Kultni film Wima Wendersa, kultna muzika Rya Cooderja

• How will Donald Trump’s covid-19 infection affect the election? – The Economist
• Would the Supreme Court hand Donald Trump a second term? – The Economist
• Herd Immunity Will Not Defeat COVID-19 – William A. Haseltine
• How to End the Pandemic This Year – Mariana Mazzucato et al.
• The Republican Threat to the Republic – Joseph E. Stiglitz
• After the Vaccine – Simon Johnson
• The Redistribution Games – Yanis Varoufakis
• The Way We Could Live Now – Robert H. Frank

No, tole je najboljše ozadje za nočno delovno seanso. Najbrž eden najboljših soundtrackov v zgodovini vesternov. Blizu mu pride samo Morricone v treh kultnih špageti vesternih Sergia Leoneja in morda Duelling banjos v Deliverance (ki pa ni vestern).

No, pa mi je The Economist vzel “šov”. Točno o tem bom namreč v petek govoril kot keynote speaker na Nabavnem vrhu.

Naj vnaprej izdam moje stališče: moja teza je, da sta globalizacijo že prej močno najedla protekcionizem in avtomatizacija, ki oba jemljeta prednost manj razvitim državam zaradi nizke cene delovne sile. Covid je zabil še en žebelj v krsto globalizacije. Ki pa seveda ne bo umrla, le trend rasti svetovne trgovine se bo močno upočasnil, saj bo več proizvodnje lokalizirane (ali bližje domu) in število faz proizvodnje se bo skrčilo na manj lokacij (umetna napihnjenost svetovne trgovine bo malce uplahnila).

Matjaž Gruden je v Večeru objavil odličen komentar o glavni nevarnosti sedanjega časa, ko se nam ne da več razmišljati, ko sovražimo znanje in podatke ter se raje zatekamo v čredno mentaliteto teorij zarot na družbenih omrežjih, žajfnicam in parolam populističnih voditeljev.

Etično vsegliharstvo in doktrina spoštovanja vseh različnih mnenj brez moralne presoje v očeh javnosti izenačujeta temeljne civilizacijske in demokratične vrednote z njihovimi nasprotji. Kot družba zavračamo odprtost in solidarnost ter svojo prihodnost gradimo na nestrpnosti in sebičnosti do sočloveka.

Kritično razmišljanje kot imunski sistem pred zavajanjem in lažmi je zamenjala čredna mentaliteta. Znanje nam gre na živce, bolj kot racionalnost so nam pri srcu teorije zarote.

Nadaljujte z branjem→

Daron Acemoglu, ekonomist iz MIT (ki je predestiniran za Nobelovo nagrado, vendar še premlad zanjo) se je spet spustil v zgodbo, s katero bo razburil zgodovinarje in še marsikoga (tako kot je s članki in knjigo, kjer razvitost institucij povezuje z vrsto kolonializma). Tokrat je s kolegi v še vroči raziskavi  na italijanskih podatkih empirično dokazoval, da je za vzpon fašizma v Italiji v bistvu kriv poprejšnji socializem. V krajih, kjer so bila bolj prisotna socialistična gibanja, se je bolj razvilo fašistično nasilje, fašistični odbori in večji deleži fašističnih strank na volitvah leta 1924. Fašisti so glasove prevzemali predvsem desnim strankam. In še več, zdi se, da je fašistično gibanje podpirala premožna elita, saj je bil vzpon fašizma močnejši tam, kjer so bila močna združenja veleposestnikov in prisotnost elite. In seveda, tam je bilo tudi več deportacij judov med vojno.

Acemoglu se bo z rezultati te raziskave prikupil tudi našim skrajnim desničarjem in Cerkvi, ki bodo našli “oddaljeno potrditev” za svojo tezo, da so bili bela garda in domobranski odredi zgolj reakcija na agresivno dejavnost pripadnikov komunistične partije. Torej kot obramba pred vzponom komunizma. S čimer seveda zagovarjajo tudi Rupnikovo nacistično prisego in blagoslov škofa Rožmana le-te.

Vsekakor bo zanimivo spremljati “življenje” te Acemoglujeve raziskave.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi mi je v pogovoru mlajša oseba razlagala, kako ne bo pri nas nič boljše, dokler ne naredimo resne pokojninske in zdravstvene reforme. Resno pokojninsko reformo razume predvsem kot ukinitev obstoječega “pay as you go” (PAYG) pokojninskega sistema, sistema po katerem aktivna generacija zbira sredstva za upokojeno generacijo, ta sistem pa bi nadomestili z naložbenim. Trenutni pokojninski sistem naj ne bi bil pravičen, kar je podkrepil tudi s podatkom, da ima njegova nedolgo nazaj upokojena mati precej nižjo pokojnino od tistih, ki so se s podobno plačo upokojili pred leti[1].

Takšno razmišljanje je precej značilno za mlajšo generacijo, ki vsak dan prebira predvsem komentarje o demografski katastrofi, o tem, kako se bo pokojninski sistem sesul, kako ne bo denarja za njihove pokojnine in kako bodo morali delati do konca življenja. V takšnih razmerah potem vsakdo išče možnosti, kako bi se izognil plačevanju višjih pokojninskih prispevkov. V primeru redne zaposlitve so pri višjih prejemkih prispevki res precej visoki in ker ne vidijo učinkov tega, iščejo “cenejše” poti preko drugačnih oblik zaposlitve. Nekateri ob tem potem sami varčujejo za starost, a večina se mladih s skrbjo za pokojnine niti ne obremenjuje. Tudi to, da so njihovi starši plačevali pokojninski prispevek za svoje starše in da naj bi zanje sedaj prispevali oni, ne vidijo kot njihov problem. Za to bo že poskrbela država!

Nadaljujte z branjem→

Vrh slovenske vlade se je nervozno odzval na novico STA, da je Slovenija med članicami EU, ki so v pandemiji Covid-19 najbolj nesorazmerno omejile svoboščine, kar je objavljeno v poročilu o demokraciji v času pandemije pri organizacijah Greenpeace in Civil Liberties Union for Europe. Obe izpostavljata, da je slovenska vlada boj proti pandemiji uporabila kot izgovor za omejevanje kritikov oblasti.

Glede slednjega ne vem, vidim pa, da to ugotovitev obeh nevladnih organizacij potrjujeta dve neodvisni analizi. Prva je študija raziskovalcev iz univerze Oxford, ki so oblikovali indeks COVID-19 Government Response Stringency Index, ki ga na svojem portalu prikazuje tudi (odlični) Our World in Data. Ta indeks vsebuje 9 različnih kriterijev – zaprtje šol, zapiranje delovnih mest, odpoved javnih prireditev, omejitve javnih zborovanj, zapore javnega prevoza; zahteve, da ljudje ostanejo doma, kampanje obveščanja javnosti, omejitve notranjega gibanja, in nadzor mednarodnih potovanj. No, ta indeks kaže, da je Slovenija v času prvega vala epidemije res bila v vrhu držav z najstrožjimi omejitvenimi ukrepi (v spodnji sliki dodajam za primerjavo še Avstrijo, Nemčijo in Švedsko).

Slika 1: Indeks vladnih omejitevnih ukrepov (Oxford)

Vir: Our World in Data

Nadaljujte z branjem→

Kot dodatek petkovi kolumni “Teze za strategijo zelene in digitalne prihodnosti” še ključna poanta iz novega komentarja Carla Bildta v Project Syndicate. Pravi, seveda, da Evropa na tehnološkem področju močno zaostaja za ZDA in Kitajsko. Samo po uvajanju novih tehnologij zaostaja za tri leta, pri razvoju sodobnih tehnologij je ni nikjer. Za ponazoritev, od desetih največjih tehnoloških startupov je v povprečju šest iz ZDA, trije iz Kitajske in eden iz Singapura. ZDA in Kitajska dominirata sodobne tehnologije na vseh področjih. Evropa najmanj zaostaja le pri talentih, vendar tega ne zna materializirati. Zakaj? Ker nima razvitega institucionalnega okvirja, ker premalo vlaga v temeljne raziskave in ker nima razvitega kapitalskega trga, ki bi iskal tvegane naložbe v novih tehnoloških konceptih.

No, na ta problem odgovarjajo teze iz moje zgornje kolumne, in sicer: (1) enormno povečanje javnih vlaganj v raziskave in razvoj in univerze, (2) nova tehnološka politika (Tehnološka agencija, financiranje 2,000 mladih raziskovalcev iz gospodarstva, razpršeno financiranje novih idej in potencialnih inovacij) in (3) nova politika financiranja potencialno prebojnih tehnologij (Tehnološki sklad kot javni sklad tveganega kapitala). Tehnološki razvoj in njegova adaptacija v gospodarstvu sta temelj bodoče konkurenčne prednosti slovenskega gospodarstva.

To ni nobena raketna znanost, le prioritete si je potrebno poštimati. Namesto, da za vojsko namenimo 780 mio evrov do 2026, dajmo raje dve tretjini tega denarja namenit za razvoj. Namesto v železje vložimo raje v razvoj in našo prihodnost.

Nadaljujte z branjem→