Cena Amy Klobuchar, ki jo je plačalo cionistično židovsko združenje AIPAC, je bila 664,011 dolarjev. Če torej kot cionistični izraelski lobi plačaš vsem kongresnikom in senatorjem po isti tarifi, imaš v Kongresu in Senatu za 277 mio dolarjev zagotovljeno dolgoročno popolno podporo vsemu, kar Izrael počne in vsako leto nekaj milijard dolarjev pomoči izraelski državi (3 milijarde dolarjev letno, skupaj 30 milijard dolarjev v 10 letih, v kar ni všteto sedanjih 10 milijard dolarjev pomoči Izraelu za napad na Gazo). Ameriški politiki so res poceni.

No, mene to izraelsko financiranje ameriških politikov spominja na zavarovanje: izraelski lobi prek AIPAC plačuje relativno nizke premije za zavarovanje senatorjem in kongresnikom, nakar Izrael vsako leto uveljavlja plačilo škode v višini 3 milijarde dolarjev. S to razliko, da bi vsaka zavarovalnica ob taki pogostosti izplačil škode istega zavarovanca temu drastično dvignila premijo.

Kaj pravi Wikipedia o cionističnem združenju (“the second-most powerful influence group in Washington, D.C.“) AIPAC (American Israel Public Affairs Committee):

AIPAC was founded in 1953 by Isaiah L. Kenen as the American Zionist Committee for Public Affairs as a lobbying division of the American Zionist Council (AZC).^[17] Kenen, a lobbyist for the AZC, had at earlier times worked for the Israeli Ministry of Foreign Affairs. As a lobbyist, Kenen diverged from AZC’s usual public relations efforts by trying to broaden support for Israel among traditionally non-Zionist groups. The founding of the new organization was in part a response to the negative international reaction to the October 1953 Qibya massacre, in which Israeli troops under Ariel Sharon killed at least sixty-nine Palestinian villagers, two-thirds of them women and children.^[17] As the Eisenhower administration suspected the AZC of being funded by the government of Israel, it was decided that the lobbying efforts should be separated into a separate organization with separate finances.^[17]

Nadaljujte z branjem→

John Mearsheimer je vedno na pravi strani zgodovine. Leta 2006 sta s kolegom Stephenom Waltom objavila članek “The Israel Lobby and U.S. Foreign Policy“. Članek analizira, kako izraelski lobi dominira ameriško zunanjo politiko in kako Washington brezrezervno podpira vsa dejanja Izraela, tudi oblikovanje apartheid države. Članek je povzročil veliko polemik, če se milo izrazim.

Članek je sicer naročila revija The Atlantic, ki pa je nato zavrnila njegovo objavo. Kondezirana verzija članka je bila obljavljena v reviji London Review of Books. Leta 2007 pa sta Mearsheimer in Walt daljšo verzijo objavila v knjižni obliki, ki je postala bestseller na knjižni listi New York Timesa.

V spodnjem nastopu je Mearsheimer desetletje kasnje (2017) analiziral spremembe v moči Izraelskega lobija. Izraelski lobi sicer še vedno povsem dominira ameriško zunanjo politiko na Bližnjem vzhodu, vendar pa je javna podpora izraelskim ravnanjem v ZDA zelo nizka in usiha. Mearsheimer je napovedal, da se Izraelu in izraelskemu lobiju napovedujejo temni časi, kajti Izrael nima nobenega interesa po vzpostavitvi dveh držav (kot se je zavezal v sporazumih iz Osla), pač pa je in bo ostal apartheid država. Kar pa bo vodilo v nujno eskalacijo konflikta med Izraelom in Palestinci.

Mearsheimer je seveda spet imel prav in to, kar danes gledamo s strani Izraela kot odgovor na Hamasovo teroristično akcijo, vodi k njegovemu padcu in v končni instanci do vzpostavitve dveh držav. Netanyanhujeva vlada bo s sedanjo neproporcionalno uporabo nasilja dejansko dosegla kontraproduktiven rezultat.

Če bi Nemčija želela zgolj premostiti obdobje, ko ni vetra (Dunkelfklaute), bi do leta 2035 morala namestiti najmanj za 14 TWh kapacitet baterij (bolj realistično za 30 TWh), kar bi po sedanjih cenah Teslinih baterij stalo 3.64 USD oziroma 83 % nemškega BDP v letu 2023! No, če bi bila Tesla v stanju takšno količino baterij tudi proizvesti. Za Nemčijo bi bilo bistveno ceneje, če bi namesto tega nadomestno elektriko raje uvažala (iz francoskih nukleark). Oziroma če Nemčija svojih nukleark ne bi zaprla, tega problema sploh ne bi imela. Ampak kaj, ko je pa ideologija močnejša od pameti…

In my thread from Dec 2022 below, I explained one challenge for the German Energiewende as legislated today: Dunkelflauten – prolonged periods with little wind or sunlight.

To keep the grid safe, Germany will likely need 14 TWh of chemical storage by 2035 to survive a Dunkelflaute. But 30 TWh are more realistic.

What would such storage cost today, were Tesla able to produce it ever (it couldn’t today)?

3.854 GWh (3,854 MWh) cost US$ 1 billion today, before maintenance & installation. Germany will need 14,000 GWh (14 TWh) or 3,633 of the below grid packs…!

Cost before maintenance and installation: US$ 3.64 trillion. Does everybody understand such cost? The German GDP is USD 4.4 trillion in 2023.

But can Germany not just import French nuclear power to close some of the Dunkelflaute gap? Sure, if France permits and has enough excess capacity. And what will be that price under Le Pen?

Nadaljujte z branjem→

Težko. Gre za dve načeloma ločeni, vendar lahko tudi povezani zadevi. Prva je, da bi Josepha Bidna zamenjali kot predsednika ZDA. To bi zahtevalo, da bi v skladu s 25. amandmajem podpredsednica in večina kabineta obvestila Senat in Kongres o tem, da predsednikni več sposoben opravljati predsedniških funkcij, s čimer bi ga podpredsednica Kamala Harris zamenjala na predsedniškem mestu. To bi ji kasneje odprlo pot, da postane tudi demokratska nominiranka za predsedniške volitve. Nekateri senatorji pozivajo k temu, s tem so se poigravali tudi v New York Timesu.

Toda se bo to tudi zgodilo? Ni nemogoče, je pa dokaj malo verjetno. Kajti s tem bi demokrati zasejali dvom v celoten Bidnov mandat in vse politike Bidnove administracije.

Druga pa je, da bi Bidna zamenjali kot demokratskega kandidata na predsedniških volitvah. S tem vprašanjem se ukvarja večina zahodnih medijev in uredniški odbori in ugledni posamezniki Bidna pozivajo k umiku:

• To Serve His Country, President Biden Should Leave the Race – New York Times Editorial Board
• Joe Biden Is a Good Man and a Good President. He Must Bow Out of the Race – Thomas L. Friedman, New York Times
• The Best President of My Adult Life Needs to Withdraw – Paul Krugman, New York Times
• Who Might Replace Biden on the Top of the Ticket? – New York Times
• Opinion: The Dramatic Dangers of a Second Biden Administration – New York Times
• Could Democrats replace President Biden at the top of the presidential ticket? – New York Times

Toda mediji so kmalu prišli do hladnega tuša z ugotovitvijo, da Bidna kot predsedniškega kandidata formalno ni mogoče umakniti, če se sam ne umakne. Biden je v predvolilni kampanji demokratske stranke zbral 3,894 od skupaj 3,937 glasov delegatov. Formalno bi se torej morala večina teh delegatov premisliti in na nominacijski konferenci 19. avgusta bi moralo vsaj 1,968 delegatov glasovati za drugega kandidata.

Toda se bo to tudi zgodilo? Ni nemogoče, je pa dokaj malo verjetno. Prvi razlog je, da večina delegatov še vedno zavezana Bidnu. Drugi pa je, da bi se morali poenotiti glede novega kandidata. Kar je še težje. Vsaj tako kaže.

Nadaljujte z branjem→

Predvolilna debata med Bidnom in Trumpom na CNN je, ob paniki v Demokratski stranki, predvsem šokirala večino opazovalcev. Predvolilno soočenje je bilo za mnoge “Cesar je nag” moment. Spoznanje, da Joe Biden, formalni predsednik ZDA, dejansko ni za krmilom ZDA, ker enstavno “ni več z nami“, kot je to opisal Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh. Situacija nekako spominja na anekdote, ko so nekatere družine prikrivale smrt upokojenega sorodnika, da bi lahko še naprej dobivale njegovo mesečno pokojnino.

Ta predvolilna debata med Bidnom in Trumpom odpira ključno vprašanje, kdo v resnici vodi ZDA. Kot prvi je to najbolj vokalno v tvitu opisal Vivek Ramasvamy, neuspešen protikandidat Trumpu na republikanskih primarnih volitvah:

If you were shocked by what you saw last night (as many of my centrist & Democrat friends were), ask yourself why you were shocked. Biden’s cognitive deterioration has been evident for a *very* long time: if you weren’t aware of it, or were convinced those claims were “right-wing conspiracies,” that tells you something important about the quality of the news you’re consuming & the institutions you trust.

Ask yourself whether it’s possible that those same outlets which lied to you about the mental fitness of the sitting president might have lied to you about anything else. Look into the Russia collusion hoax, the “fine people” and bleach hoaxes, the origin of COVID-19, Hunter Biden, the evidentiary basis for climate change policies or pediatric “gender-affirming care.” Seek out original sources & uncut video footage, instead of relying on the filter of mainstream media coverage.

Ask yourself this too: who is actually running this country? Do you honestly believe Joe Biden is in charge? Is the “deep state” a conspiracy theory, or is it a reality hiding in plain sight?
Nadaljujte z branjem→

Vladne stranke (koalicije) zahodnih držav so si ta mess, v katerem so se znašle in politični kaos, v katerega so nas pahnile, same zakuhale – s povzročitvijo visoke inflacije in globalne nestabilnosti:

1. s forsiranjem nadaljevanja vojne v Ukrajini (kar je povzročilo energetsko krizo, pospešilo inflacijo in posledično prisililo centralne banke v dvig obrestnih mer in povzročilo recesijo / stagnacijo)
2. s podpiranjem izraelske vlade v genocidu nad Palestinci
3. s forsiranjem hladne vojne proti Kitajski.

Nič od tega ni bilo potrebno, šlo je za zavestno politično odločitev in brezumno sledenje zmešani ameriški politiki. Mednarodnemu redu, ki ga oblikujejo norci.

Jasno, da gre za kitajsko propagando in potenciranje, vendar ali lahko najdemo en smiseln kontra argument narativi v spodnjem videu?

Vprašanje je le, ali so v Demokratski stranki včeraj namerno pustili, da je Biden na soočenju pogorel do tal, da ga bodo lahko zdaj zamenjali z nekom “živim” in koherentnim. Toda tudi če gre za kontrolirano, namerno sproženo paniko, se demokrati ne morejo rešiti. Za kaj takega je veliko prepozno. Za inflacijo in dve vojni prepozno.