Zadnjič sem citiral Francisa Fukuyamo, ki v zadnji knjigi “Identity: The Demand for Dignity and the Politics of Resentment“ opozarja, da liberalna demokracija, čeprav naj bi zagotavljala mir in blaginjo, pušča praznino v ljudeh, ideološka praznina jih pušča brez višjega smisla, in zato jim vključevanje v “identitetne skupine”, ki so predvsem nacionalistično in rasistično obarvane, daje izgubljeni občutek pripadnosti skupnosti. Podobno ugotavlja zadnji The Economist, ki pravi, da čeprav so identitetni boj v ZDA povezovali s Hillary Clinton, s protesti nezadovoljnih študentov, protesti proti rasizmu, homofobiji itd., je ta zelo mil in neizrazit. Bistveno bolj nevaren je identitetni boj na desnici, ki bazira na izgubljenem dostojanstvu in pozabljeni superiornosti bele (še) večine.

Trumpova kampanja je vedno slonela na pozivanju k zaustavitvi pritoka migrantov in na stališčih, ki so proti-muslimanska, proti-črnska, proti-hispanska. Skupni imenovalec te kampanje je boj proti ne-beli rasi, nagovarjala pa je izključno bogato belo elito in obubožan beli delavski razred, ki je z neoliberalizmom in globalizacijo izgubil dostojanstvo in občutek svoje večvrednosti. Trumpov identitetni boj se koncentrira okrog nacionalizma in rasizma. Kar se kaže tudi v njegovih težavah z distanciranjem od neonacističnih skupin. In nevarno se militarizira – povečevanje vojaškega proračuna, odpoved jedrskega sporazuma z Rusijo, zaostrovanje spora s Kitajsko, pošiljanje vojakov na mehiško mejo (uradno zaradi četice migrantov, ki koraka čez Mehiko in je nekaj tednov stran od ameriške meje).

Nadaljujte z branjem→

Andrej Korošak

Kaj je tisto, kar naredi organizacijo odlično, povprečno ali pa bognedaj neuspešno? Odgovor je na dlani že dolga desetletja – predvsem kvaliteta managementa, ki s svojim vodstvenim slogom (ta je sicer posledica osebnostnih lastnosti, motivov, značilnosti temperamenta, znanj, veščin, mentalnih sposobnosti itd, skratka kompetenc), odločilno vpliva na vedenje sodelavcev v organizaciji in v končni konsekvenci na merljiv finančni izid. Morda je manj znano, da je sloviti model kompetenc, ki je v poslovnem življenju razvitih držav že dolgo sprejet kot standard, pri nas pa se je kot modna muha pojavil šele po letu 2000, sedaj pa se zdi, da bolj ali manj stagnira predvsem zaradi nepoznavanja metodoloških prijemov pri njegovi implementaciji, izšel pravzaprav iz psiholoških osnov, natančneje iz psihologije motivacije. David McClelland je bil tisti prvi ameriški psiholog, ki je tovrstni HRM model utemeljil na svoji znameniti teoriji storilnostne  motivacije.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Po petih letih rasti (in pri dokaj obetavnih nekaj letih pred nami), smo končno dosegli nivo razvoja, ko imamo na razpolago viške denarja in lahko razpravljamo, v kaj jih bomo usmerjali. Pred dobrim letom sem tako situacijo napovedal (Delo, članek »Kaj naj Slovenija v viški denarja?«, objavljen 9.8.2017) in opozoril, da to zahteva drugačno strategijo ekonomskega vodenja države, kot smo je bili vajeni. V aktualnih razpravah pa ni videti kakšnega globokega intelektualnega zasuka od dosedanjih praks, vsak vleče po svoje, brez nekega skupnega premisleka.

Finančni konservativci na čelu s fiskalnim svetom in ob podpori Evropske komisije, svetujejo zadržanje zapravljanja v proračunu in pospešeno odplačevanje državnega dolga, čemur naj bi namenili naslednje leto 0,65% BDP, nadaljevanje privatizacij državnega premoženja in še večje odpiranje gospodarstva tujim investitorjem. Del desnega političnega pola in podjetniki zagovarjajo podobno politiko ob dodatni razbremenitvi podjetij z davki (ali vsaj ob zadržanju dosedanjih davčnih stopenj in rešitev), kar pa je rešljivo le s krčenjem oziroma omejitvijo ostalih proračunskih izdatkov. Obljubljajo pa, da bodo dobičke pospešeno vlagali v razvoj svojih podjetij (česar do sedaj niso počeli prav prepričljivo). Skratka, ponavljajo klasični neoliberalni scenarij, kakor da je ta prinesel svetu in nam kakšne velike koristi. Obratno, naredil je veliko škode, najmanj zadnjo finančno krizo in enormno povečanje neenakosti.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Ko je Cerarjeva Vlada marca 2016 ustanovila 2TDK d.o.o., je razglasila, da bo ta projektna družba v javno – zasebnem partnerstvu pridobila koncesijo za gradnjo in upravljanje trenutno  največje infrastrukturne investicije v Sloveniji. Več kot leto dni je trajalo, da je Vlada doumela, da neposredna oddaja koncesije brez javnega razpisa po evropskih in slovenskih predpisih, ki urejajo javna naročila in oddajo koncesij ni mogoča brez posebnega zakona, ki omogoča oddajo koncesije brez razpisa. Javno-zasebno partnerstvo se je nato prelevilo v javno – javno partnerstvo, ker je bilo načrtovano, da bi kot družabnik v 2TDK d.o.o. vstopila Madžarska, poleg tega pa je Vlada nekako prišla do ugotovitve, da partnerstvo z družbo, ki je v 100% lasti Slovenije nekako ni javno – zasebno partnerstvo, ker v sicer formalno gospodarski družbi partnerju ni vloženega niti evra zasebnega kapitala.

Strokovna javnost je zlasti preko objav presoje nenavadnosti vladne ideje o javno – javnem partnerstvu v medijih in blogih opozarjala Cerarjevo Vlado in Državni zbor, da je tak konstrukt povsem  zgrešen, a sta Vlada in Državni zbor trmasto in zdravi pameti navkljub svoj koncept koncesije s sprejetjem Zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper (v nadaljevanju ZIUGDT) uzakonili. Sedaj imamo  ZIUGDT in drugega tira Divača – Koper ne moremo graditi nikakor drugače, kot tako, kot to določa  ZIUGDT.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ponovno so se začela pogajanja o plačah javnega sektorja, ki bodo v naslednjih mesecih pogosto udarna novica dneva. Pogajalske skupine bodo imele “trdo delo”, čaka nas kakšna parcialna ali splošna stavka, nekaj izsiljevanj z ene in druge strani in na koncu nek dogovor. V tem času bomo lahko prebirali članke o visokih zahtevah sindikatov, o omejitvah pri proračunskih izdatkih, o zaostajanju plač zaposlenih v javnem sektorju in nujnosti vzpostavitve pravih razmerij med plačami. Seveda bosta obe strani s temi informacijami nekoliko manipulirali za boljšo pogajalsko pozicijo, točni podatki pa so tako ali tako vedno problem, pa še večine prav veliko niti ne zanimajo.

Kljub temu sem poskušal sestaviti nekoliko bolj poglobljeno analizo dosedanjih gibanju na tem področju ter tudi finančni  prostor, ki ga pri teh izdatkih imamo. Ker gre za veliko podatkov, sem v uvodnem tekstu izluščil glavne poudarke, podrobnejše argumentiranje posameznih navedb pa bom predstavil v petih nadaljevanjih.

Nadaljujte z branjem→

Zanimivo. Sem bil v svojem odgovoru “Odziv na pisanje glede moje morebitne kandidature“ res žaljiv?

Ne morem si pomagati, ampak kar precej dobre slovenske muzike imamo. In čeprav je ta Galova pesem zelo pop, gre pod kožo.

Za mano je tipičen dan na znanstveni ekonomski konferenci, sicer iz področja empirične zunanje trgovine. Se pravi –  bodisi empirično preverjanje relevantnosti konceptov in teorij o zunanji trgovini na podatkih, bodisi poskus koncipiranja opazovanih vzorcev obnašanja v zunanji trgovini v koherentne teorije. In sem rahlo nesrečen. Vsaj tri današnje predstavitve so – po naslovih – obetale zanimiva nova spoznanja. Toda avtorji so predstavitve  namesto v nazoren prikaz vzorcev obnašanja zapeljali v suhoparne matematične izpeljave teoretskih in/ali empiričnih modelov, v katerih se je povsem izgubila zgodba. Dali so prednost metodologiji pred relevantnostjo. Nekaj, iz česar bi lahko naredili seksi novo spoznanje, so degradirali v mrtve formule.

In to je eden izmed glavnih problemov sodobne akademske ekonomije. Izgubili smo se v metodologiji, v šraufanju enačb in onaniraju o prednostih in slabostih posameznih ekonometričnih metod, ne znamo pa več videti velike slike. Ne vidimo relevantnosti dogajanj okrog nas. Zakaj je denimo med 2001 (vstop Kitajske v WTO) in 2008 (začetek velike recesije) v ZDA in Evropi izginilo po 3.6 oziroma 3.5 milijona delovnih mest v industriji. In kaj je to potegnilo za seboj. In tako naprej. Povsem smo zašli.

No, zato bo treba nazaj, treba bo začeti opazovati in misliti, namesto matematizirati. Oziroma kot je rekla Joan Robinson:

I never learned math, so I had to think

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

• Maybe We Should Take Socialism Seriously – Noah Smith
• Curiosity can save us when lies come dressed as numbers – Tim Harford
• Italy’s Budget Isn’t as Crazy as It Seems – Ashoka Mody
• The Italian Budget: A Case of Contractionary Fiscal Expansion? – Olivier Blanchard & Jeronim Zettelmeyer
• Why should someone who is anti-austerity care about debt – Simon Wren-Lewis
• Identifying shocks via time-varying volatility – Fed in Print
• The Neutral Rate of Interest – Dallasfed.org
• What’s Wrong With the 2 Percent Inflation Target – Paul Volcker
• The Remarkable Fall in Global Poverty – Tim Taylor
• How Economic Inequality Harms the Environment – Scientific American
• America’s Plutocrats Are Winning – Jeffrey D. Sachs