Kot ste najbrž že slišali, je Thomas Piketty, avtor neverjetnega ekonomskega bestsellerja “Kapital v 21. stoletju,” pravkar izdal novo knjigo “Capital et idéologie” (Kapital in ideologija). Tako kot prejšnjo, je tudi to knjigo Piketty namerno napisal v francoščini, angleški prevod pa izide spomladi naslednje leto. Kot je Piketty ta eden objavil na twitterju, je nova knjiga še bolj monumentalna (obsežnejša) od Kapitala v 21. stoletju, vendar naj bi bila bolj berljiva.

Zunaj so že prve recenzije knjige. In prva, ki sem jo prebral, je napisal Branko Milanović (v originalu tudi v francoščini, včeraj pa v angleškem prevodu v ProMarket, blogu čikaške poslovne šole Booth School of Business (sic!)). Recenzije so včasih podobno pomembne kot predmet recenziranja, ker kažejo interpretacije oziroma kako drugi vidijo prispevek avtorjev. In to je lahko odločilno za vpliv nekega dela.

Milanovićeva recenzija ima dve poanti. Prva je, da če je Pikettyjev Kapital v 21. stoletju spremenil način, kako ekonomisti obravnavamo in analiziramo problem neenakosti, pa Pikettyjev Kapital in ideologija v temelju spreminja način, kako ekonomisti (in politični ekonomisti) analiziramo svoje področje. Piketty vrača ekonomijo nazaj v njeno originalno polje kot politične ekonomije – vede, ki analizira materialne interese in obnašanje ključnih družbenih subjektov, družbenih slojev oziroma razredov. Gre za premik od abstraktnih homogenih agentov, ki zgolj mehanično maksimirajo bodisi svojo potrošnjo bodisi dobiček v abstrakciji od družbenih razmerij in ki je povsem zanemarila področje neenakomerne  porazdelitve dohodkov in temeljnega antagonizma med lastniki kapitala in delavci, nazaj k analizi družbenih razmerij. Milanović to imenuje “ponovna uvedba dejanskega življenja v ekonomijo”.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Včeraj sem imel čast kot dodatno povabljen gost prisostvovati seji Komisije za nadzor nad javnimi financami v Državnem zboru. Vabilo za udeležbo je bilo verjetno posledica mojega dolgoletnega ukvarjanja z problematiko vodenja velikih infrastrukturnih projektov, ki bi jih Slovenija morala izvajati gospodarno in v javno korist.

Člani komisije so danes dokaj enotno ocenjevali, da prihaja pri realizaciji trenutno največjih projektov – Tretja razvojna os, predor Karavanke in drugi tir Divača – Koper – do hudih anomalij, saj družbi 2TDK in DARS vodita navedene investicije po javnem mnenju in po ugotovitvah večine prisotnih poslancev negospodarno, neodgovorno, ne v javno korist, ampak v škodo proračuna. Poslanci so izrekali hude obtožbe, da se javna naročila zlorabljajo za trošenje javnega denarja, ker pristojni odločevalci ne odločajo strokovno, ali pa celo namerno vodijo postopke javnega naročanja tako, da javni denar konča v naprej znanih žepih.

Nadaljujte z branjem→

Zaradi negativnih obrestnih mer naj bi danska gospodinjstva letos zamenjala za okrog 70 milijard dolarjev kreditov (okrog 20% BDP) za aranžmaje s fiksno obrestno mero in tako dolgoročno “zaklenila” negativne obrestne mere na njihove kredite. Pri tem je zanimivo, da banke zaradi tega ne nosijo negativnih posledic in povečanih tveganj, pač pa je to zanje zelo donosen posel. In to zaradi posebnega mehanizma, ki ga uporabljajo banke. Banke namreč ne delujejo kot kreditodajalke, pač pa kot posrednice: v imenu kreditojemalcev izdajo obveznice in zanje uredijo vse formalnosti (proti zajetnemu plačilu, seveda), nato pa te obveznice prodajo finančnim investitorjem. Slednji so tisti, ki nosijo tveganje in so pripravljeni na to, da načeloma za svojo naložbo dobijo manj, kot so investirali. Alternativne naložbe jim prinašajo še večjo izgubo.

How It Works:

In Denmark’s unusual mortgage market, lenders operate as brokers, issuing bonds on behalf of homeowners and passing payments through to investors. As compensation, they collect issuance, prepayment and loan-administration fees. Denmark made headlines last month when one of its biggest lenders, Jyske Bank, announced it would finance 10-year mortgages with a bond bearing a negative coupon. Jyske won’t actually pay borrowers. Rather, bond buyers get back less than they invested.

Nadaljujte z branjem→

Danes je na Amazonu izšla knjiga Binyamina Applebauma, sicer člana uredništva New York Timesa, “The Economists’ Hour: False Prophets, Free Markets and the Fracture of Society“ (prejšnji teden sem objavil napoved iz NY Timesa, pa tudi link na recenzijo v The Economistu). Knjiga je dober pregled evolucije preboja ekonomistov od tretjerazrednih svetovalcev do vladarjev sveta. Od statističnih nepomembnežev do velespoštovanih svetovalcev in šefov, ki imajo zelo poenostavljen in zato običajno napačen pogled in recept za vse tegobe družbe. Dobra je poanta, da ta preboj ekonomistov iz kleti do zgornjega nadstropja Feda ne bi bil mogoč, če ne bi bilo političnega povpraševanja po njihovih poenostavljenih receptih.

Vzpon konzervativizma po drugi svetovni vojni, sponzoriran s strani ameriških industrialcev in njihovih fundacij, ki so denimo financirali profesorsko mesto sicer obskurnemu Hayeku in številnim drugim ekonomskim ideologom, je obrodil sad s pojavo Miltona Friedmana. Friedman, ki je “zapolnil vsak prostor”, kamor je prišel, je s svojo šolo efektivno postopno v nekaj desetletjih izgnal “preveliko državo”, regulacijo, visoke davke in redistribucijo. Zanimivo je, kako so te preproste ideje, ki so dajale prednost učinkovitosti pred neenakostjo hitro postale mainstream.

Nadaljujte z branjem→

Gre seveda za poskus, da bi menedžerji tudi formalno dobili večjo moč nad odločitvami v podjetjih, ki jih vodijo, čeeprav je efektivna moč v odločanju že zdaj skoraj povsem na njihovi strani. Seveda pa te pobude nikakor ni za zavreči. Je v duhu časa in če bo omogočila, da se tisoče milijard dolarjev likvidnosti podjetij namesto v dividende (institucionalnim) lastnikom in za odkupe lastnih delnic prelije v povečane naložbe, bo eden izmed ciljev dosežen. Večja družbena odgovornost menedžerjev pa je tek na malce daljše proge po desetletjih hlepenja zgolj in izključno po maksimizaciji dobičkov in bo zahtevalo spremembo kodeksov delovanja družb. Toda najprej je treba narediti prvi korak.

Nadaljujte z branjem→

• It’s the English, stupid! Brexit is an expression of English nationalism
• What ‘cultural backlash’? Brexit is a product of nationalist ideology
• Long read | The powerful psychological rationale behind the desire for a no-deal Brexit
• Don’t be fooled: the last thing Johnson wants is a no-deal Brexit
• The Brexit referendum question was flawed in its design
• Why no-deal Brexit is a battle for the soul of our nation

African governments are not in it for the money. The International Air Transport Association (IATA), a trade group, forecasts that carriers on the continent will lose $300m this year, or $3.51 per passenger. Planes fly with more empty seats than in any other region of the world. High taxes, expensive fuel and old aircraft add to costs. South African Airways survives on government bail-outs. In July Kenya’s parliament voted to fully nationalise Kenya Airways as part of a plan to rescue it from debt.

Joseph Muvawala, who heads the National Planning Authority in Uganda, says that governments see airlines as an investment in infrastructure. Technocrats hope that Uganda’s new airline will boost exports of fish and cut flowers, while pulling in tourist dollars, and will drive down high ticket prices on routes served by established carriers. Even if the airlines are unprofitable, the argument goes, the economy will gain.

Vir: The Economist

Usual suspects, ki letno operejo za najmanj 2,000 milijard dolarjev denarja.

Odličen članek v Open Democracy o tem, kako se v zadnjih 20 letih kljub tisočim miljardam subvencij zasebnemu sektorju za inštaliranje proizvodnje energije iz obnovljivih virov energije nismo nikamor premaknili. Njihov delež v skupni prizvodnji energije je globalno ostal enak. Tipična je razlika med Nemčijo, ki je prek enormnih subvencij zasebnemu sektorju stavila na obnovljive vire energije in po nesreči v Fukušimi celo sklenila zapreti svoje jedrske elektrarne, in Francijo, ki je prek javnih naložb v izgradnjo jedrskih elektrarn postala država, ki je najhitreje zmanjšala karbonsko intenzivnost proizvodnje energije.

Iz te zgodbe sledita dva nauka. Prvič, protržni načini spodbujanja energetske dekarbonizacije ne delujejo oziroma zelo slabo in počasi, potrebne so velike javne naložbe v izbrane energetske vire. In drugič, pričakovanja, da bodo razpršeni “alternativni” viri energije (sonce, veter) lahko poskrbeli tako za pomembno dekarbonizacijo proizvodnje energije kot za stabilnost energetskega sistema so iluzorna. Slaba pravljica. Slovenska energetska strategija mora (ob hvalevrednem, vendar po pomenu folklornem deležu “alternativnih virov”) sloneti predvsem na učinkovitejši rabi energije (nujen vsedržavni program energetske sanacije stavb) in na ekspanziji tradicionalnih, stabilnih in zanesljivih virov – hidro (srednja Sava in Mura) in nuklearne energije (NEK2). Dobro je, da se vsaj aktualni predsednik vlade tega zaveda in si upa to javno povedati. Nadaljujte z branjem→