Vrh slovenske vlade se je nervozno odzval na novico STA, da je Slovenija med članicami EU, ki so v pandemiji Covid-19 najbolj nesorazmerno omejile svoboščine, kar je objavljeno v poročilu o demokraciji v času pandemije pri organizacijah Greenpeace in Civil Liberties Union for Europe. Obe izpostavljata, da je slovenska vlada boj proti pandemiji uporabila kot izgovor za omejevanje kritikov oblasti.

Glede slednjega ne vem, vidim pa, da to ugotovitev obeh nevladnih organizacij potrjujeta dve neodvisni analizi. Prva je študija raziskovalcev iz univerze Oxford, ki so oblikovali indeks COVID-19 Government Response Stringency Index, ki ga na svojem portalu prikazuje tudi (odlični) Our World in Data. Ta indeks vsebuje 9 različnih kriterijev – zaprtje šol, zapiranje delovnih mest, odpoved javnih prireditev, omejitve javnih zborovanj, zapore javnega prevoza; zahteve, da ljudje ostanejo doma, kampanje obveščanja javnosti, omejitve notranjega gibanja, in nadzor mednarodnih potovanj. No, ta indeks kaže, da je Slovenija v času prvega vala epidemije res bila v vrhu držav z najstrožjimi omejitvenimi ukrepi (v spodnji sliki dodajam za primerjavo še Avstrijo, Nemčijo in Švedsko).

Slika 1: Indeks vladnih omejitevnih ukrepov (Oxford)

Vir: Our World in Data

Če v sliko dodamo še državi, ki sta med epidemijo uvedli najstrožje ukrepe glede gibanja prebivalstva – Italijo in Španijo, ter še nam sosednjo Madžarsko, ki slovi po avtoritarnem režimu, dobimo spodnjo sliko. Vidimo, da je Slovenija tudi v tej “konkurenci najstrožjih držav” krepko na drugem mestu – takoj za Italijo in pred Španijo. Avtoritarni madžarski režim je v tej konkurenci šele na šestem mestu s precej bolj milimi omejitvenimi ukrepi.

Slika 2: Indeks vladnih omejitevnih ukrepov (Oxford)

Vir: Our World in Data

No, podoben indeks omejitvenih ukrepov smo (neodvisno od raziskovalcev na univerzi Oxford) naredili tudi v naši študiji učinkovitosti protikoronskih ukrepov vlade na zdravstvenem in socialno-ekonomskem področju. Tudi ta indeks (slika spodaj) kaže, da je Slovenija v tej regiji med tremi državami z najstrožjimi omejitvenimi ukrepi. Strožje ukrepe sta imeli le Italija in Slovaška.

Slika 3: Indeks vladnih omejitevnih ukrepov (GTA)

Vir: Grant Thornton Advisory

Zdaj, ko je rešena dilema glede tega, ali je Slovenija bila med državami z najstrožjimi omejitvenimi ukrepi (ja, bila je), je vprašanje seveda, ali je ali ni šlo za nesorazmerne ukrepe. To je pa, hm, zelo težko vprašanje, saj je “nesorazmernost” težko objektivno opredeliti. Mi smo na upravičenost in učinkovitost omejitvenih ukrepov pogledali iz vidika, kako učinkovito je uvedba omejitvenih ukrepov vplivala širitev okužb in na število smrti. Ugotovitve so naslednje:

Ugotavljamo torej, da so vse navedene države sprejele dokaj podobne ukrepe na področju omejevanja gibanja prebivalstva kot najbolj učinkovitim ukrepom za zajezitev širjenja okužbe s COVID-19 in za varovanje javnega zdravja. Ukrepi so bili sicer sprejeti z nekaj dnevi zamika, nekaj prej na Češkem in Slovaškem in Madžarskem, na Hrvaškem pa nekaj dni kasneje kot Slovenija, Avstrija in Nemčija (v Italiji, kot viru okužb v Evropi, so ukrepali že dva tedna pred tem).

Ko smo te manjše razlike v dinamiki ukrepanja izločili, rezultati hitrosti širjenja okužbe in smrti še vedno kažejo na zelo velike razlike v posledicah na javno zdravje med obravnavanimi državami. Glede na takšne rezultate ne bi mogli zaključiti, da je imelo ukrepanje vlad pri zapiranju meja in javnega življenja dva ali tri dni prej (ali kasneje), ključni vpliv na širjenje epidemije v posamezni državi. Češka in Slovaška sta res reagirali nekaj hitreje in Slovaška je imela do junija najbolj ugodne rezultate med vsemi zajetimi državami, na Češkem pa so se okužbe od sredine maja vseeno širile že hitreje kot v Sloveniji. Na drugi strani imamo Hrvaško, kjer so reagirali kasneje, vendar so imeli vse do julija, do razmaha turistične sezone zelo ugodno epidemiološko sliko (do ponovnega izbruha epidemije je prišlo šele z liberalizacijo ukrepov in s polnim začetkom turistične sezone). V Avstriji in Nemčiji pa so uvajali ukrepe s podobno dinamiko kot v Sloveniji, vendar imajo precej težje posledice tako pri številu okuženih kot smrti. Italija pa je tudi po zaustavitvi javnega življenja po prvem mesecu sploh beležila izjemen izbruh porasta okužb in še močneje porast umrljivosti, dokler se niso razmere pričele v maju umirjati.

Takšni rezultati kažejo, da je bila za umiritev širjenja okužb sicer ključna odločitev vlad o omejitvi javnega življenja, vendar so to naredile (skoraj) vse vlade in to na podoben način, le z manjšimi zamiki in nekoliko različno intenziteto ukrepov. Vendar pa te manjše razlike na končne posledice verjetno niso imele pomembnejšega vpliva. Na hitrejšo ali počasnejšo širitev ter na težje ali blažje posledice epidemije na javno zdravje so ob podobnem ukrepanju vlad v veliki meri vplivali drugi dejavniki, ne pa zgolj neposredni omejitveni ukrepi, sprejeti s strani vlad posameznih držav.