Butalska resničnost fejsbuk nacije

Prejšnji vikend sem se še zadrževal, ker se zavedam, da je tale zapis izrazito v mojo škodo. Toda Šuligojev zapis o butalski resničnosti na globalni tehnologiji podprte, vendar vsebinsko izrazito ozko lokalizirane in ozkoumne fejsbuk nacije, je preprosto preveč resničen. Fejsbuk omogoča, da se lahko vsakdo, ki se mu da, postavi v center sveta in da ta svoja občutja ob stanju na vrhu sveta (pa čeprav to pomeni, da je takrat sprehodil svojega najlepšega psa  na svetu ali spekla najboljši štrudel vseh časov) sporočiti vsem, ki jih pozna. Tudi če je totalni aberveznik. Tudi če je totalni bebec. Tudi če je totalni ekstremist. Pomembno je le, da je dovolj velik narcis.

Sicer je popularna krilatica “oblast ljudstvu“. Toda si predstavljate neposredno, fejsbuk demokracijo v praksi? Kot da bi dali oblast v roke – esktremističnim, šovinističnim ali zgolj ozkoumnim – forumašem spletnih medijev in falangam njihovih sledilcev. Oziroma Trumpu ali Duterteju kot zmanipulirani bližnjici tega. Vidite, zato potrebujemo medije z uredniki kot filtri, zakonsko regulacijo in etične kodekse, da ne more vsak malce glasnejši bebec zastrupiti cele nacije s svojimi osebnimi frustracijami ali aspiracijami. In zato potrebujemo formalno demokracijo. Pa čeprav se 90 poslancev našega Državnega zbora zdi popolna preslikava slovenske butalske fejsbuk nacije, jih ustava, zakoni, etični kodeksi in pravila parlamentarne demokracije ter nujnost sprejemanja kompromisov znotraj 90-članskega zbora omejujejo pri tem, da bi svoja osebna, ozko lokalizirana in ozkoumna stališča, frustracije in aspiracije uveljavili na škodo cele nacije.

Ja, ne more vsak bebec pisati, kar hoče, in ne more vsak bebec neposredno odločati o vsem. Demokracija potrebuje filtre, demokracija potrebuje regulacijo, da nas zaščiti pred tem, da bi majhnost, partikularnost in ozkoumnost vsakogar izmed nas prevladale na ravni države.

In Trump je morda najlepši prikaz, kaj se zgodi, kadar se butalska fejsbuk resničnost spremeni v dejansko.

Pravijo, da je na tem svetu samo pameti več kot dovolj. Nihče (z izjemo kakega čudaškega Sokrata) se še ni pritožil, da bi je imel premalo. O tem nas vsak dan znova prepriča fejsbuk. Vsi, ki stopijo na ta ringlšpil, ne stopijo zaman. Eni so neskončno lepi, drugim ne zmanjka nasvetov, tretjim se po petkrat na dan dogajajo najpomembnejše stvari, četrti nam bodo zdaj zdaj zavladali. Če človek od strani opazuje to neskončno, deročo, brutalno reko samozavesti, ga zlomi manjvrednostni kompleks.

Marička kaže svoje depilirane nožice v slani modrini, njena prijateljica peče najboljše palačinke, štrudle, kekse … v bloku, Joško slika svojega Sultana – zjutraj, popoldne, ko spi, zvečer, ko liže sladoled … Jožica grozi županu, ker jim ne asfaltira ceste pred hišo, Marina si je, kot še 20 milijonov drugih, privoščila vse klasične znamenitosti Njujorka, Uroš je kupil nov, rdeč milečento, Pepi pelje na sprehod svojo klopotačo na vrvici, Adriana je zalotila iztirjenca, ki je fotkal na ženskem stranišču punce med lulanjem (od spodaj!), in ga (za kazen) slikala v hrbet.

Med milijardo nepomembnih vsakdanjosti se vrinejo nenavadno profesionalno izdelani filmčki: kako temnopolte »barabe« na ulici mimogrede oklofutajo blondinko, kako se tolpa črncev s koli spravi na policijski avto, ali pa »znanstveno sociološka« razprava z naslovom Zakaj so Srbi najbolj lažniv narod, denimo …

Fejsbukovci vse to všečkajo, delijo, komentirajo, izgubljajo ure … Z novo religijo je mogoče dobiti volitve (celo ameriške), sporočajo med vrsticami. Nikogar ne zanima, kdo in zakaj financira produkcijo ksenofobne propagande, poneumljanja, industrijo sovraštva in plehkosti. Vse več plastične družabnosti in izvirne patetike … Ni več jasno, kaj je res in kaj ne, kaj pomembno in kaj ni, kaj lepo in kaj ne … Zasvojenost z izgubljenimi iluzijami, navideznim svetom in navidezno pametjo, ki je je pretirano preveč.

Vir: Boris Šuligoj, Delo

3 responses

  1. Nekoč so Einsteina, izumitelja relativnostne teorije, v zrelih letih, ko je postal slaven, novinarji vprašali, naj razloži neskončnost. In to tako enostavno, da bodo to razumeli tudi preprosti ljudje. Odgovori je:
    “Poznam dve neskončni stvari – ena je vesolje in druga človeška neumnost. Vendar za prvo nisem čisto prepričan, da je neskončno.”

  2. Pa še malo aktualnejši komentar:
    V demokracijah obstaja dialektično nasprotje med dvemi temeljnimi stvarmi:
    -na eni strani enakopravnost vseh državljanov s pravico voliti in biti izvoljen na vodilne politične funkcije
    -na drugi strani čim boljše upravljanje države, kar predpostavlja, da državo vodi najbolj sposobna elita ljudstva.
    Uspešnost neke družbe je ravno v tem, da je obojega v pravi meri. Če tega ni, imamo ali nesposobno vlado ala Venezuela ali diktaturo (za kar je primerov več).
    Če prevlada drugo, se hitro prilagodijo kriteriji, kaj je elita – ali pripadnost razredu, ali denar, ali prava rasa, itd.
    Če prevlada prvo, ljudje volijo všečne ljudi, take izmed nas, ali nadomestke avtoritativnega očeta, ali preprosto dobrega igralca.
    Po dogajanju pri nas bi lahko rekli, da prevladuje prva skrajnost – imamo predsednika, ki je eden izmed nas, povprečnežev, kandidata za predsednika vlade pa sta igralec in zakrinkani pater familias. Noben izmed treh pa nima kakšne izrazito pozitivne reference v dosedanjem političnem delu, obratno, predsednik in en kandidat za vodenje vlade imata za sabo zelo neuspešna obdobja vladanja, saj sta glavna (so)krivca za izgubljeno desetletje, drugi kandidat za predsednika vlade pa pravzaprav nima česa pokazati, razen vodenja manjše občine.
    Mislim, da je čas, da se nihalo nagne v drugo smer – na vladi potrebujemo predvsem sposobnost in znanje in manj všečkanje na takšnem ali drugačnem facebooku.

  3. Jaz pa mislim, da ne gre za neumnost, nasprotno, gre za genialnost. Zuckerbergovo genialnost. Človek je (z nekaj drugimi seveda) ustvaril medij, ki nam ponuja nekaj česar nam zelo primanjkuje in česar v “realnem” svetu niti ne moremo dobiti na tak način. Potrditve od drugih. Pa čeprav zgolj preko klika na “Like” in preko kakega kratkega, pozitivnega komentarja.

    Če zraven prištejemo še nenehno naraščanje digitalnih vsebin, predvsem podob, vidimo, da se Facebook ne le prilega sodobni narcistični kulturi, ki je obstajala že dolgo pred njim, ampak jo povsem na novo ustvarja in krepi. To je že taka moč, da je zadeva imuna pred vsako kritiko. FB lahko resno ogrozi le nov konkurent, ki bo te funkcije opravljal še bolje.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: