Spodnja slika je zelo indikativna. Kaže veliko odvisnost ZDA od tujih inovatorjev. Če bi, hipotettično, ZDA zaprle meje za priseljevanje in delo tujcev, bi se njihova dramatična inovacijska prednost zelo zmanjšala. Podobno, čeprav v manjši meri, tujci izboljšujejo inovacijsko sliko Švice, Singapurja, Belgije, Nizozemske in Skandinavskih držav.
Jasno, pobudo je prevzela AOC, najboljša stvar, ki se je zgodila Demokratski stranki v 2018, in njeno energijo bo težko zaustaviti.
32 izmed 33 najbolj razvitih držav ima univerzalno zdravstveno varstvo. Vse, razen ZDA.
Ena izmed raziskav objav v petih akademskih revijah (N=791) kaže, da več kot polovica raziskav narobe interpretira “statistično značilnost” ocenjenih koeficientov. Če razložim preprosto: dve raziskavi lahko ocenita enako vrednost nekega regresijskega koeficienta, pri čemer prva raziskava oceni preciznost koeficienta pri stopnji zaupanja 96% (P=0.04), druga pa denimo pri stopnji zaupanja 91% (P=0.09). Raziskovalci običajno sklenejo, da v drugi raziskavi koeficient “ni statistično značilno različen od 0” (ker ni značilen pri privzeti stopnji zaupanja vsaj 95%) in da so rezultati druge raziskave v nasprotju s prvo. Kar je napačna interpretacija, saj sta vrednosti koeficientov v obeh raziskavah identična, le interval zaupanja je različen.
To je velik problem, predvsem v farmaciji, medicini in podobnih vedah, kjer so tovrstne študije lahko odločilne glede priporočil za uvedbo določenih zdravil, posegov ipd. Problem je še večji. Ker večina ocenjevalcev in urednikov znanstvenih revij odloča o tem, ali naj bo nek znanstveni članek objavljen ali ne, na podlagi “statistične značilnosti” rezultatov, zaidemo v problem sistematične pristranskosti objavljenih študij: študije s “pozitivnimi” (statistično značilnimi) rezultati bodo bolj pogosto objavljene kot študije z “negativnimi” rezultati (statistično neznačilnimi). To pa vodi do problema samofiltriranja ozrioma samocenzure: ker vemo, da naš članek, ki nikakor ne uspe dobiti “statistično značilnih” rezultatov, nima velikih možnosti za objavo, ga bodisi zavržemo ali zasukamo v drugo smer, ki nam da “značilne” rezultate.
Toda včasih je prav to, da rezultati sistematično niso “značilni”, ključna informacija na nekem področju. Denimo, študije učinkov dviga minimalne plače na zaposlenost, sistematično kažejo, da ni “značilnih” učinkov (ali pa, da so majhni in gredo v obe smeri). Bomo zaradi tega zavrgli te študije, ki prinašajo izjemno pomembno spoznanje?
No, po ameriški zvezi ekonomistov (2016) se je zdaj z akcijo proti upoštevanju “statistične značilnosti” kot odločilnega testa veljavnosti rezultatov odzvala tudi revija Nature. Spodaj se lahko priključite peticiji.
Zaiki Laidi je odlično zapisal trenutno dilemo EU, ki se skriva v navidezno semantični razliki med gaullizmom in gaullianizmom (oboje izhaja iz imena ustanovitelja francoske pete republike Charlesa de Gaullea). Gre za dilemo med nacionalno suverenostjo znotraj EU integracije (de Gaulle) in deljeno evropsko suverenostjo znotraj bolj tesno integrirane EU (Macron). Gre za dilemo med apolitično, tehnokratsko Evropsko komisijo (EK) ali bolj politično EK kot evropsko vlado. Gre za dilemo med tehničnim uveljavljanjem dogovorjenih pravil in političnim zasledovanjem dogovorjenih ciljev znotraj nekega trenutnega konteksta. Gre za dilemo med nemško in francosko vizijo EU. Mario Draghi se je postavil na stran slednje.
Na primeru denimo fiskalnega pravila je razlika med gaullizmom in gaullianizmom v tem, da prvi zahteva striktno, germansko uveljavljanje fiskalnega pravila ne glede na (socialne in politične) posledice, drugi pa omogoča politično bolj fleksibilno prilagajanje uveljavljanja pravila glede na ekonomsko situacijo in politični vpliv dotične države. Z drugimi besedami, gaullianizem je, v moji interpretaciji, na eni strani gaullizem za majhne in politično nevplivne države (Grčija, Ciper, Slovenija itd.), na katerih se striktno uveljavljajo EU pravila, in na drugi strani politična tržnica, v kateri velike države, ki so močneje zastopane v EU vladi, lahko izsilijo odpustke glede posameznih ukrepov.
Zelo dober zgodovinski pregled diskusije o ideološkosti ekonomije (preberite v threadapp verziji).
Drago Babič
Kje smo?
Delovanje toplogrednih plinov (TP), ki so glavni povzročitelji podnebnih sprememb, je globalno. Največ TP je v obliki CO2, preko 90%, zato v nadaljevanju podajam podatke za TP, preračunane kot ekvivalent CO2.
Od kod prihaja CO2, kako jih narava vsrka in koliko je viškov v atmosferi, ponazarja naslednja slika:
Bine Kordež
Predlog ukinitve plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenos med obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) je v osnovi zelo preprost, a odpira precej dilem ter tudi pasti. Predlog sicer izhaja najbrž iz očitka, da plačujejo dopolnilno vsi zavezanci v enaki višini, ne glede na socialni status posameznika, z vključitvijo v OZZ pa bi bil odvisen od višine plače.
Z dopolnilnim zavarovanjem se danes zbere okoli šestina vsega denarja, 500 mio eur od skupaj treh milijard, kot jih približno namenjamo za javno zdravstvo. To seveda pomeni, da ga ne moremo ukiniti, temveč edino nadomestiti z drugim virom. Najbolj preprosta rešitev se nudi s povečanjem stopnje obveznega zavarovanja. Ta danes znaša 6,36 % od vseh bruto prejemkov, plačuje pa se na plačo in iz plače, kar pomeni skupaj 12,72 %. Tak predlog pa odpira dve ključni dilemi:
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.