Bine Kordež

Pred dnevi mi je v pogovoru mlajša oseba razlagala, kako ne bo pri nas nič boljše, dokler ne naredimo resne pokojninske in zdravstvene reforme. Resno pokojninsko reformo razume predvsem kot ukinitev obstoječega “pay as you go” (PAYG) pokojninskega sistema, sistema po katerem aktivna generacija zbira sredstva za upokojeno generacijo, ta sistem pa bi nadomestili z naložbenim. Trenutni pokojninski sistem naj ne bi bil pravičen, kar je podkrepil tudi s podatkom, da ima njegova nedolgo nazaj upokojena mati precej nižjo pokojnino od tistih, ki so se s podobno plačo upokojili pred leti[1].

Takšno razmišljanje je precej značilno za mlajšo generacijo, ki vsak dan prebira predvsem komentarje o demografski katastrofi, o tem, kako se bo pokojninski sistem sesul, kako ne bo denarja za njihove pokojnine in kako bodo morali delati do konca življenja. V takšnih razmerah potem vsakdo išče možnosti, kako bi se izognil plačevanju višjih pokojninskih prispevkov. V primeru redne zaposlitve so pri višjih prejemkih prispevki res precej visoki in ker ne vidijo učinkov tega, iščejo “cenejše” poti preko drugačnih oblik zaposlitve. Nekateri ob tem potem sami varčujejo za starost, a večina se mladih s skrbjo za pokojnine niti ne obremenjuje. Tudi to, da so njihovi starši plačevali pokojninski prispevek za svoje starše in da naj bi zanje sedaj prispevali oni, ne vidijo kot njihov problem. Za to bo že poskrbela država!

O tem, da razmere glede staranja prebivalstva in pokojninskega sistema niso tako katastrofalne, če bomo le zagotovili postopno dviganje upokojitvene starosti, sem že precej pisal. Z dvigom upokojitvene starosti na 67 ali 68 let v naslednjih dvajsetih letih, razmerje med upokojeno in aktivno generacijo ne bo pretirano odstopalo od današnjih razmer in tudi današnja mladina bo lahko prejemala pokojnine. Seveda na način, da bodo sredstva zanje vplačevale naslednje generacije, tako kot trenutno zaposleni zbirajo sredstva za izplačilo pokojnin današnjih upokojencev (oni pa za svoje starše). Poglejmo ta medgeneracijski način financiranja pokojnin nekoliko podrobneje.

Če bi pogledali daleč v zgodovino, tak način skrbi za starejše velja v bistvu že od vsega začetka. Ljudje so bili aktivni, delali, dokler so lahko, ko pa so onemogli, pa so zanje praviloma skrbeli otroci, katerim so tudi prepustili vse do tedaj ustvarjeno premoženje. Seveda veliko ljudi teh možnosti ni imelo (ni bilo premoženja, ni bilo potomcev ali ti niso hoteli skrbeli zanje) in veliko starejših je umrlo v revščini. Zato so proti koncu 19. stoletja v Evropi pričeli uvajati javno skrb za starejše. Država jim je zagotavljala nek minimalni dohodek, sredstva zanj pa je zbirala preko višjih davkov. Skrb za starejše so torej iz rok posamezne družine prenesli na nivo države in s tem zagotovili večjo varnost starejši generaciji. Kot začetnik takšnega sistema se navaja nemški kancler Otto von Bismarck leta 1889, ki je s tem hotel omejiti vse večji vpliv socialističnega gibanja. Medgeneracijski sistem financiranja pokojnin se zato imenuje tudi Bismarckov sistem ali sistem “pay as you go”.

Ta sistem, da aktivne generacije plačujejo pokojnine upokojeni generaciji, se je seveda v Evropi uvajal zelo postopno. Moja stara mati med obema vojnama na kmetiji najbrž ni vplačevala nobenih posebnih davkov za pokojnine, a je bila po drugi svetovni vojni vseeno upravičena do neke manjše pokojnine, ki ji je omogočala lastni dohodek in preživetje. Sredstva zanje je zbirala generacija mojih staršev, a ker je bilo upokojencev malo, pokojnine pa nizke, je zadoščal že minimalni prispevek, na začetku le okoli 10 % od neto plače. V devetdesetih letih se je upokojil tudi oče in v skladu s takratnimi predpisi so mu izračunali kar solidno pokojnino,  ki jo prejema še danes. Višina pokojnine se namreč določa na osnovi povprečnih neto plač in delovne dobe, neupoštevaje višino prispevkov za pokojninsko zavarovanje, ki so bili nekdaj bistveno nižji.

Danes vplačujejo zaposleni v povprečju blizu 40 % prispevka za ZPIZ od svoje neto plače. Odstotek od bruto plače znaša sicer za vse enako (24,35 %), zaradi progresivne dohodnine pa znaša ta prispevek na neto prejemek med 33 % pri minimalni plači in okoli 50 % pri najvišjih dohodkih. Takšen odstotek prispevkov bi približno zadoščal za pokojnino v višini 65 % neto plače ob običajni delovni dobi in času prejemanja pokojnin. A ker so prejšnje generacije vplačevale bistveno nižje prispevke kot pa prejemajo pokojnine, tega denarja enostavno zmanjka. Danes s tekočimi prispevki zberemo nekje med 70 in 80 % potrebnih sredstev za pokojnine, razliko pa mora država zagotoviti iz drugih davkov (denimo, da za to namenjamo še 5 odstotnih točko DDV-ja). Če bi vsi upokojenci ves čas vplačevali blizu 40 % prispevkov za pokojninsko zavarovanje, bi tekoči primanjkljaj ZPIZ-a lahko pokrivali iz presežka zbranih sredstev, a teh seveda ni. Zaposleni so vsa leta vplačevali samo takšno višino pokojninskega prispevka, da je zadoščala za izplačilo pokojnin takratnim upokojencem in zato se nek sklad ni oblikoval. To omenjam zato, ker se danes rado govori, kako je pokojninska blagajna prazna, a ta ni bila nikoli polna. Vedno zbralo samo toliko, kolikor je bilo izplačil.

Danes smo torej v situaciji, ko vseh dobrih 500 tisoč upokojencev (in še 100 tisoč prejemnikov delnih pokojnin) računa, da bodo do smrti prejemali redno pokojnino, ker seveda drugih dohodkov nimajo. In če bi danes ukinili obstoječi medgeneracijski sistem financiranja pokojnin, bi morala država zagotoviti ta sredstva iz drugih virov. A poleg njih pričakujejo zaradi vplačevanja prispevkov pokojnino tudi vsi zaposleni za njihovih 30, 20 ali 5 let dosedanje delovne dobe in vplačil prispevkov. Če bi se na primer hoteli odločiti, da ta trenutek preidemo na čisti naložbeni sistem, da torej vsak zbira denar za svojo pokojnino, bi morala država v naslednjih letih poskrbeti za vsa omenjena izplačila pokojnin.

Po okvirnem izračunu bo teh obveznosti za izplačila pokojnin, ki jih prenašamo iz generacije v generacijo okoli 150 milijard evrov (!). Obstaja torej nekakšen “implicitni” medgeneracijski dolg v višini vsaj treh letnih BDP, ki ga seveda nimamo nikjer evidentiranega. Ne mi in tudi ne druge države Evrope, kjer delujejo podobni pokojninski sistemi.

To preprosto pomeni, da iz PAYG sistema zbiranja denarja za pokojnine preprosto ne moremo izstopiti, temveč bomo s takšnim načinom zbiranja sredstev za tekoče pokojnine nadaljevali. A kot rečeno, ob ustrezni politiki dviganja upokojitvene starosti, bo tak sistem vzdržen tudi naprej. Če s časom dvignemo povprečno starost ob upokojitvi na vsaj 67 let, bomo v povprečju še vedno preko 20 let uživali pokojnino, povprečna delovna doba pa bo še vedno nižja od 40 let, saj se današnje generacije tudi mnogo kasneje zaposlujejo. S tem bomo vzdrževali približno razmerje: 37 let dela / 21 let prejemanja pokojnine, ki velja zadnja leta in ob katerem 40 % pokojninskega prispevka od neto plače omogoča prejemanje okoli 65 % pokojnine glede na plačo (brez dodatnih sredstev iz proračuna)

Predlog dvigovanja upokojitvene starosti na 67 let ali tudi še kako leto več seveda doživlja veliko nasprotovanj. Razumljivo, da nekdo, ki dela na težkem delovnem mestu in se je zaposlil že pri dvajsetih, to težko sprejme in takšne primere bo potrebno drugače obravnavati. A na drugi strani vemo, da se prva zaposlitev v povprečju giblje že precej preko 25 let starosti (danes polovica 25-letnikov še ni zaposlenih), da bo pričakovana življenjska doba čez trideset let že 85 let in v takšnih razmerah ne moremo odhajati v pokoj pri 60-tih.

Postopne spremembe obdobja delovne aktivnosti in upokojevanja bodo torej omogočale, da bo obstoječ pokojninski sistem vzdržen tudi vnaprej, čeprav mogoče z nekaj več sredstev iz drugih virov (npr. iz DDV) ali mogoče tudi nekaj nižjimi pokojninami, če bomo v vmesnem času močneje spodbudili tudi naložbeni sistem zbiranja sredstev za pokojnino. Kot kažejo številke, sistema PAYG nikakor ne moremo odpraviti, lahko pa postopno, skozi desetletja krepimo  naložbeni način financiranja (torej, da vsak zbira sredstva neposredno zase) kot dodatek obveznemu pokojninskemu zavarovanju.

Ob teh ugotovitvah, pa je pomembno  izpostaviti še dve stvari.

Kot rečeno, so danes mladi precej skeptični do prejemanja pokojnin čez desetletja (no, to je sicer veljalo za precejšen del zaposlenih v drugih oblikah zaposlitve tudi v preteklosti – ti so se vsa leta izogibali plačevanju prispevkov, a se danes najbolj pritožujejo nad nizko pokojnino). Zaradi tega predvsem mlajši iščejo načine zaposlitve, ki jim omogočajo kljub solidnim neto prejemkom, nizka vplačila pokojninskega prispevka. Tako imamo danes situacijo, da okoli 750 tisoč zaposlenih pri pravnih osebah v povprečju vplačuje blizu 450 evrov za pokojninsko zavarovanje mesečno, skoraj 250 tisoč ljudi v drugih oblikah zaposlitve in zavarovanja pa v povprečju kar polovico manj. Izpad teh plačil je danes pravzaprav glavni razlog, da mora država iz drugih davkov pokrivati skoraj milijardo primanjkljaja v ZPIZ.

Tudi zaradi zagotavljanja neke minimalne pokojnine v bodoče (to vsak pričakuje od deklarirano socialne države), bi moral danes vsakdo vplačevati vsaj 350 evrov pokojninskega prispevka. To bi mu ob 37 let povprečne delovne dobe zagotavljalo vsaj 600 evrov povprečno 21-letnega prejemanja pokojnine v povprečju. Pri izračunu ne upoštevam obresti, ker se z leti dvigujejo tudi realne plače ter pokojnine in donos sredstev (če bi vplačila gledamo kot naložbo) bi zagotavljal tudi pokritje te realne rasti prejemkov.

Omenjeni manko sredstev za izplačila pokojnin je seveda samo še dodaten ogromen znesek k trenutnemu javnemu dolgu in vse te obveznosti se običajno obravnavajo kot obremenjevanje potomcev. Praviloma namreč vedno beremo predvsem to, koliko dolga bomo zapustili svojim zanamcem. Vseeno ob tem ne smemo pozabiti, da pa jim puščamo tudi ogromna premoženja. Nekdo je pač moral zagotoviti sredstva za vso infrastrukturo države (ceste, železnice…), za vse bolnice in šole, vse muzeje in tako naprej. Tudi vse to se “brezplačno” prenaša zanamcem, ki seveda to razumejo kot samo po sebi umevno. A vse premoženje države in državljanov, ki se meri v sto milijardah evrov prav tako prehaja na mlajše generacije in zato je potrebno dolgove gledati tudi z širšega vidika. Če bi morali plačevati nadomestilo za “uporabo” tega premoženja, bi imel tudi dolg drugačno dimenzijo.

Pokojninski sistem takšen kot je, pač preprosto mora ostati in ob nadaljevanju dosedanjih politik zviševanja upokojitvene starosti, bo vzdržen tudi v bodoče. Lahko ga samo delno dopolnjujemo z dodatnim pokojninskim naložbenim zavarovanjem (drugi in tretji steber). Dodatno pa je potrebno vzpostaviti tudi obveznost vplačevanja pokojninskega prispevka v višini, ki bi ob običajni delovni dobi omogočila tudi vsaj minimalno pokojnino, da se izognemo stalnemu očitku o prenizkih pokojninah.

[1] Do teh razlik je v zadnjih letih res prišlo, ker smo precej po tihem znižali odstotke za odmero pokojnine, pred tem pa še podaljšali obdobje za izračun povprečne plače, ki se upošteva kot osnova za pokojnino. Zaradi tega prejemajo upokojenci, ki so se upokojevali zadnja leta ob podobnih plačah kar nekaj nižje pokojnine od upokojencev, ki so se upokojili pred tem in to res ni najbolj pošteno