3 responses

  1. Zanimivo predavanje kot vedno, Jannis je odličen govornik,….pa vendar, …je federalna Evropa res edina rešitev?

    Ni to vendarle malo preozko? Lahko kar zanikamo stoletja, če ne tisočletja in več nacionalnega kolektivnega nezavednega? Lahko nacionalno potisnemo na področje folklore, v toku ene generacije, in pričakujemo, da bodo ljudje to kar sprejeli, ponotranjili?

    Je res vznik nacionalnih, “populističnih” sil res le rezultat gospodarske krize, vzgibov nagona po samoohranitvi in politične manipulacije ali pa gre za globok upor narodov Evrope proti njihovemu izničenju? Proti uničenju pomembnega dela njihove identitete, njihove kulture, vrednot in načina življenja.

    Kaj pa je bistvo Evrope? Množica različnih narodov, kultur, identitet, načinov življenja, poslovnih navad, državnih tradicij… kulinarike navsezadnje, če hočete. Ravna ta pestrost, ta različnost kvalitet ustvarja posebno, dragoceno, unikatno kvaliteto Evrope.

    Prikrito uničevanje evropskih narodov, njihove državnosti in perfidno zakulisno uvajanje ameriškega “melting pot”-a je žal pot v uničenje bistva Evrope. Množična (načrtna in umetno vzpodbujena) imigracija ljudi iz kulturno drugačnih (nekompatibilnih) civilizacijskih osnov ta proces samo pomembno pospešuje in ustvarja pogoje za evropski civilizacijski kaos in državljanske vojne neslutenih razsežnosti.

    Bojim se, da bi federalna Evropa samo še okrepila moč evropskega establishmenta, ki je največji del problema, ne rešitve. Tistega establishementa, ki je preko prisvajanja evropske ideje in “mission creep”-a evropske komisije tudi najzaslužnejši za krizo, v kateri se nahajamo.

    Ne bi bil sistem vzporednih valut nekdanjega angleškega finančnega ministra Nigel Lawson-a bistveno bolj fleksibilen? Ne bi bila majhna evropska administracija, ki bi se ukvarjala samo s stvarmi, ki so absolutno nujne za skupno delovanje boljša od mastodonta, ki ga imamo danes, katerega preokupacija je širjenje svojih pristojnosti (na račun nacionalnih držav), pa če je to potrebno ali ne?

    Pa da se razumemo, …sem strasten zagovornik združene Evrope. Evrope narodov, ne vsiljenega multikulturalizma. Dizajn Eura, takega kot je, je samo orodje slednjega. Janiss to lepo pove ko citira Mitterand-a….In na koncu pove, da gre za špil elit, samo konsekvence ne izvede.

    Vojne v Evropi niso bile zaradi narodov, bile so zaradi interesov elit katerih interesi so bili večinoma nadnacionalni.

    In velja ravno obratno kot nas hočejo prepričati. Nacionalna identiteta je trenutno eden najpomembnejših branikov pred globalnim fašizmom. Zakaj? Ker nacija, ohranja kulturno identiteto, utrjuje osrednje vrednote in omogoča koncentracijo politične moči, ki jo, še posebej na osnovi identitetne politike razdrobljeno ljudstvo ni več sposobno. Lep primer so ZDA.

  2. Marko,
    Tukaj govoriva skoraj isti jezik. Odgovor na sedanjo krizo evropske integracije je manj in ne več Evrope – če hočemo ohraniti evropsko integracijo.

  3. Jaz tistega “lep primer so ZDA” ne razumem najbolje (ali pa je notri kak sarkastični tvist, ki ni bil do konca napisan in je obstal v zraku). Namreč, ZDA indentiteta, ki pravi, da smo vsi Američani, je posledica okoliščin, ki so slabo primerljive s tem, kar se sedaj dogaja. Ameriška identiteta se je oblikovala za to, da so se ljudje a) povezali za neodvisnost od Britanije (1776), da so se b) povezali z namenom osvajanja teritorija – in osvajanje teritorija je bilo povezano s številnimi obroženimi spopadi in vojnami in c) da se je tvorila idejna podstat za ZDA kot močno državo. In vse to so naredili migranti in njihovi potomci. Nikakor pa nacionalna ideja sama po sebi ne ubrani pred fašizmom (tudi druga svetovna vojna ni temeljila na tem, da se bodo nacije borile proti fašizmu, druga svetovna vojna je bila predvsem skupni odgovor držav in osvobodilnih gibanj proti fašizmu).

    Fašizem se pojavi takrat, ko nacionalistično gibanje (ki predpostavlja, da je A nacija po neki nerazumljivi bazi po definiciji boljša od B nacije) začne nagovarjati nižje in depriviligirane sloje in jim začne vcepljati zamisel, da so potegnili slabši konec v delitvi premoženja in ugodnosti zaradi prisotnosti neke B nacije ali rase. In se pri tem zavestno zanemarja, da so nižji sloji potegnili slabši konec zaradi ekonnomskega reda, ki generira tako delitev družbenega produkta. Ker je bistveno lažje propagirati idejo, da te ogroža nekdo tujeroden (pa ne govori našega jezika, pa kultura je čisto druga) kot pa dejstvo, da obstoječa ekonomska distribucija generira neenakosti, ki ne delujejo stimulativno, temveč deluejo kot nekaj, kar razgrajuje družbeno tkivo. Bistveno lažje je reči in bistveno lažje je verjeti, da tvoje delovno mesto ogroža – kaj pa vem – Jusuf (kar je arabska verzija imena Jože – tole nima zveze z avtorjem te strani, samo v tem trenutku mi ne pride na pamet drugo ime – in dejansko najdemo Jusufe različnih ver, od kristijanov do različni muslimanskih vej), kot pa poslovni model gospodarske družbe, ki jo vodi menedžer Jože, ki ga je imenoval lastnik, ki je pa Joseph in je Jožetu naložil, da mora menedžerirati tako, da bo čim več dobička prišlo nazaj k lastniku, ker če ne bo tako, bo tovarna zaprta in jo bodo selili nekam drugam (mimogrede, za tuje vlaganje je Joseph njega dni dobil vzpodbudo države, ki je nagovarjala tuja vlaganja), vsled česar Jožetu ne ostane dosti manevrskega prostora in potem drži delavca na minimalcu. Ker je neenakost, ki ne deluje več stimulativno, temveč deluje kot družbeni dezintegrator, osnovno vodilo za populizme in od tu je pol zdrsa do fašizma, se proti taki neenakosti ne gre boriti z nacionalizmom, ampak tako, da se a) ozavesti, kaj je resnični vzrok in potem b) dela na drugačnih poslovnih modelih subjektov in drugačnem razvojnem modelu države. Kar z drugimi besedami pomeni, da se proti fašizmu borimo s precej kompleksnim gibanjem.
    Kompleksno gibanje zaradi naslednjih razlogov: a) ker mora delovati globalno in ker b) mora delovati lokalno. In to ne pomeni, da se vsaka globalna stvar preslika na lokalno in tudi ne obratno. V Sloveniji je tako, da se a) na nek način razume globalni problem, da pa se b) zaostaja v koncipiranju lokalnega gibanja.In v tem delu – lokalno gibanje – je čisto smiselno, da se poudarja kulturno izročilo okolja ob konsenzu, da naše kulturno okolje, zgolj zato, ker je naše, ni samo po sebi najboljše, ampak da nekaj pa vseeno znamo (točno to poudarjanje umanjka takrat, ko opredelujemo nacionalni interes). Oziroma, politika ni ponotranjila, da mora delati lokalno gibanje. Če bi to ponotranjila, ne bi vedno in povsod pokleknila pred domislicami EU (npr domislico o prodaji delnic sistemskih bank pod prisilo) in bi si znotraj EU našla kako stalno zaveznico in bi v 27 letih obstoja tudi postala že vsaj srednje relevantna država (pa to ni). Mimogrede, bivša SFRJ je 16 let po koncu druge svetovne vojne štartala z gibanjem neuvrščenih kot odgovorom na hladno vojno – kakorkoli obračamo, to je bila takrat relevantna iniciativa – Slovenija pa v 27 letih (razen centra za razminiranje) ni lasnirala skoraj ničesar. Tudi zaradi tega imamo evropski ideji zavezani ljudje (sama se prištevam med tiste, ki vrednote solidarnosti, nediskriminacije in antifašizma razumemo kot konsezualne vrednote o katerih se ne dvomi) težave, ko se zavzemamo za Evropo, ker je trenutno stanje stvari – ki se pa vleče vsaj od začetka Barosa (torej od 2004 naprej) en sklop nekompetetnosti, površnosti in odsotnosti resne razvojne in politične vizije, ki pa po drugi strani, ni posebej poceni.
    In zato razumem tako Varufakisa, pa Pikettyjev manifest in vse iniciative predvsem kot začetek enega novega gibanja. Je tako, da se progresivna gibanja vedno začnejo pri intelektualcih in se potem po nekaj iteracijah primejo tudi drugih družbenih segmentov in pridejo tudi do politike. Tudi v Sloveniji se je nekaj premikov le naredilo (to me navdaja z zmernim optimizmom) – lani se je vendarle začel razbijati mit o “preveč obdavčenem delu” – pa teme trajnostnega razvoja so pri nas precej visoko postavljene. In je treba s temi in drugimi temi razvojnega modela nadaljevati. Tudi tale portal ima to vlogo – čez nekaj časa se ideje od tule vseeno razširijo.
    Ponavljam: progresivna gibanja se vedno začnejo pri intelektualcih. Avtoritarna pa vedno pri precej psihopatskih politikih, ki ponavljajo enostavne obrazce do točke, ko dobijo toliko demokratično izvoljenih glasov, da ukinejo (najprej de facto, potem pa še de iure) demokracijo. Progresivna gibanja so kompleksna, veliko je diskusije in le redkokdaj se strinjamo o vsem, ampak za trajnostne teme drugega načina ni.

%d bloggers like this: