11 vrat na 250 metrih stal vsaj 3.195 evrov. Če je na kilometru panelne ograje montiranih samo 5 vrat, je torej na 63 km te ograje postavljenih 315 vrat po povprečni vrednosti 290 evrov, kar skupaj znese 91,350 evrov. K temu moramo dodati še sidra in množico vijakov in matic s katerimi je vse to železje spojeno v ograjo, kar prav tako ni cenen material. Mnoge panelne ograje so, kot na primer ograja ob Kolpi pri Vinici, ozaljšane še z rezilno žico, ki je položena po vrhu panelov in vzbuja občutke, kot so jih imeli Ljubljančani med drugo svetovno vojno za žičnimi ograjami italijanskih okupatorjev. Če k vrednosti materiala prištejemo še 15.3 mio evrov, kolikor naj bi bilo plačano za delo, dobimo skupen strošek v višini 38,306,350 evrov.

Ta hipotetičen račun je gotovo nepopoln in gotovo ne zajema vseh stroškov. Tudi gasilci in lokalni obrtniki, ki so pred montažo ograj čistili teren, so gotovo kaj zaračunali. Toda niti ni pomembno, da bi točno ugotovili, koliko proračunskega denarja je Cerarjeva vlada porabila in koliko ga namerava v nadaljevanju te politike porabiti Šarčeva vlada. Pomembno je dejstvo, da izvršna oblast zlorablja varnostno vprašanje države za netransparentno trošenje proračunskega denarja in da se tako zavrženo ravnanje, ki smo ga razkrili pri znameniti maketi in ga javno mnenje imenuje kraja, nemoteno nadaljuje in je očitno, da nova vlada ne namerava prenehati z utečeno prakso izčrpavanja proračuna, kar plačujemo državljani s slabšim življenjem, kot si ga zaslužimo.

Tako, kot nihče ni dejansko potreboval makete, tako je tudi ograja, žična ali panelna povsem nepotreben in s strani varnosti države povsem nepotreben ukrep. Tako kot žica okoli Ljubljane med drugo svetovno vojno ni preprečila junaškim Ljubljančanom oskrbovanja partizanov, tako tudi ograja na Kolpi ne moti beguncev in migrantov, da ne bi nezakonito prihajali v Republiko Slovenijo . Očitno je, da te ograje, tako kot maketa, služijo le prikrivanju izčrpavanja proračunskega denarja v korist političnih strank in vladajoči oblasti ljubih posameznikov, ki jih ljudska govorica označuje s pojmom mafija ali lobiji ali piarovci.

Na svoje oči vidim, kako policija in vojska čuvata mejo na Kolpi v moji vasi. Če bi bile ograje učinkovito varovanje, potem ne bi bilo treba policajem in vojakom stražiti ograj. Toda, ker ograje ne preprečujejo nezakonitega prehajanja meje, sedaj mejo straži še vojska in policija. Še preden se zdani pripelje na teren iz 75 km oddaljene novomeške vojašnice mercedes – puhov štirikolesnik z dvema vojakoma. Parkira se ob Kolpi za ograjo, tako da ga je videti z druge strani mejne reke in nato nekaj ur na mestu kuri bencin, ker povsem razumljivo vojaka v avtu nočeta zmrzovati. Ker tako vozilo pokuri do 30 litrov bencina na 100 km ocenjujem, da dnevni prihod na mejo z ogrevanjem vojakov pokuri kakšnih 70 litrov bencina na dan. Ko se okoli 9 ure ta straža odpelje, se sem pa tja zgodi, da pripelje še policijski avto s policajem in vojakom na mejo. Tu se obrne in odpelje. Nato pride še zvečer okoli 21 ure vojska pogledati če ograja še stoji in se odpelje nazaj v Novo mesto na nočni počitek.

Vmes nesrečni begunci in migranti kljub ograji brodijo čez Kolpo in se napotijo čez drn in strn naprej proti Avstriji ali Italiji. Begunci in migranti, ki si privoščijo plačati tihotapcem potne stroške prehajajo mejo na meni neznan način, verjetno pa ne brodijo po mrzli vodi in se ne utapljajo v Kolpi. Večino ilegalnih beguncev in migrantov nato opazi lokalno prebivalstvo, ki prijavi svoje opažanje policiji, da jih potlej policija pobere s kombiji in odpelje v azilni dom, ali kar je zelo verjetno nažene čez ograje nazaj na Hrvaško. V tej zagnanosti in zaradi dolgega časa vojska in policija pogosto s svojimi zmogljivimi avtomobili opravi še vožnjo čez belokranjske travnike in njive in povzroča lokalnemu prebivalstvu škodo, ker se površin z globoko zvoženimi kolesnicami ne da obdelovati. Skratka, mejo naši policaji in vojaki čuvajo po ukazih izvršne oblasti tako, da povzročajo še dodatno škodo, ki jo je že povzročila vlada s svojo odločitvijo, da postavi ograjo na meji.

Problematiko nelegalnih prehodov čez mejo spremljam, a do sedaj nisem zasledil kakršne koli strokovne analize, ki bi preverila koliko je ta ukrep učinkovit, ali sploh kaj prispeva k večji varnosti države. Še manj je znanega, koliko mladih ljudi je izgubilo življenje, ker so se ljudje utopili v mrzli in deroči vodi. Koliko je v strašnih mukah poginilo košut in srn ki so se ujele v bodečo žito. Kolikšna je škoda zaradi poškodovanih poti in zvoženih njiv in travnikov in koliko je vožnja po travnikih preprečila nezakonito prehajanje meje. Tudi ni znano, koliko migrantov je policija ujela zato, ker je stražila ograje ali pa so jih ujeli po zaslugi budnega prebivalstva, ki v okviru državljanske dolžnosti prijavlja begunce in migrante in pohlevno prenaša škodo, ki jo povzroča naša oblast z maketami in ograjami in svojo nesposobnostjo na primer zgraditi 27 km proge drugega tira Divača – Koper ali izgradnjo ceste tretje razvojne osi.

Edino resno ukvarjanje z ograjami izvaja skupina zgodovinarjev pod vodstvom dr. Repeta, ki v raziskovalnem projektu, ki ga financira ARSS s evropskimi sredstvi, raziskuje, kje in kakšne ograje so na mejah med drugo svetovno vojno postavili okupatorji in kakšen vpliv je to ograjevanje imelo na življenje Slovencev in njihov junaški osvobodilni boj.

Afera maketa je spodbudila Marjana Šarca, da je zagrozil, da ne bo dopustil, da bi psi lajali, karavana pa bi mirno nadaljevala svojo pot. Prav na tej tezi bomo prav kmalu lahko videli, ali bo karavana zlorab, kot to napoveduje Marjan Šarec dejansko ustavljena, ker psi lajajo ali ne. Bojim se, da bo pasji lajež civilne družbe še dolgo spremljal vodenje državnih projektov, ki jih vodijo tako sposobni funkcionarji, kot je Jure Leben ali Anton Zakrajšek, ki se ne bojijo kriminalističnih preiskav, ki jih vodijo policaji, ki bdijo nad našo varnostjo na meji, a pozabljajo na preganjanje gospodarskega in političnega kriminala.

Škoda zaradi makete je nedvomno neprimerno manjša kot škoda zaradi ograj na meji, temu sorazmerno pa je korist vseh, ki oblast zlorabljajo neprimerno večja. Prav zato dvomim, da bo minister, ki je odstopil, vendar ima obljubljeno novo službo, dejansko karkoli odgovarjal za svoje ravnanje. Obratno se bo utečena praksa zlorab oblasti prenehala, sicer ne bi bilo razumljivo, da je bil iz državnega zbora odstranjen poslanec ki je kot eksperiment ukradel sendvič, minister, ki je odstopil pa mirno nadaljuje svoje ministrovanje, dokler ne bo najden drug minister, hkrati pa ima že obljubo predsednika vlade, da bo tako sposobnega graditelja drugega tira in maket še potreboval in ga nedvomno čaka še kakšna pomembna funkcija v karavani, na katero lajajo psi in ki jo nadzorujejo zagnani čuvaji meje.

Z največjim veseljem bom sprejel argumente vseh, ki mi bodo dokazali, da so moji dvomi neupravičeni in da ograje na meji niso maketa in da karavana ne bo več nadaljevala svojih zlorab.

%d bloggers like this: