Ameriška finančna ministrica Janet Yellen je v današnji kolumni v Wall Street Journalu predstavila obrise reforme ameriškega sistema obdavčitve dobičkov korporacij. Lucidno je konkurenco med državami v zniževanju davka od dobička označila kot “dirko proti dnu”, pri kateri države tudi priletijo kot kamen na dno. Žrtev te davčne dirke so namreč domači proračuni, s tem pa kvaliteta javne transportne in  digitalne infrastrukture.

Davčna reforma Yellenove odpravlja spodbude iz Trumpovega davčnega zakona, ki so omogočale preusmerjanje dobička v davčne oaze oziroma države z najnižjimi stopnjami. Trumpov zakon je namreč podjetjem dajal zelo lahko izbiro: podjetje lahko poslovanje in dobičke iz tujine preseli v ZDA, kjer je stopnja davka od dobička 21% , ali jih shrani kjer koli drugje po svetu, kjer pa bo obdavčitev v ZDA le polovična. Odločitev je bila enostavna, ker se najnižji davek izračuna na podlagi celotnega globalnega dobička podjetja, ne pa na podlagi tega, koliko podjetje zasluži v posamezni državi. In ker nihče ne spremlja davčnih režimov v posamezneih državah, so lahko korporacije preusmerile in knjižile dobiček v države z najnižjimi stopnjami. Trumpov zakon je tudi omogočil, da je prvih 10% dobička na v tujini investirana sredstva oproščen davka, kar je bila seveda dodatna stimulacija korporacijam k offshoringu proizvodnje in delovnih mest.

Nadaljujte z branjem→

Na portalu Pod črto so pred časom analizirali 7 primerov twitter napadov blatilnega stroja vladajoče stranke na vladi nezaželjene javne osebnosti. Eden izmed primerov se nanaša tudi name, in sicer na čas, ko so se stranke opozicije, združene v iniciativo Koalicije ustavnega loka (KUL), javno zavzele za vložitev konstruktivne nezaupnice proti premierju Janši in me predlagale za bodočega mandatarja za sestavo vlade. Nahajam se v dobri družbi Ivana Galeta, Erike Žnidaršič, Ane Roš, Saše Jenulla, Riharda Knaflja in Magnifica. Spodaj je nekaj odlomkov iz strukture in vsebine tviteraškega napada ter moje mnenje glede teh blatilnih napadov.

Napad na profesorja ljubljanske ekonomske fakultete Jožeta P. Damijana se je pričel 7. oktobra lani. Takrat so se stranke opozicije, združene v iniciativo Koalicije ustavnega loka (KUL), javno zavzele za vložitev konstruktivne nezaupnice proti premierju Janši in Damijana predlagale za bodočega mandatarja za sestavo vlade. Damijan je bil sicer v obdobju prve Janševe vlade tri mesece minister za razvoj v tej vladi. S tega položaje je takrat odstopil sam zaradi nestrinjanja s politiko vlade.

Eden izmed prvih, ki je na Twitterju napadel Damijana, je bil Boris Tomašič, programski in izvršni direktor televizije Nova24TV, ki je pod okriljem stranke SDS. Spomnimo, Tomašič je bil tudi med prvimi, ki so napadli žvižgača Ivana Galeta. Damijanu je Tomšič očital, da ni iz pravega testa za mandatarja.

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo naslavlja

JAVNI POZIV DRŽAVLJANOM IN POSLANCEM V PODPORO USTAVNI OBTOŽBI ZOPER PREDSEDNIKA VLADE

Spoštovane državljanke in državljani,

Spoštovane poslanke in poslanci,

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki je bodisi iz preračunljivosti, bodisi iz malomarnosti prikrajšal četrtino prebivalstva RS za pravočasno cepljenje proti življenjsko nevarnemu virusu in s tem ogroža na stotine življenj?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki namerno ne izvaja sklepov sprejetih v Državnem zboru, kot je sklep o financiranju STA?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki namesto izvajanja zakonov predlaga njihovo spremembo tako, da bi bili po volji njemu in njegovi stranki, kot je to v primeru imenovanja državnih in evropskih tožilcev?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki javno napada medije, sodstvo in druge javne službe, hkrati pa na odgovorna mesta v državnih službah postavlja ljudi z nalogo, da ne bi razkrivali in preganjali kaznivih dejanj, ki jih je storil sam ali njegovi privrženci?

Ali bi imeli za predsednika Vlade RS nekoga, ki zahteva glavo predsednika Računskega sodišča zato, ker ta razkriva nezakonitost in koruptivnost poslov njegove vlade pri nabavi zaščitne opreme?

Nadaljujte z branjem→

• Antonio Lettieri – The failure of the Eurozone in the fight against the pandemic
• Roger Steer – Vaccines: Is Bill Gates the answer?
• Servaas Storm – Austerity Raises Covid Deaths
• Adam Tooze – Janet Yellen and Mario Draghi Have One Last Job
• Dean Baker – Free Trade and Free Taxes: How Our Intellectuals Help the Rich
• Richard Murphy – We have to consign the era of financial engineering to history
• Sergio Cesaratto – Eurobond: Italy’s move to avoid austerity and debt restructuring
• Alex Foti – The Italian Riders Strike was a historic day
• Oliver Miltenberger, Matthew D. Potts – Why corporate climate pledges of ‘net-zero’ emissions should trigger a healthy dose of scepticism
• Ben Wray – Unions Must Change in the Age of Finance
• Steve Keen – Free us from the Roving Cavaliers of Credit
• Branko Milanović – “The World Turned Upside Down” – a critical review
• Philipp Heimberger – Fiscal austerity and the rise of the Nazis
• Michael Roberts – Financial fictions: the old ones

Svoboda vsem, zdaj ni čas za tišino.

Čas je, da pridemo ven

Pri vseh ukrepih, ki jih glede ukrepanja proti epidemiji sprejemajo vlade, je pomembno predvsem dvoje: prvič, da so utemeljeni na dejanskem stanju (podprti s podatki) in drugič, da so sorazmerni. Glede ponovnega zaprtja države, ki ga je prejšnji teden vladi predlagala svetovalna skupina, se je v javnosti porajal dvom v oboje. Moj osebni dvom je bil, ali so predlogi res utemeljeni na podatkih in zakaj se je na koncu vlada odločila zgolj za delni lockdown (zaprtje vrtcev in šol ter nekaterih storitvenih dejavnosti). Zato sem šel preverit podatke, ki so na voljo (NIJZ in Sledilnik). Predvsem me je zanimalo, v katerih segmentih prebivalstva se epidemija v tretjem valu najbolj širi in ali so vzgojno-izobraževalne inštitucije (v nadaljevanju “šole”) morebitno žarišče okužb.

Kot prikazuje prva slika spodaj, se je v prejšnjih treh tednih (do začetka tega tedna, podatki so do 1.4.) pojavnost okužb v vrtcih in šolah res razmahnila. Skupno število okužb je resda relativno majhno (v povprečju okrog 120 na dan, le ob ponedeljkih so cifre zaradi večjega testiranja višje).

Nadaljujte z branjem→

Na napačni strani zgodovine, spodobnosti in humanosti

Sedanja vlada nas je najprej odpeljala na napačno stran zgodovine. S svojimi avtoritarnimi potezami, represijo in poseganjem v neodvisnost medijev nas je odpeljala za dobrih 30 let nazaj v preteklost, v tiste daljne avtoritarne čase. Vendar ne v nekdanjo Jugoslavijo, pač pa onstran železne zavese, v čase hard core totalitarnih režimov. Nato nas je predsednik vlade s svojim nespodobnim načinom komuniciranja odpeljal v druščino držav, ki jih vodijo neotesani in brezobzirni populisti tipa D. Trump. Odpeljal nas je onstran spodobnosti, med države, za katere večina evropskih medijev upravičeno dvomi, da lahko kredibilno predsedujejo Svetu EU.

Z zadnjimi potezami glede špekulativne odpovedi naročila dodatnih odmerkov cepiva Pfizer/ BioNTech in nato pogajanj o razdelitvi dodatnih 10 mio odmerkov tega cepiva, pa nas je naš predsednik vlade odpeljal tudi onstran humanosti in solidarnosti. Ostale članice EU so peterici članic, ki jim najbolj primanjkuje cepiva, bile pripravljene pomagati z dodatnimi količinami odmerkov (izven per capita ključa), da bi lahko do konca junija dosegle vsaj 45% precepljenost. Vendar pa se je slovenska vlada odločila, da skupaj z Avstrijo in Češko (vse imajo konzervativne predsednike vlad) temu nasprotujejo. Zaradi tega je ostalim članicam EU “počil film” in so to trojko “nesolidarnih držav” postavili na stran oziroma izločili iz dogovora. Koalicija preostalih 24 držav EU se je nato brez trojke nesolidarnih dogovorila za mehanizem “solidarnosti”, ki bo petim državam članicam (Estoniji, Latviji, Hrvaški, Slovaški in Bolgariji) zagotovil 2.85 milijona dodatnih odmerkov cepiva Pfizer/BioNTech. Spodaj je zapis o tem v Financial Timesu.

Najprej me je bilo sram, da me je naš aktualni predsednik vlade postavil v druščino držav, s katero nikoli nismo imeli nič skupnega (onstran železne zavese). Zadnje mesece me je sram, ker nas predsednik vlade s svojim nespodobnim komuniciranjem sramoti po vsem svetu in ker je tako zelo oblatil ugled države, ki smo ga vsi z našim delom in zgledom, sploh pa naši amabasadorji iz športa, znanosti in kulture, tri desetletja mukoma gradili. S to potezo sebičnosti pa je prestopil še rubikon humanosti in mednarodne solidarnosti.

Res nisem pričakoval, da me bo kdaj moralo biti sram tega, da sem Slovenec.

Nadaljujte z branjem→