Včeraj je Laburistična stranka v V. Britaniji močno zmagala in po 14 letih z absolutno večino zamenjala konzervativce na čelu države (no, zaradi čudnega večinskega sistema so laburisti ob zgolj tretjini glasov (manj kot 34 %) dobili skoraj dve tretjini sedežev (65 %) v parlamentu, Farageovi populisti pa ob več kot 14 % glasov zgolj 4 sedeže).

Zanimivo je, da so anketirani kot največji (in to s naskokom največji) razlog, zakaj bodo volili za laburiste, navedli, da zato, da “vržejo ven konzervativce“. Konzervativci so zakrivili največjo bedo v sodobni zgodovini Britanije, najprej z neznosno in nepotrebno politiko varčevanja po letu 2010, ki je ultimativno privedla tudi do Brexita (ki so ga konzervativci omogočili), za post-Brexit stagnacijo, za katastrofalno obvladovanje Covid krize in energetske krize po 2022.

No, volilci bi tudi pri laburistih morali paziti na “darila”, ki jih prinašajo. Tako kot so bili volilci navdušeni nad Blairom in njegovo “tretjo potjo”, ki se je nato izkazala kot izrazito neoliberalna in tako kot se je Blair izkazal kof sokreator vojne v Iraku, v kateri so britanske in ameriške enote pobile več kot pol milijona civilistov, se morajo paziti politik “nove” laburistične stranke pod vodstvom Keira Starmerja. In to kljub sloganu “country first, party second“. Starmer se je po eni strani izkazal kot pravoveren sledilec ameriškega administracije tako glede podpiranja vojne v Ukrajini in še bolj glede podpiranja Izraela v vojni v Palestini (pod krinko politike “antisemitizma”; no, “zlobni viri” pravijo, da Starmer in laburisti ne bi nikoli zmagali, če ne bi imeli podpore finančnega kapitala in seveda lobija, ki stoji za njim). Na drugi strani pa je Starmer nakazal, da bo pravoverno sledil ameriškim neoliberalnim politikam tudi na področju financiranja infrastrukture in javnih služb. Kot piše Daniela Gabor v The Guardianu, je Starmer napovedal španovijo z največjim private equity skladom BlackRock “to rebuild Britain” (ja, tistim BlackRock, ki naj bi po mandatu ZDA dobil v upravljanje Ukrajino (sklada za obnovo Ukrajine), če bi Ukrajina slučajno zmagala v vojni z Rusijo). BlackRock ima v lasti precejšen del stanovanjskih nepremičnin v Britaniji, s čimer zaradi visokih najemnin dosega pretežni del svojih prihodkov v Britaniji.

BlackRock naj bi zdaj namesto vlade menedžiral tudi ključne javne investicije v energetiki in infratsrukturi. Razlog, zakaj je Starmer izbral tovrsten način financiranja, je enak skripti iz časov Thatcherjeve in Blaira: proračunski deficit in javni dolg Britanije naj bi bil prevelik in zaradi fiskalnih omejitev naj ne bi dopuščal povečanja javnih izdatkov za investicije, zato naj bi breme financiranja investicij prevzel zasebni sektor. Torej, magična beseda se imenuje javno-zasebno partnerstvo (JZP). No, česar politiki in zasebni investitorji glede JZP ne povedo, je, da so projekti, financirani prek JZP, neprimerno dražji od projektov, financiranih z javnim denarjem. Razlog je v tem, da strošek javnega dolga kot vira financiranja znaša okrog 3 % (realno pa je ob upoštevanju inflacije blizu nič), medtem ko zasebni vlagatelji želijo donose vsaj okrog 10 % (na letni ravni).

Torej, program laburistov prinaša predvsem privatizacijo javnih storitev, stanovanjskega fonda in priložnost za velike zaslužke zasebnemu finančnemu kapitalu. Finančni kapital zato ljubi novo prihodnjo britansko vlado. Vendar ne se čuditi, če nova laburistična vlada ne bo izboljšala blaginje “navadnih Britancev” in če bodo ti čez štiri leta besni na laburiste.

Nadaljujte z branjem→

Indeks proizvodnje nemške industrije se noče stabilizirati, pač pa še pospešuje upadanje. Zahvale za ta negativni trend 2-letni trend je treba poslati predvsem ameriškemu predsedniku Bidnu, predsednici Evropske komisije von der Leynovi in nemški vladni koaliciji pod vodstvom Scholza, ki so družno in enoglasno s sankcijami proti Rusiji nemški industriji vzeli poceni vir energije (dražji plin in posledično tudi cene elektrike) in odščipnili del izvoznega trga. No, Sholzeva mavrična koalicija je zaprla še jedrske elektrarne in tako še dodatno povišala cene elektrike. Ob politiki varčevanja bosta ti potezi šli v zgodovino kot največja avtogola v zgodovini nemškega gospodarstva. Biggest unforced error oziroma self-inflicted damage.

Celoten intervju z Michaelom Hudsonom je tukaj. Zelo vredno poslušanja.

But ahead of the election, 75% of Britons have a negative view of politics in Britain.  And Labour and the Conservatives are set to record their lowest combined share of the vote in a century.  Instead, smaller parties such as Reform, the Liberal Democrats and the Greens have all made advances.

This result is a consequence of the disastrous decline in the British economy and living standards for most Britons alongside a decimation of public services and welfare.  British capital is broken.

…

In his recent book, Vassal State – how America runs Britain, Angus Hanton shows the dominant role that US companies and finance play in owning and controlling large sections of what remains of British industries.  This US takeover was accepted and even encouraged by successive British governments from Tory Thatcher to Labour’s Blair. 

…

From the 1980s, Britain has increasingly become what we could call a ‘rentier economy’, ending most of its manufacturing base and relying mostly on the City of London financial sector and accompanying business services, providing a conduit for the redistribution of capital from the Middle East oil sheikhs, Russian oligarchs, Indian entrepreneurs and American techs.

…

The rentier nature of British capital is revealed by this IPPR report: “Corporate investment has fallen below the rate of depreciation – meaning that our capital stock is falling – and investment in research and development (R&D) is lower than in our major competitors. Among the causes are a banking system that is not sufficiently focused on lending for business growth, and the increasing short-termism of our financial and corporate sector. Under pressure from equity markets increasingly focused on short-term returns, businesses are distributing an increasing proportion of their earnings to their shareholders rather than investing them for the future.”

Marco Del Negro in kolegi iz New York Federal Reserve so naredili odličen članek glede distribucijskih učinkov inflacije in dezinflacijskih učinkov. Glavne ugotovitve lahko strnemo tako: inflacija škodi vsem, še posebej revnim. Do tega pride, na eni strani zato, ker povišanje obrestnih mer (standardni ukrep, s katerim poskuša centralna banka zaustaviti ekonomsko aktivnost, da bi posledično zavrla rast cen) podraži kredite, ki jih imajo revni relativno več. Na drugi strani pa, ker zmanjšanje ekonomske aktivnosti pomeni večje težave glede obdržanja služb ali najti novo zaposlitev. Tudi bogati so prizadeti z inflacijo, vendar manj kot revni, ker se zmanjšajo dobički kot glavni vir njihovih prihodkov. Še bolj negativni učinek za revne pa nastopi, kadar je vir inflacije ponudbeni šok (rast cen energentov ali ključnih inputov), saj takrat agresiven boj proti inflaciji še bolj prizadene revne. Ponudbeni šok ima namreč za posledico višji dvig obrestnih mer in s tem še večje breme za zadolžena gospodinjstva z nizkimi dohodki, ob hkratnem zmanjšanju realnih plač zaradi visoke inflacije. Nasprotno pa zelo bogati (lastniki kapitala) s ponudbenim šokom celo pridobijo (zaradi nižjih realnih plač se povečajo dobički, kar je njihovi glavni vir dohodka).

Torej dezinflacijska politika v primeru ponudbenega šoka, kar smo doživljali zadnji dve leti, ima zelo boleče učinke na tiste z nizkimi dohodki. Pri povpraševalnem šoku (porast inflacije zaradi pregrevanja gospodarstva) so učinki nasprotni. Problem pa je, ker se centralne banke obeh tipov inflacije lotevajo na povsem enak način, saj imajo kot instrument za boj proti inflaciji na voljo samo obrestno mero.

Nadaljujte z branjem→

Raziskava javnega mnenja Evropskega sveta za zunanje zadeve (European Council on Foreign Relations) je pokazala, da so navadni Evropejci na nasprotnem bregu od njihovih voditeljev glede nadaljevanja vojne v Ukrajini. Prvič, izjemno malo navadnih Evropejcev meni (zgolj med 5 in 20 %), da bi lahko Ukrajina zmagala v tej vojni (izjema so zgolj Ukrajinci in delno Estonci). Vsi ostali v veliki večini menijo, da bo prišlo bodisi do dogovorjene poravnave ali da bo Rusija zmagala.

Nadaljujte z branjem→

Politične delnice Joeja Bidna za izvolitev na novembrskih predsedniških volitvah so po slabem nastopu na prvem soočenju s Trumpom po pričakovanju strmoglavile (vir):

V Demokratski stranki seveda panično diskutirajo, ali je Bidna mogoče pregovoriti k odstopu od kandidature in kdo bi ga lahko zamenjal. Največ možnosti, da premaga Trumpa, naj bi imela žena nekdanjega predsednika Michelle Obama. V marčevski anketi sicer ne bi mogla premagati Trumpa (44 proti 47 % podpore; takrat bi Biden dobil 43 %), toda zdaj bi se mu mogoče bolj približala.

Vendar se Biden zaenkrat ne namerava umakniti. Vsaj tako kaže po nedeljskem kosilu Bidnove družine, kjer naj bi žena in sin Bidna nagovarjala, da ostane v igri. Nekdanja predsednika Barack Obama in Bill Clinton ter vidni predstavniki Demokratske stranke so Bidna sicer javno podprli navkljub slabemu nastopu. Torej če se sam ne umakne, bodo Bidna demokrati težko zamenjali (glejte tukaj).

Tukaj je dober povzetek dogajanja glede tega.

Jasno je, seveda, da Ukrajina ne more v Nato, dokler je država v vojni, saj bi to zahtevalo aktivacijo člena 5 sporazuma Nato (“if a NATO Ally is the victim of an armed attack, each and every other member of the Alliance will consider this act of violence as an armed attack against all members and will take the actions it deems necessary to assist the Ally attacked“). Zato bodo članice Nata tudi na predstoječem vrhu Nata 9. julija v Washingtonu morale biti inovativne v argumentaciji, zakaj Ukrajina “še ni zrela za Nato”. No, tokrat je magična beseda: Korupcija. Pač rekli bodo, da je Ukrajina doslej naredila veliko reform, vendar mora poštimati še korupcijo.

Korupcija je v Ukrajini “name of the game” vse od njene neodvisnosti in ob Srbiji in Bosni in Hercegovini (in Rusiji) naj bi bila Ukrajina najbolj koruptivna evropska država. Vendar pa korupcija v Ukrajini nikogar ne moti, ko ji dovažajo orožje ali odobravajo finančno pomoč (doslej za več kot 380 milijard dolarjev, od tega 118 milijard dolarjev za orožje) in čeprav v Washingtonu, kot priznavajo, nimajo evidence, koliko tega orožja in finančne pomoči ponikne. Toda morali so najti nek formalni razlog, da Ukrajini ne odprejo vrat. Lahko si mislimo, kateri razlog bodo našli naslednje leto.

Ukraine will be told it is currently too corrupt to join Nato, in a major blow to Volodymyr Zelensky.

The alliance will request “additional steps” from Kyiv before membership talks progress, a senior official in the US State Department said.

The position will be set out in writing in the Nato communique to be signed at the alliance’s annual summit on July 9.

“We have to step back and applaud everything that Ukraine has done in the name of reforms over the last two-plus years,” the official told The Telegraph.

“As they continue to make those reforms, we want to commend them, we want to talk about additional steps that need to be taken, particularly in the area of anti-corruption. It is a priority for many of us around the table,” the source added.

Nadaljujte z branjem→