Je socializem kriv za vzpon fašizma?

Daron Acemoglu, ekonomist iz MIT (ki je predestiniran za Nobelovo nagrado, vendar še premlad zanjo) se je spet spustil v zgodbo, s katero bo razburil zgodovinarje in še marsikoga (tako kot je s članki in knjigo, kjer razvitost institucij povezuje z vrsto kolonializma). Tokrat je s kolegi v še vroči raziskavi  na italijanskih podatkih empirično dokazoval, da je za vzpon fašizma v Italiji v bistvu kriv poprejšnji socializem. V krajih, kjer so bila bolj prisotna socialistična gibanja, se je bolj razvilo fašistično nasilje, fašistični odbori in večji deleži fašističnih strank na volitvah leta 1924. Fašisti so glasove prevzemali predvsem desnim strankam. In še več, zdi se, da je fašistično gibanje podpirala premožna elita, saj je bil vzpon fašizma močnejši tam, kjer so bila močna združenja veleposestnikov in prisotnost elite. In seveda, tam je bilo tudi več deportacij judov med vojno.

Acemoglu se bo z rezultati te raziskave prikupil tudi našim skrajnim desničarjem in Cerkvi, ki bodo našli “oddaljeno potrditev” za svojo tezo, da so bili bela garda in domobranski odredi zgolj reakcija na agresivno dejavnost pripadnikov komunistične partije. Torej kot obramba pred vzponom komunizma. S čimer seveda zagovarjajo tudi Rupnikovo nacistično prisego in blagoslov škofa Rožmana le-te.

Vsekakor bo zanimivo spremljati “življenje” te Acemoglujeve raziskave.

The recent ascent of right-wing populist movements in many countries has rekindled interest in understanding the causes of the rise of Fascism in inter-war years. In this paper, we argue that there was a strong link between the surge of support for the Socialist Party after World War I (WWI) and the subsequent emergence of Fascism in Italy. We first develop a source of variation in Socialist support across Italian municipalities in the 1919 election based on war casualties from the area. We show that these casualties are unrelated to a battery of political, economic and social variables before the war and had a major impact on Socialist support (partly because the Socialists were the main anti-war political movement). Our main result is that this boost to Socialist support (that is “exogenous” to the prior political leaning of the municipality) led to greater local Fascist activity as measured by local party branches and Fascist political violence (squadrismo), and to significantly larger vote share of the Fascist Party in the 1924 election. We document that the increase in the vote share of the Fascist Party was not at the expense of the Socialist Party and instead came from right-wing parties, thus supporting our interpretation that center-right and right-wing voters coalesced around the Fascist Party because of the “red scare”. We also show that the veterans did not consistently support the Fascist Party and there is no evidence for greater nationalist sentiment in areas with more casualties. We provide evidence that landowner associations and greater presence of local elites played an important role in the rise of Fascism. Finally, we find greater likelihood of Jewish deportations in 1943-45 and lower vote share for Christian Democrats after World War II in areas with greater early Fascist activity.

Acemoglu et al (2020), War, Socialism and the Rise of Fascism: An Empirical Exploration, NBER, September 2020

One response

  1. Absurd pozitivističnih in univerzalističnih makro-institucionalnih analiz Acemogla je bil v zadostni meri manifestiran že pri njegovi Why Nations Fail in upam, da ga nihče resno ne obravnava za kvazi Nobelovo (čeprav tudi jaz slišim, da se resnično trudi za ta “dosežek”)… Tale njegova “iznajdba” sicer ni nič novega ali originalnega, izum tople vode. Prav tako je predvsem dokaz tega, da so v zgodovini različne variacije socializma edine resno načele etablirane položaje polit-ekonomske moči, ki so potem v obrambi svojih privilegijev v Italiji in Nemčiji (ter drugod in kasneje, npr. nekatere države J. Amerike v 70ih) podprli fašiste in naciste, ki so v zameno varovali kapitaliste (medtem pa so se fašisti prodajali za nacional-socialiste, ena izmed bolj sprevrženih in genijalnih potez, podobno, kot je z Bannonovo pomočjo to naredil Trump). Če torej malo rotiramo Acemoglejovo tezo, sicer pridemo do precej radikalnih izsledkov; teza indicira anti-demokratičnost in anti-liberalnost obstoječega (neo-)liberalnega kapitalizma. Namreč, če bi sistem zagotavljal strukturno socialno mobilnost, demokratično reprezentacijo in enakost v priložnosti, potem bi ga elita že dolgo nazaj zatrla.

    Gonza T.

%d bloggers like this: