S samim ministrom Lebnom se v tem komentarju ne bom posebej ukvarjal. Do sedaj razkriti podatki glede “afere maketa” (pri čemer pa ključna komunikacija sploh še ni bila javno razkrita) jasno kažejo, da je bil neposredno vpleten v pripravo podlag za povezana razpisa glede drugega tira (tako za samo maketo drugega tira kot za promocijsko referendumsko kampanjo v zvezi z njim). Neposredno je vodil zadevo, dajal navodila in potrjeval vse izvedbene korake in pri tem svoje subjektivne odgovornosti ne more prevaljevati na piarovko v njegovem kabinetu, ki je dokumentirano delala po njegovih navodilih. In tudi če bi kakšno zadevo naredila na svojo pest, bi bil minister Leben kot njen neposredni nadrejeni še vedno objektivno odgovoren za njena dejanja. Takšnih primerov smo v sodobni zgodovini parlamentarne demokracije v Sloveniji imeli že kar nekaj in povsod so ministri morali sprejeti objektivno odgovornost za stvari, ki so se zgodile v njihovem resorju.

Leben se sicer lahko izmika tej odgovornosti kolikor hoče in poskuša rešiti svojo kožo z zanikanjem in prevaljevanjem krivde na svoje sodelavce, toda po zakonitostih političnega procesa in glede na uveljavljene pretekle standarde, bo moral odstopiti oziroma bo odstopljen.

Namesto same – subjektivne in objektivne – krivde Lebna me v tem komentarju zanima predvsem politična ekonomija njegovega odstopa ali odstavitve. Torej kakšne politične posledice bo imel odstop ali odstavitev Lebna in kdaj je optimalen trenutek za to. In kot boste videli v nadaljevanju, je iz vidika najmočnejše koalicijske stranke LMŠ optimalno, da predsednik vlade Lebna odstavi (prisili v odstop) in da je optimalni trenutek zdaj, ko LMŠ kotira najvišje in ko trend podpore narašča.

Najprej se je treba zavedati, da predsedniku vlade in njegovi stranki v dani situaciji bolj koristi, da ministra Lebna odstavi (prisili v odstop), kot pa da bi sam prostovoljno odstopil. S trdo igro o nujnosti prevzema – subjektivne in objektivne – odgovornosti, ne glede na to, kdaj (v tem ali prejšnjem mandatu) se je inkriminirana zadeva zgodila, in potrebni stopnji etičnosti članov te vlade kot ključne distinkcije glede na pretekle vlade, si bo predsednik vlade z odstavitvijo Lebna pridobil še dodatne simpatije javnosti. Kot prvi predsednik vlade, ki dosledno uveljavlja politiko ničelne tolerance. Tudi če gre samo za krajo sendviča. Predsednik vlade mora vztrajati pri odstopu Lebna ne glede na poskuse izmikanja in omejevanja subjektivne krivde ministra Lebna s strani njegove matične stranke SMC, ki se je drži sloves nenačelnosti in neetičnosti.

Iz vidika percepcije javnosti tega dogajanja predsednik vlade ne more izgubiti, če dosledno zahteva Lebnov odstop oziroma gre v odstavitev v Državnem zboru. V primeru, da se predsednik vlade zaradi drugačne kalkulacije za odstavitev Lebna ne bi odločil, bi nase in na svojo stranko prevzel najprej Lebnove grehe in nato posredno še vse pretekle grehe SMC. Postal bi nekdo, ki je zamižal pred grehi koalicijske stranke in njenih najvišjih predstavnikov. Postal bi Miro Cerar. Politično truplo na naslednjih volitvah. Z odstavitvijo Lebna pa bi poslal rating svoje stranke in vlade še bolj v nebo.

In slednje je ključno tudi pri presoji trenutka, kdaj se Lebnova odstavitev predsedniku vlade in njegovi stranki, hkrati pa tudi moči in stabilnosti vlade, najbolj splača. Kot kažejo trendi zadnjih anket, se podpora vladi in vodilni stranki koalicije vztrajno vzpenja v rekordne višave. Zadnja anketa Ninamedie kaže, da se je med decembrom in februarjem ocena uspešnosti dela vlade povečala za 20 odstotnih točk (iz 50 na rekordnih 70%). Pri tem je sedanji vladi uspelo animirati tako do sedaj neopredeljene, ko tiste, ki so njeno delo do nedavnega ocenjevali kot neuspešno.

Hkrati je eksplodirala tudi priljubljenost vodilne stranke koalicije LMŠ, katere priljubljenost se je med decembrom in februarjem skoraj potrojila (iz skoraj 13% na dobrih 31%). Zanimivo je, da je vodilna LMŠ je pri tem, ko je okrepila svoj položaj za 18.5 odstotnih točk, v manjši meri pobrala glasove na levici (SD, Levici in SMC je odvzela manj kot 5 odstotnih točk), pač pa je presenetljivo dobrih 7 odstotnih točk pobrala na desni Janševi SDS, 2.5 odstotnih točk je pobrala neparlamentarnim strankam, dobre 4 odstotne točke pa je dobila pri tistih, ki sicer ne bi volili.

Tovrstne anketne rezultate je sicer zelo nehvaležno interpretirati, ker pač ne vemo, zakaj so vprašani v zgolj dveh mesecih tako drastično spremenili svoje politične preference. Toda trendi naraščajoče priljubljenosti vlade in znotraj nje skoraj izključno vodilne stranke LMŠ nakazujejo na to, da je volilnemu telesu vladni kurs všeč in da močno simpatizirajo predvsem z dosedanjimi potezami LMŠ oziroma njenega predsednika.

Kot kaže preračun teh spremenjenih preferenc vprašanih v parlamentarne sedeže, bi ob tovrstnem volilnem rezultatu LMŠ dobila danes kar 38 sedežev, kar je največje število sedežev posamezne stranke v Državnem zboru v zgodovini demokratične Slovenije (spomnimo se, da je SMC kot prejšnja rekorderka v prejšnjem mandaru imela 36 sedežev). Takšen rezultat bi LMŠ omogočil, da bi lahko zgolj s SD ali Levico sestavila koalicijo iz dveh strank, kar se v novejši zgodovini Slovenije še ni zgodilo.

Iz teh trendov političnih preferenc izhaja, da ima predsednik vlade danes povsem odprto pot, da s trdim in načelnim pristopom izsili odstop ministra Lebna (efektivna odstavitev). Stranki SMC se trmoglavljenje s podporo Lebnu politično ne splača, saj bi se SMC v primeru razpada vladne koalicije in predčasnih volitev morala boriti za golo preživetje in vstop v parlament.

Drugače rečeno, za predsednika vlade in LMŠ je optimalen trenutek za odstavitev Lebna zdaj. Z načelnim pristopom bo sebi in svoji stranki samo še dodatno utrdil priljubljenost. V primeru razpada koalicije, pa bi dobil izvrstno priložnost, da si na predčasnih volitvah zagotovi dominantni politični položaj ter bistveno bolj enotno in močno vladno koalicijo. Ne gre izključiti možnosti, da bi se sedanji trendi v korist LMŠ v primeru načelne drže predsednika vlade in razpada koalicije utegnili še okrepiti. Vse tja do absolutne večine, kar doslej ni še nikomur uspelo.

Z ozirom na to, da je predsednik vlade inteligenten mož, si je te opcije najbrž že zdavnaj preračunal. Zato bi me zelo začudilo, če bi se odločil cincati z zahtevo po odstopu Lebna in zamudil ta optimalni trenutek. Če bo, bo pač moral za to plačati račun. Najprej zaradi nenačelnosti, ki je volilci ne marajo, in ta račun bo večji z vsakim dnem, bolj kot se bo vlekla in poglabljala ta afera. Afera bo postala afera te vlade, čeprav se je zgodila v prejšnjem mandatu. Nato pa zaradi vseh okostnjakov, ki bodo še padli iz omare Gašperšiča in Lebna ter vseh novih afer, ki mu jih bo zakuhal Leben. Slednji se pač zaradi svojega karakterja in načina delovanja vedno znova zapleta v afere.

Račun za to pa bo plačala ne samo celotna vladna koalicija, pač pa predvsem stranka LMŠ. Način delovanja SMC v prejšnjem mandatu in kako se je zgodba končala bi moralo biti največje svarilo za sedanjo vodilno vladno stranko.