V Sloveniji se z gradnjo druge cevi karavanškega predora, z začetkom gradnje drugega tira Divača – Koper in projekti posodobitve in nagradnje železniške infrastrukture, začenja nov ciklus infrastrukturnih projektov. Za izvedbo teh in drugih projektov naj bi do leta 2030 predvidoma namenili okrog 13 milijard evrov. To je velika priložnost za slovensko gradbeno operativo, ki se je sesula po začetku finančne krize v 2008, da se ponovno dvigne.

Toda tukaj se pojavljata dva ključna problema, ki lahko omejita potencial rasti domačim gradbenikom. Prvi problem je, da je večina največjih gradbincev (SCT, Primorje, Vegrad) po letu 2009 propadla, s tem pa so propadle tudi reference (dokumentirane izkušnje na podobnih projektih), predvsem za tehnično najbolj zahtevne projekte, kot so predori, mostovi in viadukti, ki so vezane na izvajalce in brez katerih se ni mogoče prijaviti na razpise. Tudi nova podjetja (Kolektor CGP) in tista , ki so preživela (Gradbeni holding, Pomgrad, SŽ GP in druga manjša in manj znana podjetja) imajo problem z referencami, saj tako zahtevnih projektov v preteklosti niso izvajala. Zato se danes na vse razpise za zahtevnejše projekte naši gradbinci prijavljajo kot člani konzorcija s tujimi izvajalci, ki imajo reference.

Nadaljujte z branjem→

Ne skrivam svojih simpatij do AOC, Alexandrie Ocasio-Cortez, demokratske poslanke, ki se je po presenetljivi zmagi na kongresnih volitvah v New Yorku meteorsko povzpela znotraj demokratske stranke. Danes me je spet očarala, ko je okrog prsta zavrtela Jeroma Powella, predsednika Fed, glede napak Fed pri oceni relacije med brezposelnostjo in inflacijo (Phillipsova krivulja). AOC danes skupaj z Elizabeth Warren in Berniejem Sandersom kroji vsebinsko debato in politične predloge demokratske stranke (ki jih utirja Nancy Pelosi). In ti predlogi, ki so v Evropi standard (zastonj univerzitetni študij, univerzalno zdravstveno zavarovanje, zelene politike, ostrejša regulacija konkurence itd.) so za ameriške razmere dokaj levi. Tako levi, da jih namesto kot socialno-demokratske, kar so, pojmujejo kot demokratični socializem.

No, ta trojka, če bi se združila v dream team (Warrenova kot predsedniška kandidatka, Sanders kot podpredsednik in AOC kot ministrica za pravosodje ali šolstvo), bi bila lahko velika dobitna kombinacija za demokratsko stranko na naslednjih predsedniških, kongresnih in senatnih volitvah.

Spodaj je povezava na še topel, izdaten intervju z AOC v New Yorkerju.

Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik je našel dober odgovor na vprašanje naraščajočega populizma, ki je posledica ekonomskih dejavnikov, predvsem povečanja neenakosti in zmanjšanih ekonomskih možnosti (bodisi zaradi strukturnih razlogov v ZDA, bodisi zaradi dolgotrajne stagnacije v EU). V takih primerih je najboljši odgovor na populizem v populizmu drugačne vrste, ki cilja na popravljanje teh dejavnikov. Sanders in Warrenova v ZDA sta dober primer tovrstnega populizma.

Problem za Rodrika pa je večji, kadar je populizem posledica kulturnih in vrednostnih razlik. Tega je težko spraviti nazaj v steklenico. Vendar se je tukaj treba zavedati, da se tovrstni populizem običajno razvije kot posledica ekonomskih dejavnikov – populisti zlorabijo nezadovoljstvo med ljudmi zaradi slabega ekonomskega položaja in slabih perspektiv in ga cepijo na razlike v kulturnih in verskih vzorcih. Tipičen primer je Hitlerjev nacizem, ki se je obrnil proti judom in slovanom, Salvinijev in Janšev populizem, ki jaha na migrantih itd. Tudi v tem primeru je populizem mogoče reševati z ekonomskim populizmom – s politikami, ki bodo izboljšale ekonomski položaj ljudi in jih naredile manj nezadovoljne in s tem dojemljive za napačne populistične mesije.

V vseh dolgoročnih projekcijah je običajno upadajoča demografija poudarjena kot glavni razvojni problem. Zaradi upadanja delovno aktivnega prebivalstva (med 15 in 64 let) naj bi upadel proizvodni potencial, hkrati pa naj bi nastala luknja v zdravstveni, pokojninski in socialnih blagajnah zaradi manjšega razmerja med delovno aktivnimi in neaktivnimi (predvsem upokojenimi). No, Adair Turner, sicer avtor brilijantne knjige o sedanji krizi, “Between Debt and the Devil” (2015), v kolumni v Project Syndicate trdi da je upadajoča demografija pravzaprav blagoslov in ne katastrofa. V gospodarstvu, kjer je mogoče večino delovnih mest avtomatizirati, naj se ne bi bilo treba bati za upad proizvodnje.

Slednje je načeloma sicer res.Vendar pa Turnerjeva trditev implicitno predpostavlja, da so roboti, ki naj bi delali namesto nas, normalni človeški osebki. Se pravi, prvič, da plačujejo vse davke in polnijo proračun oziroma vse blagajne (zdravstvena, pokojninska in socialne), in drugič, da trošijo kot ljudje in prek nakupa potrošnih dobrin (hrana, obleka, frizer, počitnice itd.) in trajnih dobrin (stanovanje, avto, oprema) prispevajo k agregatnemu povpraševanju (BDP). Da bi Turnerjeva trditev vzdržala, je torej treba robote obdavčiti s socialnimi prispevki in dohodnino) in najti mehanizem, kako jih prisiliti, da bodo trošili v enaki meri kot ljudje.

Težka bo. Brez obojega pač upadajoča demografija pomeni povečevanje luknje v socialnih blagajnah in stagnacijo oziroma upadanje BDP.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Nov ciklus infrastrukturnih projektov predvidoma težak 13 milijard evrov do leta 2030, je nedvomno priložnost za ponoven razvoj slovenskega gradbeništva, rast slovenskega BDP in s tem rast kvalitete življenja slovenskih državljanov. Vprašanje pa je, ali bo Slovenija to priložnost znala in zmogla izkoristiti, ali pa jo bo zavrgla in bo to priložnost radodarno podarila tujim gradbenim izvajalcem, ki si prizadevajo v postopkih javnega naročanja pridobiti svoj kos pogače.

Po osamosvojitvi Slovenije, je bilo slovensko gospodarstvo zaradi izgube jugoslovanskega trga in velikih sprememb na prehodu iz samoupravnega gospodarstva v tržno kapitalistično vodenje načina zagotavljanja materialnega temelja življenja državljanov soočeno s hudimi težavami, kako v novih pogojih tržne konkurence zagotoviti materialne pogoje gospodarskega in družbenega razvoja. Kriza je zlasti prizadela gradbeništvo, ki je izgubilo velika državna naročila in zlasti možnost velikih gradenj v neuvrščenih državah Iraku, Jordaniji, Libiji, Alžiriji.

Nadaljujte z branjem→

Še ena v seriji študij, ki empirično dokazujejo, da povišanje minimalne plače ne zmanjšuje zaposlenosti, pač pa jo celo povečuje. So pa Azar et al (2019) s to raziskavo pokazali, da ta efekt še posebej velja v panogah, ki so koncentrirane in imajo delodajalci večjo tržno moč oziroma monopson. Neposredna potrditev monopsonske razlage učinka povečanih minimalnih plač.

Ta razlaga, ki je seveda relevantna v specifičnih razmerah, pa pozablja na – po mojem mnenju – precej bolj pomemben razlog, zakaj dvig minimalne plače ne zmanjšuje zaposlenosti. Razlog je predvsem v tehnološki oziroma kapitalski intenzivnosti posameznih panog. Po domače, v panogah, kjer je zaposleno največ delovne sile na minimalni plači, teh delovnih mest ni mogoče pomembneje avtomatizirati, ker pač prodajalcev, kelnarjev, kuharjev, varnostnikov, šoferjev, negovalk ipd. ni mogoče preprosto zamenjati s stroji. V tem primeru delodajalci pač ne morejo odpuščati, ampak morajo sprejeti višjo normativno raven plač, strošek pa prenesejo prek višjih cen naprej.

https://twitter.com/mioana/status/1148265336770158593

Nadaljujte z branjem→

… bo pojasniti Nemcem, da za ekstremno nizke obrestne mere, nizko gospodarsko rast v evro območju in (pre)nizko inflacijo ni kriva ECB, pač pa pa neodgovorna nemška politika proračunskih in ekstremno visokih plačilno bilančnih presežkov. Medtem ko je drugo posledica jahanja na tujem agregatnem povpraševanju (izvozu), je prvo (prenizko domače javno trošenje) odrekanje možnosti drugim članicam evro območja, da bi participirali na nemškem agregatnem povpraševanju.

Takšne politike zgodovina pozna pod imenom “siromašenje sosedov” (“beggar thy neighbour‘).

Sebastian Barnes in Eddie Casey iz irskega Fiskalnega sveta (Fiscal Advisory Council), zraven pa še na OECD in University College Dublin, sta pred dvema tednoma objavila povzetek svoje raziskave glede delovanja odhodkovnih fiskalnih pravil. Ugotovila sta seveda, da so zaradi utemeljitve na konceptu proizvodne vrzeli (ki je “unobservable” in jo je treba oceniti in katere metodologija ocene temelji na napovedanih projekcijah ključnih spremenljivk in ne na dejanskih podatkih, zraven pa še na kupu ad hoc predpostavk in poenostavitev), odhodkovna fiskalna pravila (kot ga imamo tudi v Sloveniji) prociklična. Preprosto rečeno, v času konjunkture podcenjujejo presežek dejanskega BDP nad potencialnim, v času recesije pa podcenjujejo primanjkljaj dejanskega BDP nad potencialnim. Sledenje tako zasnovanim fiskalnim pravilom v času konjunkture zato še spodbuja javne izdatke države, v času recesije pa jih zavira.

Barnes in Casey med dvema opcijama ((a) sprememba skupne metodologije izračuna potencialnega outputa, določene s strani EK ali  (b) ali uporaba alternativnih metodologij, ki bolje zajemajo poslovni cikel) preferirata slednjo. Predlagata širše zasnovane modele, ki vključujejo tudi finančne indikatorje in saldo tekočega računa plačilne bilance. Hkrati pa opozarjata, da je ob teh mehanskih modelskih ocenah še vedno ključna subjektivna presoja. In tukaj je ključna vloga fiskalnih svetov, in sicer presoja relevantnosti posameznih ocen glede na poznavanje domače ekonomske specifike.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Na mizo smo dobili še drugi del paketa davčnih sprememb te vlade in verjetno tudi njen zadnji (glede na postopke ter sredino mandata ni za pričakovati, da bi v naslednjem letu pripravili še kake pomembnejše korekcije). Prve ideje in osnutke je vlada predstavila na začetku leta, nato pa so bile dokaj hitro sprejete spremembe pri regresu. Drugi del korekcij zakonodaje je že rezultat usklajevanj, zaradi česar bo verjetno v takšni obliki tudi sprejet, mogoče s kakimi manjšimi popravki.

Predlog je seveda takoj naletel na kritične odzive, da gre samo za kozmetične popravke zakonodaje – in pravzaprav je to res. Z dohodnino in prispevki od plač zberemo letno blizu 9 milijard evrov (2018), predlog pa ima za kakih 100 milijonov učinka (znižanja), kar predstavlja le dober odstotek. Vseeno pa je skupaj s korekcijo obdavčitve regresa skupno znižanje obdavčitve dela okoli 300 milijonov evrov. To je verjetno že kar zgornji limit, za kolikor si v tem trenutku vlada upa znižati davčne prilive.

Nadaljujte z branjem→