Opozarjam, da navedeno v spodnjem članku v New York Timesu, kjer  – ob Pikettyju in Milanoviću – najboljša raziskovalca s področja davkov in neenakosti Gabriel Zucman in Emmanuel Saez, podpirata predlog progresivne demokratke Alexandrie Ocasio-Cortez za dvig zgornje dohodninske stopnje na 70%, ne velja za Slovenijo. V Sloveniji je neenakost rekordno nizka, je med spodnjimi štirimi državami med OECD državami. Velja pa za ZDA, kjer je neenakost zelo visoka in se trendno povečuje, in velja v pogojih, ko te neenakosti očitno ni mogoče znižati z drugimi ukrepi. Denimo ex ante z boljšim (bolj enakopravnim) dostopom do šolskih in zdravstvenih storitev in študija, ki bi prispevale k izboljšanju enakosti možnosti, in ex post z davčnimi ukrepi in ukrepi socialnih politik za zmanjšanje neenakosti v dohodkih in premoženju. V Sloveniji in drugih progresivnih evropskih državah uspevamo predvsem prek ex ante politik večini ljudi omogočiti enakost možnosti, tistim, kjer te politike niso učinkovite in tistim, ki jim spodleti, pa ex post izboljšamo njihove dohodkovne pogoje.

https://twitter.com/gabriel_zucman/status/1087725712398737408

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pisanje o bloku 6 Termoelektrarne Šoštanj je pravzaprav dokaj hvaležna tema. Gre za enega izmed štirih, petih najbolj razvpitih in spornih projektov v samostojni Sloveniji, kjer ne moreš zgrešiti, če napišeš kaj negativnega. Avtocestni križ, bančna luknja s kasnejšo sanacijo bank, TEŠ 6, Patria in drugi tir so vsekakor zaznamovali medijsko in politično sceno zadnjih dvajset let – čeprav po finančni teži za Slovenijo niso bili niti slučajno tako pomembni, kaj šele usodni. Na življenje povprečnega Slovenca pač ne vpliva prav veliko ali je javni dolg 32 ali 29 milijard evrov. Vem, da takšen uvod takoj zbudi pomisleke ter zavračanja, a bojim se, da je s čisto finančnega vidika temu res tako.

Investicija v TEŠ 6, kot na kratko poimenujemo naložbo v šesti blok te termoelektrarne, upravičeno odpira veliko vprašanj ter pušča še več nepojasnjenih dilem. Tematika je tako obsežna in zahtevna, da do jasnih odgovorov najbrž nikoli ne bomo prišli. Tudi to pisanje kakih pojasnil seveda ne prinaša, predvsem glede na vse aktivnosti, preiskave in poročila, ki potekajo. Ob spremljanju raznih debat, pa se mi za dodatni pogled vseeno zdi smiselno pokazati dva zanimiva grafikona.

Nadaljujte z branjem→

Čeprav nekateri pozivajo podjetja, da namesto finančnih ciljev redefinirajo svoj “smisel delovanja” kot prispevek, ki ga imajo na družbo, pa se je glede tega, spremenilo bore malo. Kot že dolgo ugotavlja Mariana Mazzucato, je prvi korak k redefiniranju poslovnega udejstvovanja podjetij v priznanju, da dodano vrednost ustvarjamo vsi, celotna družba. In da vloga države nikoli ni bila zgolj v popravljanju tržnih nepravilnosti, pač pa je država tista, ki je denimo razvila internet in poslala človeka na luno.Država je tista, ki razmišlja in deluje strateško in dolgoročno.

Vendar bo težko prepričati podjetja, da njihov smisel obstoja ni maksimizacija dobička (maksimiranja “vrednosti” za lastnike), pač v maksimiranju vrednsoti za celotno družbo, denimo v konkretnih ciljih, kot je denimo zmanjševanje količine plastike v oceanih. Čeprav nekatere dobre primere poznamo, denimo iniciativa Philip Morrisa za “prihodnost brez dima” (ki je seveda s prenosom težišča iz fizičnih cigaret na e-cigarete v njihovem poslovnem interesu, pa vendar prinaša pozitivne kolateralne koristi za celotno družbo).

One year ago, BlackRock chairman and CEO Larry Fink wrote a letter to 500 CEOs asking them to rethink their sense of purpose. “To prosper over time,” he wrote, “every company must not only deliver financial performance, but also show how it makes a positive contribution to society.”

Fink argued that companies’ excessive short-term focus was hurting their ability to create more value in the long run. Some prominent politicians – including US Senator Elizabeth Warren and (until Brexit torpedoed her policy agenda) British Prime Minister Theresa May – have also advocated a more inclusive and less predatory form of capitalism.

Nadaljujte z branjem→

Vir: @grollen

Ivan Rus inBojan Strah

Prispevek, s katerim v nadaljevanju predstavljamo svoje stališče glede novih zapletov na projektu drugi tir, je spodbudil revizijski zahtevek na razpisno dokumentacijo za »Izdelavo PZI projektov v BIM okolju za izgradnjo drugega tira železniške proge Divača – Koper« in je povzetek daljšega prispevka v prilogi. Ključne ugotovitve in pomisleki se nanašajo na:

• Absolutno nerealno kratek rok za izdelavo projektne PZI dokumentacije.
• Odločitev naročnika za projektiranje celotnega projekta, namesto “per partes”.
• Smiselnost eksperimentiranja z novo BIM tehnologijo, oziroma konceptom prihodnosti na največjem inženirskem projektu.
• Primernost razpisanega nivoja BIM modeliranje za kompleksen linijski projekt.
• Potencialno diskriminatornost glede nazivov BIM strokovnjakov in njihovega potrjevanja.
• Zgrešeno pričakovanje naročnika glede terminskega in stroškovnega obvladovanja projekta z BIM 4D in 5D modelom.

Kombinacija prekratkega roka in diskriminatornih zahtev pri razpisu »Izdelava PZI projektov v BIM okolju za izgradnjo drugega tira železniške proge Divača – Koper«, je bila vzrok za vložitev revizijskega zahtevka s strani projektantskega podjetja Geoportal d.o.o. Kaže, da so pričakovanja naročnika nerealna in razpisne zahteve neprimerne tudi z vidika projektantske stroke, ki je neposredno vpletena v obravnavani razpis. Ključni deli razpisa več kot očitno kažejo na najmanj zavedenost odgovornih oseb na strani naročnika in pretirano zagnanost določenega kroga projektantske in inženirske stroke, ki je svetovala naročniku glede načina in koristi uvajanja BIM tehnologije.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je en zabaven primer aplikacije input-output (IO) analize  na konkretnem primeru, in sicer na primeru izgradnje drugega tira Koper – Divača. Na forumu Financ forumaš Endimion trumi forumašev s kompleksom, pardon, svetovnim nazorom vaškega obrtnika izpred prve industrijske revolucije razlaga, zakaj predprimitivna izjava o nepotrebnosti drugega tira “Ker ga ne potrebujemo (ne kot fizične osebe, ne kot podjetniki.)” ne zdrži za četrt naprstnika intelektualne presoje. Neredigirano (in žmohtno):

Gospa iz Madžarske si nanudi novega Hyundai-a. Ga plača prodajalcu. Ta prodajalec potem plača prevoz iz koreje do jebene Budimpešte. Njen i30 se lepo prhojsa v Koper, pa je najprej plačana Luka. Potem del stroška prevoza dobi slovenski ajzenponar, ki avto na vlakovni kompoziciji pelje čez Slovenijo. Ajzenponar plača TEŠ za elektriko ki jo je porabila lokomotiva. TEŠ plača knapu v Velenju za kolm s katerim proizvajajo el. Energijo. Knap gre pa potem k malemu ubozemu tišlarju in kupi novo kuhinjo za doma.

Vse skup z denarjem gospe ki je kupila nov avto. In veliko teh gospa. In gospodov. Ki kupijo na drugi strani sveta še vse kaj drugega kot Hyundai-e. Če delček te tuje porabe ostane nam kot vmesnemu členu v verigi, ima od tega dosti ljudi koristi. Tudi tisti ki na prvi pogled nimajo veze z vezo z transportno verigo Luka Koper – SŽ.

Nadaljujte z branjem→

Kljub temu, da imam(o) visok prag bolečine, pa je včasih vseeno prijetno videti, kako se stvari, za katere se iskreno zavzemaš in zanje pošteno boriš, obračajo v pravo smer. In dobiš potrditev, da si imel – za razliko od oponentov, ki imajo ves denar in oblast te države – ves čas prav. Od samega začetka. Prejšnji teden je minilo natanko štiri leta, odkar smo na Ekonomski fakulteti predstavili študijo o nujnosti gradnje in možnosti financiranja drugega tira Koper – Divača. Tedanja še sveža Cerarjeva vlada je bila tedaj absolutno proti temu projektu in je naročala študije, da bi pokazala, kako se ta projekt ne splača in da je visoka cena absolutno upravičena. Nato si je v neki točki zaradi naših prizadevanj premislila in začela zagovarjati ta projekt – vendar tehnično napačno zasnovanega, predragega in z abotnimi finančnimi konstrukti.

Danes je glede mojih (naših) razumnih zahtev padla še zadnja neracionalnost – pregrešno drag madžarski kapitalski vložek (kredit) v projekt drugega tira. Ta dolga bitka se zdi zmagana, saj smo v etapnih zmagah dosegli vse štiri ključne cilje:

• 2. tir se bo gradil,
• cenejši bo od ocene DRI za vsaj 300 mio evrov,
• imel bo 2-cevno (2-tirno) zasnovo,
• finančna konstrukcija ne vključuje dragega madžarskega kapitalskega vložka.
  

Nadaljujte z branjem→

Andrej Korošak

Tako, pa smo dočakali tisto najhujše, tisto, kar se nikakor ne bi smelo zgoditi civilizirani, razsvetljenski, nenazadnje v globalno soodvisnost vpeti Evropi – Brexit kot najhujša nočna mora aktualne geopolitične konstelacije. Koliko je v tem najverjetnejšem izstopu racionalnega in koliko iracionalnega? Komaj predstavljiva je neznosna lahkotnost, s katero je uspelo najbolj nazadnjaškim političnim akterjem v Veliki Britaniji (in širše!) pritegniti tako široko podporo ljudskih množic.

Razlogi so pričakovano večplastni, družboslovne študije so sprva navajale zlasti demografske in sociološke faktorje (starost, geografsko poreklo, razredno pripadnost, socialno mobilnost), toda šele v zadnjem času so nekateri raziskovalci pričeli opozarjati na tipično psihološke dimenzije ekstremno desnega volilnega telesa, najbolj »zaslužnega« za zategovanje mlinskega kamna okoli vratu britanske družbe.

Nadaljujte z branjem→