Gabriel Zucman o nevzdržnosti modela, kjer si dobičke prisvojijo korporacije in ne plačujejo nič davkov in ki jih plačujejo vsi ostali “luzerji” namesto njih.

Servaas Storm je naredil odlično analizo italijanske kalvarije z evrom. Pokazal je (spodnja slika), kako je Italija v štirih desetletjih (med 1960 in 2000) dohitela razvite EU države (+15 do 20%), nato pa v manj kot treh desetletjih po sprejemu evra padla nazaj na nivo iz leta 1960.

Slika: Italijansko dohitevanje in zaostajanje za štirimi državami EU po GDP per capita

Vir: Servaas Storm

Pri tem je najbolj fascinantno to, da se to ni zgodilo zaradi italijanskega kršenja fiskalnih pravil monetarnega območja, ampak nasprotno – zaradi njihovega striktnega spoštovanja. Italija je bila najbolj priden otrok v evrskem razredu, bila je vzor, kako se morajo evrske države fiskalno disciplinirati. Med 1995-2008 je Italija v povprečju dosegala primarni presežek v proračunu v višini 3% BDP, Nemčija zgolj 0.7% presežek, Francija pa primarni deficit -0.1% BDP. Toda s to fiskalno disciplino je Italija ubila gospodarsko rast. Če bi s permanentnim primarnim presežkom načeloma znižala javni dolg za 40% BDP, ga je zaradi nižje gospodarske rasti na drugi strani (kot razmerje dolga glede na BDP) povečala za 23%.

Nadaljujte z branjem→

Danes je večina ljudi že pozabila zgodovinske bitke med Francijo in Veliko Britanijo, katerih dolga lista se je vsaj na vojaški ravni končala z bitko pri Waterlooju. Mlajši bralci se najbrž ne bodo spomnili obnovitve anglo-francoskih političnih spoorov po 2. svetovni vojni, ko je Francija pod vodstvom generala Charlesa de Gaulla dvakrat blokirala sprejem Britanije v tedanjo Evropsko gospodasrko skupnost (EGS). Francoski Le Monde je to francosko nasprotovanje lepo upodobil v spodnji karikaturi, kjer se nemški kancler Willy Brandt zaman trudi, da bi Britanijo skozi šivankino uho (de Gaulle) spravil v EGS.

Nadaljujte z branjem→

Čaka razvito Evropo ista usoda kot Japonsko po letu 1991 (kot opozarja Mohamed El-Erian, ex-IMF in PIMCO, sedaj glavni ekonomist Allianz)? Indikatorji so sumljivo podobni: nizka inflacija, gospodarska rast v spodnji prestavi, obrestne mere na ničli in donos na državne vrednostne papirje že na ničli (ali pod njo, kot v Nemčiji). Ključni problem “japonifikacije” je, da v takšnih razmerah nizkih pričakovanj ni spodbud ne za zasebno trošenje in posledično ne za investicije. Potencialna in dejanska gospodarska rast se upočasnita na prosti tek. Vse obstane.

To pomeni sicer, da so pred razvito Evropo “izgubljena desetletja”, ali če hočete “sekularna stagnacija” (Summers).

Smo že tam, “prekleti” na životarjenje?

Nadaljujte z branjem→

Še en žebelj v krsto politike varčevanja kot največje politične napake po drugi svetovni vojni v Evropi.

… da bo spet omogočal enake možnosti vsem.

Na žalost novinarji CNBC niso bili na ustrezni intelektualni ravni Rayu Daliu, ustanovitelju Bridgewater Associates, največjega hedge sklada na svetu, ki slovi po svojem odnosu do meritokracije in transparentnosti.

Super komentar Matthewa Kleina, ki pokaže, da je del odgovora, zakaj južna Evropa danes flirta s Kitajsko, v tem, da so kriza in nato bedasta fiskalna pravila v evro območju v najšibkejših perifernih članicah (GIPSI) zmanjšala investicije v infrastrukturo med 2009 in 2012 za 30% do 50%. Toda drama zaradi tega ni samo v drastičnem poslabšanju infrastrukture zaradi izostalih obnavljanj in novogradenj, pač pa tudi v propadu gradbenih podjetij, izgubljenih delovnih mestih in predvsem v izgubljenem gospodarskem stimulusu, ki bi lahko v teh državah poganjal gospodarsko rast. Pa ni. Žalibog ima prav gradbena panoga enega največjih multiplikatorjev.

Tudi zato se zdaj južne članice EU obračajo za “odrešenikom” iz Kitajske, ki prinaša obljubo povečanih vlaganj, s tem pa tudi izboljšano infrastrukturo, delovna mesta in rast. Toda to lahko hkrati pomeni precejšen strateški problem za EU. Vendar pa morajo tisti politiki, ki se danes razburjajo zaradi Kitajske, najprej odgovornost poiskati pri sebi. V svoji aktivni podpori bedastim politikam varčevanja v času najhujše krize po 2. svetovni vojni. Ta politika varčevanja bo šla v zgodovino kot največja politična napaka v Evropi po 2. svetovni vojni.

Stanko Štrajn

EIB je pred dokončno odločitvijo o odobritvi kredita v višini 250 milijonov evrov, ki naj bi bila sprejeta 9.4. 2019 zahtevala javno obravnavo tega projekta z ciljem, da pristojni organi in gospodarske družbe Republike Slovenije, ki vodijo ta projekt celovito predstavijo slovenski javnosti to največjo slovensko investicijo in zlasti obrazložijo vsebino sprejetega investicijskega programa.

Komisija za infrastrukturo Državnega zbora je zato v veliki dvorani slovenskega hrama demokracije 21.3.2019 sklicala javno predstavitev projekta in povabila k razpravi o tem projektu zainteresirano javnost, ki preko različnih oblik civilnega delovanja izraža zgražanje in gnev zaradi očitnih zlorab proračunskega denarja pri vodenju tega trenutno največjega investicijskega projekta v Sloveniji. Predstavitev je bila režirana tako, da so besedo najprej za neomejen čas dobili resorna ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, nato pa še predstavnik pripravljavca investicijskega programa Deloitte Slovenija ter uprava koncesionarja 2TDK d.o.o.

Po uvodnih predstavitvah, v katerih so zbranim udeležencem predstavitve ministrica, predstavnik Deloitte Slovenija in namesto prisotne uprave 2TDK d.o.o. mlad uslužbenec te družbe, katerega imena si avtor komentarja ni zapomnil, na dolgo in široko razlagali vse, kar že več let poslušamo in beremo po medijih o nujnosti in potrebnosti drugega tira za slovensko gospodarstvo. Po dvournem leporečenju, v katerem smo prisotni pogrešali jasnih odgovorov o javno znanih dejstvih, ki vzbujajo dvom o zakonitosti in gospodarnosti vodenja te investicije, so besedo dobili prijavljeni udeleženci s strani civilne družbe. Toda svoja mnenja so smeli predstaviti le v strogo odmerjenih sedmih minutah, to je v času, v katerem je možno postaviti trditve in vprašanja, ni pa mogoče strokovno obrazložiti, zakaj je vodenje tega projekta pravno, ekonomsko in tehnično zgrešeno.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V okviru predvidenih davčnih sprememb ima zelo pomembno mesto ukinitev plačevanja dohodnine od regresa do višine povprečne slovenske bruto plače. To pomeni, da bodo podjetja svojim zaposlenim po novem popolnoma legalno lahko izplačala kar 1.700 evrov popolnoma neobdavčenih prejemkov. Glede na ugodnosti, ki jih predlog prinaša, so ga seveda podprli vsi socialni partnerji in ni dvoma, da bo tudi sprejet.

Ker gre za izplačilo brez davčnih obremenitev, lahko realno pričakujemo, da bodo podjetja ta del izplačila celo povečala (kar je vseskozi tako predlog gospodarstva kot sindikatov), mogoče tudi na račun kakega dodatnega povečanja plače, ki je davčno bolj obremenjena. Regres praviloma dobivajo vsi zaposleni v enaki višini, včasih nižje plačani celo nekaj višjega, tako da je ta rešitev dodatno zanimiva za večino zaposlenih. Ukinitev plačila dohodnine na regres (prispevkov ni potrebno plačevati že danes) ima samo eno “lepotno” napako. Prejemniki regresa z visokimi plačami danes plačujejo tudi do 50 % dohodnine, nekdo z minimalno plačo pa samo 16 %. Učinki oprostitve bodo zato za slednjega seveda precej nižji. Ob tisoč evrih regresa bodo tisti v prvem razredu na boljšem za 160 evrov, tisti z najvišjo plačo pa celo za 500 evrov neplačila dohodnine po novem, a temu se pač ne da izogniti.

Nadaljujte z branjem→

Adair Turner, avtor knjige “Between Debt and the Devil“, ki sem jo tukaj večkrat navajal, se sprašuje dvoje. Prvič, je obdobje nizkih (ničelnih) obrestnih mer in nizke gospodarske rasti “nova normalnost”? In drugič, lahko z monetarnim financiranjem fiskalnega stimuliranja gospodarske rasti (ki ga lahko imenujemo tudi helikopterski denar, vendar v obliki, da centralne banke odkupujejo obveznice, ki jih vlade izdajajo z namenom fiskalnega spodbujanja rasti) spodbudimo rast?

Njegov odgovor je, da je monetarno financiranje fiskalnega stimuliranja gospodarske rasti lahko zelo učinovit (in najbrž v tej situaciji edini delujoč) ukrep cikličnega menedžiranja rasti. Pod pogojem, ki ga je postavil Ben Bernanke (da imajo kontrolo nad obsegom odkupov državnih obveznic neodvisne centralne banke), tovrstno monetarno financiranje rasti ne prinaša s seboj velikih tveganj glede inflacije. Vendar se je treba zavedati, da to ne more biti normalni ukrep, ki bi moral postati del “normalne normalnosti”, pač pa ukrep, ki se uporablja v izjemnih razmerah, ko drugi standardni ukrepi ekonomskih politik odpovedo. To je ukrep, ki lahko spodbudi gospodarsko rast v času močno depresivnega agregatnega povpraševanja, nato pa morajo povpraševanje gnati običajne komponente agregatnega povpraševanja – predvsem zasebno trošenje in investicije, običajne javne investicije in zunanje povpraševanje.

Problem, ki se tukaj zastavlja in na katerega najbrž nihče nima zadovoljivega odgovora, pa je, kako se izviti iz te “nove normalnosti”. Kdaj bomo spet prišli nazaj v  “staro normalnost”, ko se je gospodarska rast v razvitih državah gibala na ravni med 2 in 3% obrestne mere pa med 3 in 5%? Japonski se izteka tretje desetletje življenja v “novi normalnosti” in nič ne kaže, da bi se znala iz nje izviti v naslednjem desetletju.

Ključno vprašanje je: Kaj je v razvitih državah strukturno narobe?

Nadaljujte z branjem→