Stanko Štrajn

Instrukcijski zakonski rok za sprejem koncesijskega akta in podpis koncesijske pogodbe med Republiko Slovenijo in 2TDK d.o.o. je zamujen. Resorno ministrstvo se je odločilo, da je potrebno najprej enotno opredeliti relevantne dokumente in nato raje skrbno pretehtati vsa razmerja, kot pa hiteti in sprejeti nekvalitetne akte, ki so temelj vodenja pomembnih investicij.

Urejanje koncesijskih razmerij gradnje za drugi tir Divača-Koper ni prvi primer takšne koncesije v Sloveniji, temveč sledi praksi tovrstnega urejanja med DARS in Republiko Slovenijo, ki se je uveljavila s sprejetjem Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (ZDARS – 1, Ur. List 97/10) in Zakona o uravnoteženju javnih financ – ZUJF (Ur. List RS št. 40/12).

Nadaljujte z branjem→

Ashoka Mody, nekdanji namestnik direktorja IMF za Evropo in glavni predstavnik IMF v času irskega bailouta, danes pa profesor na Princetonu in avtor najbrž najbolj celovite knjige o evru (EuroTragedy: A Drama in Nine Acts) v intervjuju pravi, da evro ni bil potreben za skupni evropski trg, da je bil evro tragedija za evropsko integracijo, da se evru v začetnem obdobju pripisuje učinke, ki so zasluga globalizacije, da je evro ovira za hitrejšo prosperiteto EU držav in da politično ni vzdržen. Opozori, da mnogi danes mitizirajo evro, ne da bi razumeli, za kaj sploh gre, medtem ko se pri evropskem establishmentu kaže kombinacija arogantne ekonomske nepismenosti in brutalnega zasledovanja lastnih nacionalnih interesov velikih držav nad perifernimi. In seveda potrdi, da je evro povzročil politična trenja med članicami in da bi povrnitev nacionalne suverenosti lahko spet zbližala članice EU okrog osnovne ideje evropske integracoje izpred sedem desetletij.

‘It has been a little bit of a lonely effort.’ Ashoka Mody, an economics professor at Princeton University, and the former deputy director of the International Monetary Fund’s European department, is talking about EuroTragedy: A Drama in Nine Acts, his brilliant, magisterial history of the EU and the development of the Eurozone. ‘The vast majority of the European establishment’, Mody continues, ‘has either tried to ignore or to contest what it seems to me are very basic economic principles and facts’.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Zanimivo, kako se aktualna priprava (rebalans) proračuna za letošnje leto v medijih označuje kot najtrši oreh aktualne koalicije. Seveda je sestavljanje proračuna vedno zahtevna zadeva. Interesov in potreb je veliko, vsako ministrstvo bi si rado zagotovilo čim več sredstev – a vseeno bi si upal trditi, da so imeli finančni ministri do sedaj vedno bistveno bolj zahtevno delo kot letos. Pred dnevi sem pisal o ugodnem zaključku lanskega proračunskega leta in podobne sladke skrbi nas čakajo tudi v letošnjem. Prav zanimivo bo videti, s kakšnim presežkom bo ministrstvo “upalo” javno nastopiti, ko bo sprejelo rebalans do sedaj veljavnega proračuna. Za leto 2019 je v uradnih dokumentih finančnega ministrstva še vedno podatek o 53 milijonih evra presežka, torej znesek oz. proračun, ki je bil sprejet (ocenjen) jeseni 2017. Ta dokument je namreč sedaj predmet obravnave in spreminjanja.

Podobno kot sem pred letom dni dokaj natančno ocenil lansko proračunsko leto, sem poskusil realno oceniti tudi letošnje.

Objektivno lahko letos pričakujemo okoli 1,7 milijarde evrov primarnega presežka (3,5 % BDP) in skupni proračunski presežek v višini okrog 850 mio evrov (1.7 % BDP), kar je seveda daleč najboljši rezultat v zgodovini samostojne Slovenije.

Nadaljujte z branjem→

S komentarjem Barrja Eichengreena v sosednjem postu Bo evro preživel? se praktično v celoti strinjam. Razen z zadnjim odstavkom:

Only one thing is certain. History doesn’t run in reverse. For better or worse – and both arguments can be made – the euro is here to stay.

Je zgodovina res ireverzibilna? Živimo konec zgodovine? Ali se meja imperijev, političnih in monetarnih unij ter nacionalnih meja res ne da spreminjati? Poglejte si spodnjo animacijo, ki kaže spreminjanje meja v Evropi, nastanek in propad imperijev, političnih in monetarnih unij v zadnjih tisoč (1000) letih.

(* čisto spodaj je še upočasnjena vrzija, kjer je mogoče spremljati letne spremembe meja)

Nadaljujte z branjem→

Dober komentar Barryja Eichengreena iz Berkleya, najbrž najboljšega med ekonomskimi zgodovinarji, specializiranimi za monetarne zadeve. Eichengreen pravi, da če je preživetje ključni test uspeha, potem je bil evrski eksperiment uspeh. Toda, ker je bil evro zasnovan na napačnih temeljih in evrska monetarna integracija izpeljana niti ne četrtinsko, pač evropska monetarna integracija ne more delovati. Njen slab dizajn bo produciral vedno nove krize, ki jih brez evra ne bi bilo. Delujoča monetarna unija zahteva še popolno bančno unijo, popolno unijo z zavarovalno shemo za depozite, popolno fiskalno unijo s skupnim proračunom in popolno transferno unijo, ki bo zagotavljala potrebne tokove transferjev v šibkejše članice. Vse to pa implicira politično unijo. Drugače rečeno, če želimo stabilno monetarno unijo s stabilno skupno valuto, se moramo odpovedati nacionalni suverenosti posameznih članic. Kar se zdi danes, po 20 letih izkušnje skupne valute, bistveno bolj nemogoče kot pred 20. leti.

Če bo evro preživel, pravi Eichengreen, bo zgolj zato, ker je ga je še težje zapustiti kot EU. Kar je garancija za številne bodoče krize. Toda ta ujetost v občasno nevzdržne situacije v posameznih državah ustvarja velika nezadovoljstva, ki so hrana za populistične in nacionalistične politike in gibanja. Bo uspelo zajeziti ta naraščajoč trend nacionalizmov, da ne razženejo samo monetarne unije, pač pa celih 70 let evropske integracije?

Nadaljujte z branjem→

Med prazniki sva z ženo na Netflixu gledala lušten francoski film. Nothing to hide. Film o majhnih skrivnostih, ki jih nosimo v sebi, pardon, ki jih imamo skrite v naših telefonih, in ki bi morale ostati samo naše. Banalna zgodba o treh-in-pol parih, ki se poznajo iz rane mladosti in ki – tako se zdi – težko še kaj skrivajo eden pred drugim. Dokler na skupni večerji ne nasedejo na neumni predlog in se obotavljivo ne podajo v avanturo delitve skrivnosti na telefonih. Na sredino mize vržejo 7 telefonov in delijo telefonske klice, sms sporočila, e-pošto, facebook sporočila z ostalimi.

In jasno – bolje, da ne bi. Razkrijejo se velike skrivnosti. Drobne skrivnosti ali detajli, ki so nedolžni v pravem kontekstu, pa v nekem drugem kontekstu dobijo povsem drugačen, predvsem pa večji pomen.

No, film je dejansko o tem, kaj bi se zgodilo, če bi nasedli na neumni predlog in delili skrivnosti iz črne škatlice med seboj. Določene stvari pač morajo ostati samo naše. In to, da ne poznamo teh večjih ali drobnih skrivnosti eden o drugemu, je temelj dobrega prijateljstva in ljubezni. Kajti umetnost je pogledati čez nje, ko se enkrat razkrijejo. In ogromno časa mine, preden jih uspemo digestirati.

• Europe and the euro 20 years on – Mario Draghi
• The euro has failed, threatens democracy, and should be abolished – Ambrose Evans-Pritchard
• The euro enters its third decade in need of reform: The EU’s great project may not survive another crisis – The Economist
• Four lessons from the Eurozone crisis – and why the future of the euro remains uncertain – Copelovitch, Frieden & Walter (LSE blogs)

Za tiste, ki jim na prvi novoletni dan ne “sedejo” dunajski filharmoniki, so (po sarmi, seveda) za zdravljenje posledic včerajšnje noči pravšnji naši lokalni Crucifixions (iz Zagajskega vrha) z dobro priredbo The Sound of Silence. Primerno tudi za zdravljenje drugih tegob.

Nadaljujte z branjem→

Vem, da gre za podeželsko razmišljanje, toda vsako leto tega opoldneva imam enako dilemo: dunajski filharmoniki ali sarma? Težko se jima je izogniti na ta dan. No, ko sta novoletni koncert dirigirala še Herbert von Karajan ali Zubin Mehta, je bila odločitev lažja.