• Opportunity cost, MMT and public spending – Crooked Timber
• On the socially optimal labour share of income – VoxEU
• Today’s Inequalities Are Signs That Democratic Capitalism Is Under Threat – ProMarket
• Does a Currency Union Need a Capital Market Union? Risk Sharing via Banks and Markets — Martinez, Philippon & Sihvonen
• The Impact of Abortion on Crime and Crime-Related Behavior — Hjalmarsson, Mitrut & Pop-Eleches
• It is aggregate demand—recession, weak recovery, catastrophe, and then superweak recovery… – Brad DeLong
• The S Word, the F Word and the Election – Paul Krugman
• America’s Economic Blockades and International Law – Jeffrey D. Sachs
• How economics can raise its game – Tim Harford
• Trump Is the Worst Kind of Socialist – Bernie Sanders
• Self-Inflicted Medical Misery – Paul Krugman
• How to put the long-term unemployed back to work – The Washington Post
• Professors need to be entertaining to prevent students from watching YouTube in class – EurekAlert
• Is Slow Still the New Normal for GDP Growth? – FRBSF
• Publication, Compensation, and the Public Affairs Discount: Does Gender Play a Role? — Taylor, Cortes & Hearn
• Targeting High School Scholarships to the Poor: The Impact of a Program in Mexico –De Hoyos, Attanasio & Meghir
• Food Stamps and America’s Poorest — Jolliffe, Margitic & Ravallion

Včeraj zjutraj v avtu. Zelo, dovolj zgodaj, da mi uvodna je melodija prišla pod kožo in se me držala kot klop skozi ves dan.

Nato pa, mnogo kasneje, ko mi melodija še kar ni nehala odzvanjati v glavi, pa šok, spoznanje – mater, ta komad smo poslušali leta 1991. Daleč v prejšnjem tisočletju. Takrat, ko se je rojevala naša država. Ja, stari smo.

Bine Kordež

Pred časom sem v dveh člankih ocenjeval učinke, ki jih bo prinesla davčna razbremenitev regresa. Osnovna ugotovitev je bila, da bo ukinitev plačila dohodnine na regres do 100 % povprečne plače (torej za izplačilo regresa do okoli 1.700 evrov) prinesla največje koristi oz. učinke bolje plačanim zaposlenim. Ti namreč danes plačujejo dohodnino po mejni stopnji 34, 39 ali celo 50 % in s tem ko bodo oproščeni tega plačila, bo seveda njihov letni prejemek ustrezno višji. Ob predpostavki npr. 1.000 evrov regresa, bodo najbolje plačani prejeli kar 500 evrov več, zaposleni z minimalno plačo pa le dodatnih 160 evrov. Ti pač danes plačajo samo 16 % dohodnine in če to plačilo dohodnine ukineš, potem je učinek lahko samo teh 160 evrov.

Takšni učinki vpliva davčne razbremenitve regresa so sicer povzročili nekaj slabe volje in celo predlogov za drugačno davčno obravnavo bolje plačanih posameznikov. A nekdo z bruto mesečno plačo v višini npr. 11 tisoč evrov plača danes letno kar 40 tisoč evrov dohodnine in če jo bo po novem 39.500 evrov, najbrž ni tako narobe – glede na to, da nekdo z minimalno plačo danes vplača v celem letu le 400 evrov dohodnine. Zaradi teh razlogov tudi niso bile sprejete kake drugačne rešitve, ki bi poleg ostalega tudi močno zapletle zakonodajo in način izračuna.

Nadaljujte z branjem→

John Stuart Mill, britanski ekonomist in poslanec, je dobrih 150 let nazaj v britanskem parlamentu izjavil legendarno misel o konzervativcih, in sicer, da čeprav ni res, da so vsi konzervativci neumni, je res, da je večina neumnih ljudi konzervativnih (Although it is not true that all conservatives are stupid people, it is true that most stupid people are conservative). Logično, biti konzervativen pomeni zavzemati se za stare stvari in biti proti razvoju, slednjemu (biti proti razvoju) pa seveda pritiče nižja intelektualna raven. No, mnogo konzervativcev, ki izhajajo iz elite, je to predvsem iz pragmatičnih razlogov – želijo ohraniti svoje pridobljeno premoženje, status in privilegije, zato so proti družbenemu razvoju.

Konzervativizem, ki se je po svetu precej razcvetel po sredini 1970 let in ekonomsko dominiral na krilih neoliberalne ekonomske doktrine, se je v zadnjem desetletju po izbruhu finančne krize (2018) znašel v velikih težavah. Zadnja finančna kriza namreč pomeni krizo kapitalizma, ki je v nebrzdanem pohlepu konzervativnih elit šel predaleč in pojedel svojo ekonomsko podstat. Zaradi pretirane koncentracije premoženja v rokah peščice, je zmanjkalo kupne moči pri veliki večini in s tem olja v mašini kapitalizma. Povečana socialna razslojenost je na oblast bodisi prinesla levo-sredinske stranke, bodisi ponovno legitimirala social(istič)ne ideje v centru kapitalizma. Na drugi strani so konzervativne stranke, ki so še na oblasti, bodisi zašle v tragikomično parodijo samih sebe, bodisi se transformirale v populistične nacionalistično-fašistične izrodke. Konzervativizem je zašel v globoko krizo, kot v novi številki v naslovni zgodbi ugotavlja tudi The Economist. In naslednja desetletja, če se izognemo globalni vojni, bodo upajmo bolj socialna, konzervativce pa potisnile na politično margino.

Nadaljujte z branjem→

.

Vasja Rovšnik je eden izmed radgonskih biserjev. Eden izmed tistih, ki neutrudno, za drobiž snema celovečerne biserje z izjemno družbeno angažiranostjo in socialno noto. Meni je bil najbolj všeč prejšnji, Kolega (2013), ki je kazal nevaren porast populizma in fašizma na lokalni ravni kot posledice globoke ekonomske krize in socialne stiske. Zadnji film Oto (2018) je bolj priljudna oziroma človeško topla verzija nekega polurbanega okolja, v kateri je človečnost ves čas v prednosti pred temnimi silami in kjer človečnost tudi na koncu zmaga. Oto, rahlo hendikepiran produkt družinske zlorabe, ki tezgari za drobiž, da bi uresničil svoje sanje (kamion!), ki bi povsod končal kot klošar, zapit lokalni tepček ali pod vlakom, lahko te sanje – v socialno čuteči  Gornji Radgoni – tudi uresniči.

No, resnici na ljubo, v Rovšnikovih filmih nastopajo tudi naši družinski rekviziti (Emilov nož!) in nastopajo ali sodelujejo družinski člani, celo jaz sem po nesreči v nekem kadru, kar pa ne zmanjša objektivne lepote duše Rovšnikovih filmov. Moja edina pripomba na njegove filme je (ne morem iti iz svoje kože kot ekonomist), da če bi dobil državno subvencijo in filme produkcijsko spoliral, bi Rovšnik iz njih lahko naredil tudi finančno dokaj uspešne filme.

Nadaljujte z branjem→

Tudi Alan Kruger, nedavno tragično preminuli ekonomist trga dela, je imel glede delovanja trga dela podobno stališče: normalna situacija na trgu dela je, da deluje nepopolno (iz učbeniškega vidika) in učbeniška predpostavka popolne konkurence je dejansko deviacija od te normalne nepopolnosti trga dela. In nič drugače ni na ostalih trgih. Generacijam bodočih poslovnežev na ekonomsko-poslovnih šolah delamo veliko škodo, ko jim ekonomijo predstavimo iz stališča popolne konkurence, namesto iz vidika dejanske konkurence v svetu, ki je pri vseh proizvodih in storitvah, ki zahtevajo visoka vlaganja, običajno oligopolna ali monopolna (na lokalnem trgu pa nasploh), pri ostalih proizvodih in storitvah pa Pareto monopolistična (lognormalna porazdelitev).

Popolna konkurenca je škodljiv učbeniški mit. Pa ne zato, ker prodaja iluzijo, pač pa, ker zavaja tako poslovneže in politike, kot medije in širšo javnost, da nas “liberalizacija trga” in “deregulacija trga” vodita bližje k (učbeniško superiorni) popolni konkurenci. V bistvu pa liberalizacija in deregulacija vodita k oligopolizaciji ali celo monopolizaciji posameznih trgov oziroma panog. Če ne verjamete, si poglejte primer roaminga v mobilnih telekomunikacijah znotraj EU, kjer nobena liberalizacija dostopa na tuje trge ali deregulacija pogojev delovanja, kljub dolgim prehodnim obdobjem, nista vodili k učinkovitejši konkurenci, ki bi znižala cene. Potrebna je bila ostra regulacija s strani Evropske komisije, ki je na silo (postopno) znižala cene gostovanja v tujih omrežjih. Za to, da lahko na dopustu na Hrvaškem brez slabe vesti surfate na mobilnih telefonih in gledate filme na tablicah, se morate zahvaliti ostri regulaciji in ne liberalizaciji trga.

Vir: Larry Mishel

Večina komentatorjev, ki poudarjajo, da so po finančni krizi iz 2008 ZDA prav zdaj zabeležile najdaljšo kontinuirano ekonomsko ekspanzijo v zgodovini, seveda pozabaljajo na pomembno dejstvo: ta ekspanzija je bila bazirana na konstantni steroidni terapiji. Najprej fiskalni stimulus (od začetka 2009), nato (in hkrati) 3 runde kvantitativnega sproščanja monetarne politike, in na koncu še Trumpova davčna stimulacija. Vse tri stimulacije v zadnjem desetletju so zgodovinsko največje po 2. svetovni vojni.

Nova zanimiva knjiga na mojem kindlu:

Over the past fifty years, the way we value what is ‘good’ and ‘right’ has changed dramatically. Behaviour that to our grandparents’ generation might have seemed stupid, harmful or simply wicked now seems rational, natural, woven into the very logic of things. And, asserts Jonathan Aldred in this revelatory new book, it’s economics that’s to blame.

Licence to be Bad tells the story of how a group of economics theorists changed our world, and how a handful of key ideas, from free-riding to Nudge, seeped into our decision-making and, indeed, almost all aspects of our lives. Aldred reveals the extraordinary hold of economics on our morals and values. Economics has corrupted us. But if this hidden transformation is so recent, it can be reversed. Licence to be Bad shows us where to begin.

Vir: Amazon

O pomanjkljivostih uporabe indikatorja potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli) za tekoče diagnosticiranje je objavljenih nekaj člankov, ki so pomanjkljivosti dokumentirali, tako na ameriškem gospodarstvu (na primer A. Orphanides in S. van Norden, 1999) kot na gospodarstvu EU, tako za obdobje pred krizo (na primer M. Marcellino in A. Musso, 2009) kot za obdobje po krizi (na primer R. Brooks in G. Basile, 2019).

Osnovno sporočilo profesorja Mastena in njegovega sodelavca je, da z metodo računanja potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli) ni nič narobe in da so neustrezne ocene posledica slabih napovedi, ki se uporabljajo pri računanju potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli). Svojo trditev sta dokumentirala s primerjavo proizvodne vrzeli, izračunane z napovedmi BDP, ki jih je evropska komisija pripravila leta 2007, in proizvodne vrzeli, izračunane z dejanskimi vrednostmi BDP.

Nadaljujte z branjem→